Prizadevanje Milana M. Cvikla, poslanca SD, da v ‘primeru Laško’ za ‘mater vseh afer’ ustoliči prodajo Mercatorja pozno poleti leta 2005, po odmerku sprenevedanja ne zaostaja veliko za krčevitim trudom Branka Grimsa, poslanca SDS, da bi vse ‘tajkune’ skupaj naprtil Forumu 21, Milanu Kučanu in prejšnjim vladam ‘kar tako’. Očiščen dnevnopolitične (in predvolilne) demagogije je primer precej bolj preprost, hkrati pa zapleten. Ne gre namreč za nikogaršnjo ‘organizirano zaroto’, ki bi jo bilo mogoče pripisati kateri koli skupini ali povezanim posameznikom ’s slabimi nameni’, ampak za sprotno ‘improviziranje’ tako strategije kot ciljev in ’spremljevalnih ukrepov’.

Ni dvoma, da bi Pivovarna Laško brez političnih zaveznikov lahko prevzela kvečjemu Radensko (kakor je tudi Union istega leta 2000 prevzel Fructal). Brez sodelovanja s politiki bi ji spodletel že prevzem Uniona, brez tega ne bi vstopili v Delo (in si navzlic povezanim osebam za nekaj let prihranili prevzemne ponudbe zanj) in še manj v Mercator (kjer prav tako dolgo nihče od pristojnih ‘ni opazil povezanih oseb). V Laškem svojih dobrih odnosov s politiko tudi nikoli niso skrivali, nasprotno, neštetokrat so se pohvalili, da delajo izvrstne posle s politikih vseh barv.

In prav to je dejstvo, ki primer poenostavlja in zapleta hkrati. V Laškem so, tej ali oni strankarski izkaznici navkljub, ‘poslovali’ z vsemi. Zdelo se je, da so iz določenega političnega ‘gnezda’ (po Grimsovo iz Foruma 21), a če v njem ni bilo dovolj zaveznikov, so jih za uresničitev svojih ciljev poiskali tudi zunaj njega. Proti ljudem oziroma podjetjem, ki so bila iz istega ‘gnezda’, kakor denimo Mitja Lavrič in ‘njegov’ Union. Od tu tudi ‘nadstrankarskost’ pobude 57 poslancev s konca leta 2001, zavita v celofan obrambe ‘nacionalnega interesa’.

Kdor bi rad dokazal, da je ‘primer Laško’ izključni izdelek prejšnjih vlad, je najbrž pozabil, kaj je ob omenjeni pobudi dejal decembra leta 2001 dejal vidno razburjeni premier Janez Drnovšek.

To je precedenčen in zelo resen poseg politike v gospodarsko odločitev v zasebnem sektorju. Te stvari moramo jasno postaviti na njihovo mesto. Če bi namreč takšno vpletanje politike v gospodarstvo postalo praksa, bi to vodilo v zelo nenavaden in slab vzorec delovanja našega gospodarstva in politike. /…/ Tako se moram odzvati tudi zaradi začudenja tujine, saj gre kljub vsemu za poziv poslancev in s tem poseganje državnega zbora v povsem gospodarske odločitve zasebnega sektorja. Ta poziv, ki so ga podpisali poslanci, ni stališče vlade. Vlada in jaz kot njen predsednik pričakujemo, da se bosta državna sklada odločila v skladu z zakonom. Država namreč lahko postavlja le pravila igre, ne more pa se vmešavati v konkretne poslovne odločitve.

Ali pa, kaj je novembra leta 2005 dejal vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko.

Precej zanimiva je tudi zgodba, ki si je odvijala ob prodaji Pivovarne Union, kjer se je bila strateška bitka o tem kdo bo kupec: ali tujci, belgijski Interbrew, za kar se je zelo trudila vlada, ali domača Pivovarna Laško. Slednjo je med drugim podprl velik del tedanje opozicije in del tedanje koalicije. Vendar se je ključni del takratne slovenske politike opredelil za tujca in tujcu je bil prodan tudi delež Kada. Le takratni direktor Soda Končnik se je opredelil za domačo pivovarno in ji prodal 12,2% delež Uniona. Spomnimo se, padale so glave, žrtev pa je bila označena malodane za izdajalca. Takratni iztržek od prodaje Uniona je bil dober samo zaradi kljubovanja Soda vladni odločitvi, saj je šele tekma obeh interesentov pognala cene delnic, verjetno tudi nad pravo vrednostjo.
Dvolična politika Liberalne demokracije in Socialne demokracije je po eni strani turirala javnost z nacionalnim interesom, po drugi strani pa je pokazala izredno veliko servilnost do tujcev in nezaupanje v sposobnost domačega poslovnega potenciala. Postavlja se vprašanje, kaj bi se zgodilo z Unionom in pivovarno Laško, če bi se izvedel vladni scenarij. Ali bi bila pivovarna Laško še tako pomemben, prepoznaven in velik igralec na slovenskem gospodarskem nebu, kot je danes, ali ne? Ali bi še lahko usmerila svoja razmišljanja v osvajanje drugih trgov ali pa bi se z evropskimi giganti morda borila le za golo preživetje celo na domačem trgu?

Pivovarno Laško je torej leta 2001 podprl velik del tedanje opozicije (sedanjih vladnih strank) in del koalicije (sedanje opozicije), del koalicije pa ne (takrat niso bili redki iz opozicijskega tabora, ki so razlog za to videli v korupciji). Komur ni všeč Pivovarna Laško, kakršna in kar danes je, naj se potemtakem spomni, kaj je govoril in počel med pivovarsko vojno, v tistih za del politike in javnosti zaradi prodaje Banke Koper italijanski banki očitno travmatičnih okoliščinah. Takrat se je ‘nacionalni interes’ z omenjeno poslansko pobudo politično artikuliral in odločilno vplival na izid te vojne. Pivovarna Laško, ki finančno ne bi zdržala odprte tekme z belgijskim ponudnikom, ga je sijajno instrumentalizirala, toliko lažje, kolikor je Novartisov prevzem Leka konec leta 2002 dobesedno odpravil potrebo po nadaljnjem ‘utemeljevanju’ obrambe ‘nacionalnega interesa’. Pivovarska vojna je bila za Laščane dobljena že leta 2002, čeprav se je uradno končala šele leta 2005.

V ozračju malodane vsesplošnega navijanja za ’slovenskega Davida proti belgijskemu Goljatu’ (in kritik zaradi prodaje NLB in Leka) ’se je zgodila’ popolna pasivizacija nadzornikov trga v letih 2002-2004, proti kateri vlada Antona Ropa ni ukrenila ničesar. Ne le v primeru Union, ampak tudi v primeru Delo, v katero je Laško vstopilo, ne da bi mu bilo zaradi povezanih oseb, ki so že bile v njem, dati prevzemno ponudbo. Ampak nič od tega, kar ni motilo Ropove, ni motilo niti vlade Janeza Janše. Nasprotno, od Laškega je, kakor je v lanskem pogovoru za Sobotno prilogo dejal Boško Šrot (premier pa ni zanikal), je ‘hotela še’, saj je potrebovala zaveznika za odstranitev Zorana Jankovića v Mercatorju. Tako je ta vlada ne le dopustila, ampak celo spodbudila tako vertikalno koncentracijo kot ’sobivanje’ povezanih oseb v lastniški sestavi Mercatorja. Laško, ki si je včasih moralo samo iskati dodatne zaveznike v politiki, je bilo nenadoma v položaju, da se mu ti ponujajo sami. In se jim je, najmočnejšim, že kmalu zatem tudi vzvišeno odpovedalo.

Pa smo dobili protitajkunsko vojno.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |