Ker Boško Šrot govori, mora Janez Janša molčati
vojko, torek, 13. maj 2008Boško Šrot, solastnik podjetja Atka-Prima in predsednik uprave Pivovarne Laško, v svoji včerajšnji izjavi za javnost pravi, da je bil nakup Kolonela poleti leta 2006 izpeljan zakonito in s poštenimi nameni ter da se je kot investitor odločil ostati skrit, da ne bi ‘izzival’ vlade, sovražno nastrojene do domačih menedžerskih koncentracij lastništva. Šrot je torej poudaril zakonitost posla, ki je doslej nihče ni spodbijal, izpustil časovno razsežnost dogajanja in priznal, da se ni razkril zato, ker je šlo (v nadaljevanju) za menedžerski odkup, torej posel, ki ga je doslej vztrajno zanikal.
Šrotovo izjavo za javnost (ki jo je sinoči osebno prebral na obeh največjih televizijskih mrežah) danes v celoti objavljata Delo in Večer v tiskanih izdajah.
Nakup družbe Kolonel sem zaupal vrhunskim pravnim, finančnim in davčnim strokovnjakom. Zato sem prepričan, da je izveden popolnoma zakonito in s povsem poštenimi nameni. Fiduciarna razmerja so zakonita rešitev, ki je v domačem in tujem poslovnem svetu pogosto uporabljena in pride v poštev, ko se pravi investitorji z določenim namenom nočejo razkriti. Sam sem se za tako obliko določil, ker je vladajoča politika ustvarjala izrazito sovražno ozračje do domačih koncentracij lastništva, pri katerih so sodelovali aktualni menedžerji. Tudi kritika predsednika vlade Janeza Janše proti meni osebno in celotnemu sistemu Pivovarne Laško sta bili za naš poslovni sistem preveliko tveganje. Kot rečeno, je bil posel izpeljan v skladu s slovensko in evropsko zakonodajo, ne preko davčnih oaz, kar se zadnje čase pogosto dogaja. Davki so bili plačani v slovenski proračun. Pivovarna Laško bo še naprej, tako kot doslej, izplačevala plače, ki so daleč nad slovenskim povprečjem, sodelovala pri družbeno in okoljsko odgovornih projektih ter plačevala davke doma, ne pa v eksotičnih državah. S tem smo Pivovarni Laško omogočili stabilno poslovanje, obenem pa se je tako pridružila podjetjem, ki so pobegnila iz primeža politike oziroma pritiskom vsakokratne aktualne oblasti. Zato nočem, da se za mojim hrbtom in preko tako pomembnega in resnega poslovnega sistema, kot je Pivovarna Laško, izvaja cenena protitajkunska politična kampanja za letošnje volitve.
Z ‘odstranitvijo’ časovne razsežnosti poskuša Šrot zbuditi vtis, da je ‘že od vselej’ potencialna žrtev predsednika vlade in da je s svojim ravnanjem Pivovarno Laško pravzaprav rešil pred njim, ‘ji omogočil stabilno poslovanje’ in ‘plače daleč nad slovenskim povprečjem’; če se mu to ne bi posrečilo, sporoča posredno Šrot, namreč pobeg iz ‘primeža politike’, stabilnega poslovanja in dobrih plač ne bi bilo. Toda poleti leta 2006, ko je bil ‘zaupno’ kupljen Kolonel, sta Janša in Šrot še zgledno sodelovala. (Celo spomladi naslednjega leta, ko sta, denimo, državna sklada v okviru prevzemne ponudbe Pivovarne Laško prodala svojih približno 18 odstotkov Dela, d.d.) ‘Počilo’ je sredi lanskega leta, protitajkunska vojna in demonizacija menedžerskih prevzemov pa sta se uradno začela šele novembra lani, z znamenitim premierovim nastopom pred parlamentarnim glasovanjem o zaupnici vladi. Takrat šele je ‘kritika predsednika vlade Janeza Janše proti meni osebno in celotnemu sistemu Pivovarne Laško’ postala za laški poslovni sistem ‘preveliko tveganje’ (kar koli že to pomeni).
‘Fiduaciarno razmerje’ (od kod zdaj to in na podlagi česa v pogodbi o prodaji Kolonela in pripadajočem notarskem zapisu je mogoče sklepati nanj?) oziroma želja ‘investitorja, da se ne razkrije’, bi morala biti torej dobro leto utemeljena s čim drugim, ne pa z nevarnostmi, ki da so Pivovarni Laško grozile z vladne strani. To, kar Šrot navaja v prid ‘fiduciarnosti razmerja’, bi lahko veljalo le od lanskega novembra, a tudi v tem primeru se pojavita isti vprašanji: o zakonitosti ‘nevpisa’ lastniške spremembe Kolonela v sodni register (oziroma o navajanju napačne lastniške sestave Kolonela v dveh prevzemna ponudbah) do letošnjega maja in o nedavnem vpisu v register. Slednje, vpis, kaže na prepričanje ‘vrhunske ekipe laških strokovnjakov’, da je proces ‘lastniške koncetracije’ nepovratno končan, zaradi česar ‘fiduciarnost’ ni več potrebna.
V tem je ali precej predrznosti ali nemalo nerodnosti, kajti iz Laškega so še prejšnji teden sporočili, da je bilo lastništvo Kolonela (o ‘fiduciarnem razmerje’ takrat še ni bilo govora) tako in tako že dlje časa znani podatek, ob tem pa ponovno zanikali, da bi pri prevzemu Pivovarne Laško šlo za menedžerski prevzem. Boško Šrot pa je sinoči posredno priznal, da je šlo baš zanj, saj je ‘fiduciarna razmerja’ utemeljil z sovražnostjo vlade do menedžerskih prevzemov.
Celotna ‘konstrukcija’ Šrotove včerajšnje izjave za javnost ima jasno razviden namen: prenesti ‘težišče’ primera s pravnih (vse je bilo zakonito) na moralne (Laško kot dobra in družbeno odgovorna družba) in politične (predvolilna protitajkunska kampanja) okoliščine. Namesto vprašanj, zakaj sprememba lastniške sestave Kolonela dve leti ni bila vpisana v sodni register in ali ni bila zaradi tega dejstva dovoljena kakšna od ‘lastniških koncetracij’, ki sicer ne bi bila, bi javnost moralo zanimati, kdo je v tej zgodbi ‘dober’ in kdo ’slab’ oziroma komu kaže bolj verjeti.
Ta ‘transfer’ se praviloma imenitno obnese, po tranzicijskem pokopališču afer straši nešteto zombijev, ki ne najdejo svojega miru, zato ni čudno, da Šrot stavi nanj. Prav tako je logično, zakaj Šrot izrecno omenja premiera Janšo; s tem ga izziva, da se oglasi. In kakor hitro bi/bo Janša to storil in izustil kakšnega od svojih razvpitih cinizmov, bo namen dosežen. Mogoče se bo le še odločiti, komu verjeti, dejstva bodo postala nepomembna. Z drugimi besedami, Šrot je včeraj Janši ponudil odličen razlog, da molči in pusti pristojne organe, da opravijo svoje delo.







Tudi če bo Janez Janša molčal, je jasno, da je premier svoje rotvaljerje in soršake spustil z verige le zato, ker mu je iz rok izpolzelo Delo.
Prav klavrno je bilo brati prispevek v Delu in Večeru. Le kam je do konca padlo novinarstvo, je bilo že dolgo jasno, vendar ko ugledaš tak prispevek, torej PR izjavo v časopisu, ki ga spremljaš desetletja, te spreleti bes, da bi dokončno odpovedal časopise… Kot da bi ti kdo ukradel otroka, kot da bi izgubil prijatelja…
To je pač kapitalizem. Zasebno lastništvo medijev tudi v ZDA pripelje do podobne obrambe korporacij z velikim lastniškimi deleži v medijih.
Iz luknje je prilezel se Bavcar
http://www.zurnal24.si/cms/nov.....l?id=48396
anekdota ob tem pa pravi: prav je imel pokojni (do sedaj najvišji med njimi) žurnalist, ko je z njemu lastno nerazumljivim glasom komentiral - vse je to le partijski boj za oblast, vsi ti bodo na oblasti ali diretorji - in je James odkorakal, še prej pa odgovoril dvakrat višjemu člvoeku: “ah, to je sedaj drugače”, iz odprte seje ZSMS.
Imel sem Slovenskega poročevalca in nato Delo naročeno od leta 1945. Včeraj sem ga odpovedal.