Slovenski impresionisti, ki jih v našem času nihče ne trži
vojko, nedelja, 18. maj 2008Vsa parkirišča naokrog za nedeljo (pre)polna - nismo bili edini, ki nismo našli pametnega razloga, da na tako vremensko neprijazen dan ne bi izkoristili odprtih vrat Narodne galerije. Slovenski impresionisti in njihov čas.
Notri drenj.




Oprostite, ne smete fotografirati. Fleš pa to … Saj ne uporabljam fleša. Vseeno. No, prav, pa ne bom.
Saj ne, da ne cenim dela restavratorjev ali da bi hotel dragocenim slikam kaj slabega. Tudi tega ne mislim, da bi lahko iz hitrih digitalnih posnetkov naredil nekakšne reprodukcije za na zid. Fotografiranje je pač predvsem navada sprotnega beleženja; če mi ga izrecno ne prepovedo in me ves čas ne spremljajo, kakor nedavno na Dunaju na Tutankamonovi razstavi, pač poskušam ‘ukrasti’ kakšen utrinek.
Prodati mi ga v Ljubljani itak ne poskušajo. Česar ne razumem. Če bi oziroma ko bodo, recimo, Avstrijci, postavili primerljivo pregledno razstavo Kokoschke, Schieleja in Klimta, bi bilo/bo v preddverju kakovostnih tiskanih reprodukcij in razglednic z ‘motivi z razstave’ na tone, da o majicah, skodelicah za kavo ipd. sploh ne govorim. Dobre - in drage - razstave se pač tržijo, velikokrat onstran meje kiča - kot zvezdnovojne ali prstanske filmske sage; ker se morajo, ker stanejo.
Kdor se čuti poklicanega, lahko polemizira o tem, ali je impresionizem ‘bande štirih’ in njihovih sopotnikov res najpomembnejše obdobje slovenske slikarske umetnosti ali ne, a to je razprava, ki se množice, danes valeče se skozi Narodno galerijo, bolj ali manj ne dotakne. Bi pa, za otroško sobo, če nič drugega, kupile poster kakšnega Sejalca ali Križank, če bi ga lahko. Namesto lipicancev iz bauhausov. Da ne omenjam tujcev, ki z Dunaja tako radi pošiljajo Hundertwasserja ali Klimta na razglednicah, s sabo pa polega plakatnih reprodukcij vzamejo še ‘promocijske’ majice ali skodelice za kavo.
V čem je problem? V avtorskih pravicah, menedžmentu kulturnih ustanov, organizaciji, ideji … ali v tem, da ‘država vse plača’? Kolikor pač plača. Če gre za slednje, bomo še naprej imeli res odmevne oziroma mednarodno primerljive razstave na vsako desetletje ali več.
Objavljeno pod kultura in šolstvo |
|
|





Ha! Torej ni nobenega “mrčandajza”? Nobenega kataloga? Kako tipično. Pri nas je še vedno sramotno obravnavati visoko umetnost (če so to še nacionalne svetinje, pa sploh) kot tržno blago. Majice z motivom Sejalca bi bile preveč profane, a ne? In lahko bi kaj zaslužili mimo proračuna, ojoj! Pri takih zadevah imam občutek, da je vse v rokah nekakšne hermetične akademske hunte, ki se med sabo sporazumeva s skrivnimi signali, pretok informacij je omejen na njihov samozadostni krog, nepoklicana raja pa jih ni vredna. No, mogoče pa so to samo moje paranoične blodnje in imamo v resnici kriminalno zanič kulturni menedžment v najpomembnejših državnih kulturnih ustanovah.
Povsem enako je v Bruslju, kjer so na ogled slike slovenskih slikarjev po letu 1945, pa dela slovenskih umetnikov o Evropi prihodnosti. No, tam je mogoče kupiti vsaj katalog.