Pred desetimi leti je nastal film, ki temelji na “domnevi” absolutnega posega v zasebno življenje človeka. Gre za film z naslovom The Truman Show (Trumanov show, 1998, režija Peter Weir). Glavni junak je Truman Burbank (Jim Carrey), možak, ki je dejansko največja filmska zvezda, le da on tega ne ve. Zanj so ustvarili umetno mesto in vse od njegovega rojstva naprej vanj usmerili več sto kamer ter jih poskrili v najrazličnejše pripravne kote – da jih pač Truman ni opazil. Celotno njegovo življenje je bilo od rojstva naprej razgrnjeno pred občinstvom, ki je 24-urno TV oddajanje razumelo kot najbolj resnično-resničnostni show. Oče, režiser showa, je Christof (Ed Harris), ki vidi Trumana kot svoj osebni projekt in eksperiment, namenjen po eni strani zabavi (televiziji, medijem), na drugi pa trgovini (propagandi). Vsaka stvar, ki se pojavi v showu, je v »resničnem svetu« naprodaj, vse kar pa se Trumanu dogaja (ali se šele ima zgoditi), pa je predvideno v že vnaprej skrbno pripravljenem scenariju. Točno kaj-kje-kdaj-kdo.

Odpoved pravici do zasebnosti ali raje kar »kraja zasebnosti« je v filmu prikazana kot igra, kot trgovina, kot poceni zabava, saj se show vrti na mnogih TV postajah po vsem svetu in je tako rekoč posnetek Orwellovega velikega brata (big brother), ki pa je že našel ime in svoje mesto na različnih komercialnih televizijskih kanalih v današnjem času. Celotno življenje Trumana Burbanka je igra, je simulaker tega, čemur Jean Baudrillard reče absolutna reklama. Na koncu koncev je propaganda le marketing dobrih idej politikov in bogatih vlagateljev, saj se pred očmi spojita blago in znamka. Postaneta Eno. In če je politik blago, potem je kapitalist znamka, če pa je kapitalist blago, potem stopi na mesto znamke pač politik. V filmu Trumanov show se mora resnica popolne reklame razkriti, drugače bi ne imeli pred seboj konstrukcije simulakra.

Pomilostitev virtualnega princa

Baudrillard je prepričan, da je sodobni svet en sam simulaker. Sodobni tehnološko podprti mediji omogočajo neizmerne možnosti za ustvarjanje vzporednih navideznih svetov, za igro, v kateri tehnologije nadomeščajo resnični svet ali pa resničnost vključujejo, da postane del navideznega sveta. V teh navideznih svetovih tehnologije nadomestijo impulze resničnega sveta in omogočajo ustvarjanje svetov, ki z resničnim nimajo povezave, a čutom uporabnikov so razlike med navideznim in resničnim svetom nerazločljive. Še več, uporabnikom prekrivajo njihovo zaznavanje resničnosti. In prav to je bistvo simulakrov, njihova mamljiva skrivnost, da skrijejo svojo navideznost in onemogočijo razkritje mehanizmov ustvarjanja videza. Zato so simulakri, ki jih omogočajo sodobne informacijske in omrežne tehnologije, tako zelo mamljivi za ustvarjanje lažne resničnosti.

Kaj je lepšega kot ustvariti lažno resničnost in prevzeti identiteto maroškega princa Rašida. Prav to je na Facebooku, popularnem socialnem omrežju, storil 26-letni računalniški inženir Fouad Mourtada iz Maroka. Ustvaril je nepristni profil in prevzel identiteto princa Mulaja Rašida, 37 letnega brata kralja Mohameda VI. Njegova igra pa se je hitro končala. Oblasti so ga v začetku februarja aretirale in po hitrem postopku konec meseca obsodile na tri leta zapora ter denarno kazen. Pozivi številnih združenj aktivistov za človekove pravice, češ da obsodba predstavlja poseg v svobodo izražanja in da naj ga oblasti izpuste, so obrodili sadove. Mourtada je bil sredi marca, po 43 dneh ječe, izpuščen na svobodo, kralj Muhamed pa ga je pomilostil.

Potvarjanje resničnosti in ustvarjanje lažnih svetov je za uporabnike sodobnih tehnologij postala privlačna igra, v kateri so izgubili občutek za zasebnost in se ji celo prostovoljno odrekajo. Mnogi so celo prepričani, da zahteva po zasebnosti ovira tehnološki napredek in omejuje uporabo storitev. Takšno stališče zagovarjajo tudi korporacije, ki jih predpisi o varstvu zasebnosti omejujejo pri nemotenemu in nenadzorovanemu brkljanju po osebnih podatkih potrošnikov. Odrekanje zasebnosti med mladimi je postala družbena norma. Enako velja za nastopajoče v resničnostnih showih. Tisti, ki se pravici do zasebnosti ne morejo ali ne želijo odreči, jih družba ali pa gledalci preprosto izločijo.

Googlovi Trumani

Odrekanje pravici do zasebnosti pa lahko ima dolgoročno katastrofalne posledice. Pravica do zasebnosti je namreč temeljna človekova pravica, ki predstavlja eno največjih pridobitev sodobne civilizacije. Je temelj svobode posameznika. Zato je toliko bolj presenetljivo, da se uporabniki sodobne tehnologije in medijev tej pravici sami, prostovoljno odrekajo. Zagotovo se ne zavedajo daljnosežnih posledic svojega ravnanja.

Negativni učinki odrekanja pravici do zasebnosti se že čutijo. Korporacije, ki jim je pravica do zasebnosti največji trn v peti, so pričele razkrivati svoj pravi obraz in številne imenitne tehnološke storitve že kažejo svoje negativne plati. Sredi lanskega leta je Google v svetovni splet kot del nove storitve poslal žive posnetke dogajanja na ulicah nekaterih ameriških mest, kar je dvignilo veliko prahu in burnih odzivov tako s strani zagovornikov kot nasprotnikov pravice do zasebnosti. Številni prebivalci so nehote in nevede prevzeli vlogo Trumana Burbanka in postali glavni akterji spletnega resničnostnega showa.

Naslednji velik problem je trgovanje z osebnimi podatki, ki je vse pogostejše. Uporabniki na internetu nevede pa tudi povsem zavestno in lahkomiselno na vsakem koraku puščamo številne digitalne odtise in osebne podatke. Informacije o socialnih, nakupovalnih in drugih navadah uporabnikov postajajo neprecenljiv vir za oblikovanje tržnih prijemov. Podatki, ki jih podjetja zbirajo o uporabnikih njihovih spletnih storitev, so postali zanimivo tržno blago. Zaradi tega, včasih pa tudi zgolj zaradi medsebojne povezanosti in potreb nemotenega delovanja storitev, podjetja osebne podatke svojih uporabnikov posredujejo ali celo prodajo drugim podjetjem. Pred našimi očmi se brez naše vednost in brez kakršnegakoli nadzora odvija trgovanje z našimi osebnimi podatki.

Pravico do zasebnosti pa nam v zadnjem času odrekajo tudi politiki, zaslepljeni z bojem proti globalnemu terorizmu. V nasprotju s sprejetimi mednarodnimi konvencijami so dopustili omejevanje pravice do zasebnosti kot sredstvo za zagotavljanje nacionalne varnosti. Ob tem so pozabili na modrost, ki so je premogli ustanovitelji ZDA, ko so v ustanovnih aktih postavili temelje osebne svobode in jo umestili pred varnost. Vedeli so namreč, da je svoboda pomembnejša od varnosti. Absolutne varnosti namreč ni mogoče zagotoviti, ne da bi pri tem posegli v samo svobodo. Zato je strašljivo, kako je mogoče, da so ZDA in pod njihovim diktatom EU dale pri obrambi pred terorizmom prednost varnosti in omejile svobodo svojih državljanov. Absolutne varnosti jim namreč v nobenem primeru ne bodo mogle zagotoviti, lahko pa jim temeljito omejijo pravico do zasebnosti in s tem tudi svobodo. To se je, mimogrede že zgodilo s hitrimi in nekonsistentnimi spremembami zakonodaje ter sistemskimi posegi v zasebnost državljanov.

Primer Copland

Nedavni dogodki v Sloveniji so pokazali, da simulakrov in resničnostnih showov nimamo samo na TV, ampak vse pogosteje tudi na delovnih mestih. Delodajalci zaposlene na vsakem koraku spremljajo z video kamerami, s karticami za žigosanje prisotnosti ali nadzora gibanja po poslovnih prostorih, nadzorujejo njihove telefonske klice, elektronsko pošto, spletne aktivnosti in njihove računalnike. V želji po nadzoru delodajalci posegajo v zasebnost zaposlenih, po mnenju poznavalcev pa se obseg zlorab v zadnjih letih povečuje.

Delodajalci so prepričani, da jim lastnina sredstev elektronskih komunikacij in informacijske tehnologije dovoljuje absolutno nadzorovanje zaposlenih, da ti ne bi zlorabljali zasebne lastnine za osebno uporabo. Pri nadzoru, katerega namen je preprečevanje zlorab zasebne lastnine in povzročanja škode, pa delodajalci pogosto protipravno in protiustavno omejujejo svobodo zaposlenih in njihove pravice do zasebnosti, pri čemer kršijo ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine zaposlenih. Zaposleni, ki se neizmernih možnosti njihovega nadzora niti ne zavedajo, postajajo igralci v resničnostnih showih.

Pomemben korak v smeri varovanja zasebnosti zaposlenih je naredilo Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je sledilo usmeritvam mednarodnih konvencij in je, v nasprotju z dosedanjo prakso v ZDA, na delovnem mestu dalo prednost zasebnosti zaposlenih. Poglejmo si primer nedavne odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice v sporu Copland proti Združenemu Kraljestvu, iz katere je razvidno, zakaj delodajalci ne smejo kar tako, svojevoljno nadzirati zaposlenih. Pri tem povzemamo nedavno objavljene prispevke in razpravo, ki se je razvila na spletnem portalu razgledi.net.

Evropsko sodišče je odločilo, da je delodajalec pritožnice, ki je izvršil nadzor glede njene uporabe službenega telefona, službene elektronske pošte in službenega interneta v zasebne namene, kršil njene pravice iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (pravica do zasebnosti). Po 41. odstavku te sodbe so telefonski klici iz poslovnih prostorov, uporaba elektronske pošte in interneta iz poslovnih prostorov “na prvi pogled” (”prima facie”) del “zasebnega življenja in “dopisovanja”. V kolikor bi delodajalec želel izvajati nadzor uporabe komunikacijskih sredstev in informacijske tehnologije (se pravi ne prepovedati zasebne uporabe, ampak le izvajati nadzor zaradi prekoračitev zasebne uporabe), bi moral moral sprejeti vnaprejšnja jasna pravila o pogojih in obsegu nadzora uporabe službenega telefona, službene elektronske pošte in službenega interneta delavca, ki bi zadostila pogoju pravne predvidljivosti.

Delodajalci podatke o zaposlenih zbirajo zaradi nadzora. Ko pa podatke enkrat pridobijo, ko z informacijami v roke dobijo izjemno moč, je seveda le korak do zlorab. Takšna zloraba je na primer pridobivanje razčlenjenih računov za namen nadzora stroškov, na katerih predstavniki delodajalca potem gledajo, koga je kdo klical in koliko časa je z njim govoril. Dodatna kršitev človekovih pravic je, če se ti podatki uporabijo tudi v disciplinskih postopkih. Druge oblike zlorab osebnih podatkov, ki so delodajalcem na dosegu roke in prepuščene njihovi domišljiji, moralnim vrednotam in drznosti, opisuje kazenski zakonik.

Umaknimo se Pogledu

Ključno vprašanje je, ali se bomo uporabniki sodobnih tehnologij informacijske družbe v svojem zasebnem življenju in na delovnem mestu odrekli pravici do zasebnosti in osebni svobodi? Bomo sprejeli nezavedno igro v vsakdanjih resničnostnih showih?

V filmu Trumanov show šele v trenutku razkritja pride do pomembnega obrata, v katerem se Truman spremeni iz znamke v blago in odkoraka iz umetnega sveta. Njegova ukradena identiteta se izkaže na koncu za najboljšo samopromocijo (self-promotion), saj se obrne proti mediju, torej televiziji in se umakne pogledu. Truman postane vsakdo, torej človek s »telesom kogarkoli« (every-body), postane del nedefinirane množice tistih, ki sedijo na drugi strani TV zaslona. Postane del opazovalcev resničnostnih, absolutnih reklam in dobi novo identiteto, imenovano nihče – torej človek »brez telesa« (no-body).

V vsakdanjem življenju pa preobrata, ki ga je doživel Truman, ne moremo narediti. Zato se pravici do zasebnosti ne bi smeli odreči. Vsak posameznik bi se moral zavedati vrednot osebne svobode in kaj lahko pomeni krnitev svobode. V kolikor se pravic do svobode in zasebnosti ne bomo zavedali in se zanje zavzemali, bomo, tako kot Truman, postali igralci v vsakdanjem resničnostnem showu.

* _{članek je bil pod naslovom Se odrekamo pravici do zasebnosti? in z drugačnimi mednaslovimi originalno objavljen v prilogi Telekomunikacije, revija Moj mikro, april 2008}

Objavljeno pod znanost in tehnologija, mediji in splet | | |