Kitajska noče več biti poceni svetovna tovarna, njen načrt je postati visokotehnološko svetovno gospodarstvo. Poceni svetovna tovarna se zdaj seli v Vietnam, Indijo, Bangladeš, Kambodžo … Zhou Liang, agent agencije za delo, na avtobusni postaji v južnokitajskem mestu Shenzhen vse težje dobi delavce za minimalno plačo, ki znaša 750 juanov (70 evrov) na mesec, za delo osem ur na dan in pet delovnih dni.

He has finally managed to drum up 40 applicants, and he asks them to line up in three rows. One of them is 20-year-old Zhong Xia from Sichuan province. Her luggage consists of a suitcase and a plastic bucket. The bucket is so she can wash her clothes in the factory dormitory where she is likely to be living soon, sharing a room with several other women.

Samo na območju reke Pearl ob meji s Hongkongom, kjer med drugim izdelujejo čevlje Adidas in igrače Mattel, manjka 2 milijona delavcev. Delodajalci se zaradi tega v neusmiljeni konkurenci borijo za vsakega delavca, čeprav je še pred kratkim kazalo, da je na Kitajskem, kjer živi 1,3 milijarde ljudi, na voljo tako rekoč neomejeno število poceni delavcev, ki za zahodne nadnacionalke šivajo poceni majice ali športne copate.

Ker je delavcev premalo, zahtevajo višje plače, kitajske oblasti so poostrile delovno-pravno zakonodajo, podražile so se surovine, povečal se je tečaj juana v primerjavi z dolarjem, inflacija se je dvignila na 8 odstotkov, zaradi tega Kitajska ni več država s poceni proizvodnjo. “Vedno redkeje pod črto ostane dobiček,” je za Spiegel povedal Wilfried Krokowski, ki pomaga nemškim podjetjem pri vstopu na kitajski trg. Anketa ameriške gopodarske zbornice je pokazala, da vsako peto ameriško podjetje zaradi povečanja stroškov proizvodnje, zlasti na območju delte reke Pearl, razmišlja, da bi zapustilo Kitajsko. Veliko podjetij že seli proizvodnjo v cenejše države.

Or they shut down completely, like the Boji Company. Until recently, Boji was one of the world’s largest producers of artificial Christmas trees, employing 20,000 people. Now its complex of buildings in Shenzhen is abandoned and its factory stores closed. “We want our money,” angry suppliers have scrawled on the walls.

Samo decembra in januarja so v delti reke Pearl zaprli več kot tisoč tovarn, njihovi lastniki so bili v glavnem Tajvanci in Hongkonžani. Stanley Lau, podpredsednik združenja podjetnikov iz Hongkonga, je za Spiegel povedal, da je to samo predhodnica, letos bodo po njegovi oceni morali zapreti deset odstotkov od 70 tisoč majhnih in srednjih podjetij. Prvih 4000 proizvajalcev čevljev je že ukinilo proizvodnjo.

Kitajskim oblastem ta zaprtja ustrezajo, njihovi načrtovalci vedo, da država kot poceni tovarna nima prihodnosti. Po zgledu Japonske in Južne Koreje hočejo državo spremeniti v visokotehnološko gospodarstvo. Tuji investitorji, ki iščejo prostor za poceni proizvodnjo, zaradi tega niso več zaželeni. Ravnokar so jim ukinili spodbude za investicije, pa olajšave za davek na prihodek podjetij, za številne izvozne izdelke ni več izvoznih olajšav. Izdelke, kot so recimo čevlji ali usnje, se zaradi tega skoraj ne splača več izdelovati na Kitajskem.

Hu Jintao, predsednik države in komunistične partije, vseskozi poudarja “socialno harmonijo”, s tem spodbuja nezadovoljstvo, ljudje zahtevajo svoje pravice in zavračajo izkoriščanje. Nov zakon o delovnih razmerjih, ki je začel veljati v začetku leta, zaposlenim zagotavlja večjo zaščito pred odpuščanjem in višje odpravnine, zaradi njega so se stroški proizvodnje v kitajskih tovarnah povišali.

A worker with Taiway, a supplier to the sporting goods industry, describes how rough life is behind the scenes in a Chinese factory. Using a device only slightly larger than a toothbrush, she spends up to 10 hours a day applying glue to shoe soles. The stench is terrible and she often suffers from headaches. Although the company has distributed face masks, the worker says, they are so ineffective that hardly anyone wears them — except when the inspectors visit. Every night, she falls into bed, exhausted. She shares a room with six other women in the company-owned dormitory. There are no showers for the workers, who must carry hot water in buckets to wash themselves. In the past, the Chinese would have quietly tolerated such conditions. But now they are no longer willing to accept them, and they can even expect support from the very top. The new labor law, introduced at the beginning of the year, provides employees with improved protections against dismissal and higher settlement payments. It also drives up costs for companies, especially low-wage producers.

Podjetje Sha Wan Dian Ji, kjer na leto izdelajo 7 milijonov fenov za sušenje las znamk Revlon, Conair, Babyliss in Vidal Sassoon, je imelo včasih 15 odstotkov dobička, zdaj mu ostane samo še 3 do 5 odstotkov. Manj zaslužka ima predvsem zaradi povečanja vrednosti tečaja juana v primerjavi z dolarjem, za 3 do 5 odstotkov večje proizvodne stroške ima zaradi strožjih okoljskih predpisov, Evropska unija pa zahteva omejitve zdravju škodljivih snovi, kot sta svinec in kadmij, v elektronskih aparatih, zaradi tega morajo proizvajalci vgrajevati druge, dražje materiale.

Za potrošnike se izdelki, ki jih proizvajajo na Kitajskem, vse bolj dražijo. To velja zlasti za oblačila in obutev. Pa tudi dele za kolesa. Proizvajalec koles Winora od kitajskih dobaviteljev vsak teden dobi tri do štiri dopise z za pet ali deset odstotkov višjimi cenami. Utemeljitev je vselej enaka: jeklo in aluminij sta se zelo podražila. Dejansko se blago, narejeno na Kitajskem, dodatno draži zaradi rasti stroškov dela. Kitajski inženir zdaj na leto zasluži 20 tisoč evrov, kar je dvakrat več kot pred osmimi leti. Ti stroški bodo še rasli, saj kvalificiranih kadrov na Kitjskem vse bolj primanjkuje.

“As quality standards rise and the level of automation increases, and as time constraints become more restrictive, sourcing products from China is becoming less and less attractive, from a price standpoint,” says PwC expert Klaus Schulten.

Nemški uvozniki so že začeli iskati alternative. Analitiki svetovalne hiše PricewaterhouseCoopers jih srednjeročno vidijo v Vzhodni Evropi in Indiji. V Indiji, Bangladešu, Indoneziji, Vietnamu in Kambodži so že odprli nove tovarne za poceni proizvodnjo obutve. Ko evropski naročniki pridejo tja, srečajo stare znance - Kitajce, ki so preselili svoje tovarne. A tudi te lokacije so zgolj začasne, v Vietnamu si delavci recimo že izbirajo delodajalce, ki plačajo bolje.

Objavljeno pod gospodarstvo | | |