Moteče zasebne visokošolske ustanove
admin, ponedeljek, 19. maj 2008GOST razgledi.net
dr. Matevž Tomšič
dekan Fakultete za uporabne družbene študije
matevz.tomsic@telemach.net
Dogajanje v visokem šolstvu običajno ni nekaj, kar bi zbujalo veliko zanimanja širše javnosti. Akademska sfera je kljub nespornemu pomenu za razvoj t.i. ‘družbe znanja’ pač po svoji naravi ločena od vsakdanjega življenjskega sveta običajnih državljanov. Na Slovenskem je v zadnjih mesecih situacija drugačna, saj se kar vrstijo debate o tem, kakšno je stanje na tem področju in v katero smer se stvari razvijajo. To je povezano s precejšnjo dinamiko dogajanja v slovenskem visokošolskem prostoru, ki ga v zadnjih letih označuje predvsem intenziviranje zasebne pobude v smislu nastajanja novih nosilcev izboraževalnih in znanstveno-raziskovalnih dejavnosti.
Takšna pozornost bi bila v načelu nedvomno nekaj pozitivnega. Ker je akademska sfera glavni nosilec ‘produkcije’ znanja in idej, so od njenega ustoja v veliki meri odvisne razvojne performance družbe. Zato je o tem, kako priti do takšnega izobraževalnega modela, ki bo dajal optimalne rezultate, potrebna odprta javna debata. Vendar na žalost večina razprav o tej problematiki poteka predvsem na način boja zoper razne ‘moteče elemente’. Tako mnogi politiki, univerzitetniki in mnenjski voditelji vidijo glavni razlog za težave slovenskega visokega šolstva v procesu ustanavljanja zasebnih visokošolskih ustanov. Te naj bi služile predvsem pridobivanju zasebnih finančnih koristi njihovih ustanoviteljev. Tako se govori o divji privatizaciji ali celo ‘tajkunizaciji’ visokega šolstva, kar naj bi pomenilo nesramno bogatenje posameznikov na račun ‘študentskih žuljev’. Pri tem seveda ne gre brez poskusov osebne diskreditacije ustanoviteljev teh ustanov, ki se jim lepi oznake o provladni politični opredeljenosti, na podlagi katere naj bi prišli do svojih ‘privilegijev’.
Glavna tarča medijskih tovrstnih medijskih napadov je nastajajoča Nova univerza, v katero se namerajajo povezati tri zasebne fakulete – Evropska pravna fakulteta, Fakulteta za državne in evropske študije ter Fakulteta za uporabne družbene študije – in ki bi s tem postala prva prava zasebna univeza v državi. Ker pisec teh vrstic sodelujem pri vodenju ene od fakultet predlagateljic, naj na tem mestu izpostavim neosnovanost teh – pogosto vse prej kot dobronamernih – očitkov.
Za začetek: govoriti o ustanavljanju zasebnih fakultet (in kasneje univerz) kot o privatizaciji visokega šolstva (sploh pa o divji privatizaciji) je popoln nesmisel. Privatizacija bi namreč pomenila lastninjenje obstoječih javnih visokošolskih zavodov, tj. njihovo prehajanje v zasebne roke. Kaj podobnega se do sedaj v nobenem primeru ni zgodilo. Vse tovrstne zasebne ustanove so nastale ‘na novo’, z delom in sredstvi njihovih ustanoviteljev in sponzorjev. Tako da imamo v tem primeru opraviti z normalno zasebno iniciativo določenih akademskih ljudi (česar pa mnogi na tem področju očitno niso vajeni).
Tudi govorjenje o tem, da država s podeljevanjem koncesij zasebnih fakultetam, te privilegira, ne vzdrži kritične presoje. Koncesija namreč pokrije zgolj stroške za izvajanje tega programa, ne pa drugih stroškov, kot so prostori in njihovo vzdrževanje, tehnična oprema itd. Za te mora ustanovitelj zasebne ustanove poskrbeti sam, medtem ko pri javnih ustanovah za to poskrbi država. Zato so zasebne šole za državo cenejše od javnih. Hkrati podeljevanje koncesij šolam izven velikih središč pomeni povečevanje dostopnosti visokošolskega študija (saj lahko tisti, ki si ne morejo privoščiti bivanja v teh središčih, študirajo pri sebi doma). To pomeni, da lahko zasebne fakultete predstavljajo dopolnilo obstoječe javne infrastrukture.
Pobuda za ustanovitev Nove univerze pomeni inicaitivo širokega kroga akademskih ljudi, ki želijo v njenem okviru uveljavljati svojo z ustavo zagotovljeno svobodo intelektualnega ustvarjanja. Ocenjujejo namreč, lahko na ta način bolje razvijajo svoje kreativne znanstveno-raziskovalne pedagoške potenciale. Nova univerza bo na podlagi kompatibilnosti študijskih programov in raziskovalnih vsebin njenih predlagateljic dosegla sinergetske učinke v smislu združevanja resursov in sodelovanja tako med znanstveniki in pedagogi kot med študenti. Pri tem nikakor ne držijo očitki, da gre pri ustanavljanju te univerze za zniževanje obstoječih akademskih standardov. Nasprotno, Nova univerza mora izpolniti in tudi izpolnjuje ne bolj blagih, temveč strožje pogoje, kot je bil to primer pri nekaterih drugih slovenskih univerzah, ki so bile ustanovljene pred tem. Vsi študijski programi, ki se izvajajo v okviru njenih ustanoviteljic, so šli skozi ustrezne akreditacijske postopke in bili podvrženi strožnim merilom, kot je to primer pri tistih z državnih univerz. Te imajo namreč možnost, da same imenujejo svoje recenzente, medtem ko samostojni visokošolski zavodi tega nimajo, zato se za njihove programe imenuje zunanje ljudi (tako da je v tem primeru bistveno manj možnosti za ocenjevanje na familiaren način).
Kot je znano, je Senat za akreditacije pri Svetu RS za visoko šolstvo zavrnil podelitev akreditacije Novi univerzi. Pri čemer je, kot menijo nekateri ugledni pravniki, vprašljiva formalna pravilnost te zavrnitve. Tako Zakon o splošnem upravnem postopku kot Zakon o visokem šolstvu namreč določata, da mora biti odločitev (v tem primeru bodisi za podelitev bodisi za zavrnitev akreditacije) sprejeta v večino članov ustreznega organa. V omenjenem primeru temu ni bilo tako, saj so trije člani glasovali za, trije so bili vzdržani, samo eden pa je bil proti. Tako da po tej interpretaciji zaenkrat nobena odločitev (še) ni bila spejeta. Še bolj od te formalne nedoslednosti pa je zaskrbljujoča odsotnost tehtnih argumentov, ki bi utemeljevali nasprotovanje ustanovitvi Univerze. Celo nekateri od članov Senata, ki niso podprli podelitve akreditacije, so dejali, da vloga ustreza formalnih kriterijev; a da jih predlagatelji kljub temu niso prepričali. To kaže na veliko arbitrarnost pri odločanju. Pristojni organi morajo namreč odločati po zakonu; kar pomeni, da je nekdo, ki izpolnjuje predpisane pogoje za akreditacijo, upravičen do nje, ne pa da se mu postavlja nove in nove pogoje.
Pobudniki Nove univerze se nikakor ne bojimo neodvisne strokovne evalvacije našega dela. To, česar se bojimo, je politizacija teh postopkov. V družbeni klimi, kakršna je na Slovenskem, kjer so še vedno močno zakorenjeni etatistični in antilibertarni sentimenti, je zasebnost pogosto še vedno sinonim za nekaj sumljivega, če že ne slabega. In kar je še posebej pardoksalno, k ustvarjanju takšne klime prispevajo tudi nekateri, ki imajo sicer na vsakem koraku polna usta liberalnosti.
Objavljeno pod gost razgledi.net, kultura in šolstvo | 
| 
|
Ce so obstojece drzavne univerze res tako dobre, kot trdijo, se jim ni treba bati konkurence. Delodajalci pa bodo presodili, cigavi diplomanti so boljsi.
Guspud dohtar se boji politizacije postopkov. Ma nemoj, odkdaj pa zdaj to? Odkar Društvu matematikov etc. iz Kopra ni uspelo delegirati večine v Senatu? Ni uspelo uravnoteženje, zato je politizacija naenkrat nezaželena?
Kakšna je kvaliteta študija na teh novih fakultetah?
Glede na njihove cene bi morala biti ameriška, pa je bolj kot ne balkanska.
Ne imejte za naivne vse vaše kritike, ki niso samo nekateri politiki ali univerzitetniki, temveč homogena večina visokošolske skupnosti, med katero pa štejem študente, profesorje, raziskovalce, celo delodajalci so skeptični in bodo vaše diplomante prezrli. Sam bi rekel, da je predvsem vaše pisanje brez nikakršne osnove. Razen tega, da vaše nasprotnike označite za osebe, ki vas blatijo brez osnove, niste povedali ničesar. Vam in vašemu gospodarju dr. Jambreku je namreč vseeno ali bo vaša Nova Univerza sploh imela prostore, knjižnico, profesorje, laboratorije in še bi se naštelo. To so za vas nepomembni dodatki, kar je povsem zgrešeno. Vrsto študentov iz vaše evropske pravne ter FDEŠ poznam in od nikogar nisem slišal nič pozitivnega. Razmere za študij so katastrofalne, profesorji spredavajo, ko pač utegnejo, nosilci se menjavajo glede na to, koliko prostega časa jim ostane. Tako univerzo vidite kot nosilko razvoja družbe? Sreča, da jo je Svet RS za VS zavrnil, če bi sam imel pooblastila bi vam dal trajno prepoved do ustanovitve univerze. Javnosti povejte, zaradi česa se otepate ekspertni skupini, ki bi preverila ali izpolnjujete pogoje za ustanovitev univerze. Čvrst odgovor, ki ga iz vaših vrst ponavljate je ta, da ekspertne skupine ni bilo niti pri ustanovitvu Univerze v NG, torej je nečete niti vi. Sram naj vas bo gospodje, ne bom niti omenjal visoke raziskovalne dosežke, ki jih v negativnem smislu dosegate ustanovitelji univerze. Prav tako bom molčal o pokritosti znanstvenih disciplin, ki je v vašem primeru NI! Imeli bi univerzo, ki z univerzalnim nima nič, prodajala bi neke šnel-kurz-družbi nepotrebne-družboslovno-menedžersko-pravne diplome, s katerimi si bodo vaši študenti zagrenili prihodnost, ker ne bodo imele nobene javne veljave.
Na ostale floskule se mi ne ljubi več odgovarjat, upam, da se še kdo najde, da nadaljuje razkrinkanje vaših sramotnih poskusov.
Le še eno dodatno pripombo bi dodal za bralce, ki ne poznajo dovolj teme: ugledni pravniki, ki zagovarjajo kršitev postopka sprejema sklepa o zavrnitvi akreditacije Nove Univerze so predvsem dr. Jambrek in dr. Pogačnik, ki so seveda ustanovitelji slednje.
Glede liberalnosti pa naslednje: konkurenčni trg prinaša veliko pozitivnega, vendar pa tudi negativne točke. Med temi se v ekonomski teoriji vedno pojavlja tudi zakonitost po kateri dobri udeleženci ostanejo na trgu in krepijo svoj delež, slabi pa propadejo in izginejo. No, v takem primeru pa bi vas rad videl, kaj boste rekli študentom in njihovim družinam, ko bodo imeli diplomo univerze, ki je bila izbrisana iz razvida univerz. Če pa ne verjamete, da se to lahko zgodi, počakajte še kakšno leto, ko bo Evropa to naredila tudi pri nas, saj smo sami preveliki oportunisti in tega ne zmoremo. Raje šibamo naprej socialkoruptizem.
Do neke mere se je treba strinjati z dr. Tomšičem in priznati zasebnemu kapitalu pravico do ustanavljanja visokošolskih zavodov in tudi univerz. Vstop zasebnega kapitala na področje visokega šolstva bi lahko za slovensko šolstvo pomenil velik napredek. Prav ima tudi bumerang, ki bi pustil, da o kvaliteti odločajo delodajalci. (resda bo za tako oceno potrebno vsaj desetletje, kar je malce dolgo obdobje za trenutno analizo). Osebno vstop privatne sfere v vioko šolstvo podpiram, manj pa način, ki smo mu sedaj priča.
Potrebno pa se je zavedati, da je intelektualni kapital (v obliki pedagoškega/znanstvenega kadra, ki so ga ustanovitelji uspeli iztrgati javnim univerzam) dokaj povprečen tudi za mizerne slovenske razmere (za to je dovolj bežen pregled objav predvidenih predavateljev v COBISSu). Ta aspekt kvalitete bodočih programov, ki sicer ni edini merodajen, torej ne obljublja veliko več od tega, kar je že ponujeno. Zanimivo je tudi, da so praktično vsi ustanovitelji politično zelo aktivni podporniki trenute vlade, kar ni ravno ustaljena praksa ostalih dekanov, ki nekoliko manj javno nastopajo v podporo političnim strankam.
Dr. Tomšič ima sicer načeloma prav, ko trdi, da ustanovitev privatne univerze ni privatizacija javnega šolstva, saj res ne gre za lastninjenje obstoječih javnih zavodov. Hkrati pa dr. Tomšič tudi namenoma zavaja. Zelo dobro se namreč zaveda, da je trenutna vlada v zadnjih dveh letih postopno krčila vpis na javne družboslovne programe (med drugim tudi programe dr. Tomšiču konkurenčne Fakultete za družbene vede) in tako omogočila “zalogo” potencialnih študentov za preferirane zasebne zavode, ki takšne “binding” omejitve nimajo. Glede na način financiranja javnega šolstva, ki ga dr. Tomšič tudi pozna, je ta položaj identičen odkupu programov javnega šolstva z eksplictno vlogo MZVS.
ma glede na stvarnost v državici je stvar jasna - ni važna kvaliteta samo, da je naše. Zupan je tako razbijal raziskovalne zavode, ko je delil pravovernim po vzhodni Sloveniji in ustanavljal konkurenčne (pa a je to sploh smiselno za državico?) združbe (naj me vrag, če se najde ustreznejši termin) pri vedno manjšem deležu denarja. Po vseh debatah in nekaterih, ki v kakšen od projektov tudi verjamejo (ali pa oportuno zavohajo lasten interes in karierno slavo a, la včlanitev v partijo in mesto je tu) je interes politike jasen - vse kar ne uspemo spraviti pod politični vpliv (nerazumno, saj ima politika vendarle že glavno besedo pri upravljanju vuisokega šolstva in raziskav) poskusimo uničiti z zaprtjem kapljajoče pipice denarja, ki ga ni (vzeli so ga denacionalizacijski tajkuni). na koncu ostane banalnost, naj se zaradi vinjet (cukrček vsem državljanom) utapljajo in dušijo v prometu mesta, kjer so si meščani dovolili izvoliti neustreznega župana, naj se javni uslužbenci, ki so pravoverni izobražujejo in dobivajo titlne, ki pomenijo višje plače v pravovernih univerzah, da denar zaokroži po pravi smeri, naj,.. meni deluje nesmotrno, koruptivno, klientelistično, netransparentno in predvsem diletantsko. Za boga, pa ja ne pričakujemo od sedanje ministrice, ki brez vsake ovire izvaja Zupanov načrt, da se ji sanja o interesih družbe kot celote in, da se ji svetlika kam z raziskavami (ve pa, da mora v aplikativne družbene študije - kaj za vraga sploh je to?)?
Mogoče se motim, ampak po spremembah je pomnovno vse po starem - važna je rdeča knjižica partije.