Pri gradnji onkološkega inštituta, pediatrične klinike in predora Šentvid so bile razkrite pomanjkljivosti, zaradi katerih izvajalci lahko z aneksi tako rekoč neomejeno dvigujejo ceno in podaljšujejo roke za dokončanje, ne da bi se jim bilo treba bati, da bi naročnik iz javnega sektorja unovčil garancijo ali zahteval odškodnino za napake. Vse tri gradnje so nedvoumen dokaz, zakaj ministrstva in državna podjetja, ki uporabljajo davkoplačevalski denar, plačajo vse, kar jim zasebni izvajalci zaračunajo. V vladi ministrstvo za finance skrbi za državno blagajno in skrbi za izplačila davkoplačevalskega denarja. Lahko davkoplačevalci od njega pričakujemo kakšne ukrepe, da se novi onkološki inštituti, pediatrične klinike ali predori Šentvid ne bi več ponovili oziroma bodo onemogočene vsaj najbolj v nebo vpijoče nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti?

S tem in podobnimi vprašanji so se razgledi.net obrnili na finančno ministrstvo.

Kako lahko ministrstvo za finance poskrbi oziroma pripomore, da bodo ministrstva in drugi državni organi in podjetja, pa tudi občine, ki uporabljajo davkoplačevalski denar, pripravili kakovostno razpisno dokumentacijo in javne razpise, da jih bodo pripravljali kvalificirani ljudje, ki bodo vedeli, kaj kupujejo in kakšna je cena blaga in storitev, ki ga naročajo - da recimo v ponudbah ne bo več ventilatorjev po astronomsko visokih cenah, ki jih ni kam vgraditi, izvajalec pa z njimi lahko zasluži za nekaj luksuznih stanovanj v Ljubljani, kakor se je izkazalo pri onkološkem inštitutu?

Odgovor ministrstva: Javno naročanje v RS ureja Zakon o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2 oziroma upoštevaje zadnje spremembe ZJN-2A). Zakon, ki po svoji vsebini povzema direktivo ES, opredeljuje naročnike, področje uporabe in postopke za izvedbo javnih naročil. Zakon tudi postavlja pravila v zvezi z obveznimi ravnanji naročnika glede priprave tehnične dokumentacije, izbire meril za izbor najboljšega ponudnika, določa minimalne roke za objave in ne nazadnje obvezo poročanja naročnika o oddanih javnih naročilih. Zakon je obenem orodje in hkrati prisila za naročnike, da se pri izvajanju javnih naročil zagotavljajo temeljna načela konkurence med ponudniki, javnosti in gospodarnosti.

Naročniki so v okviru predhodno zagotovljenih sredstev za namene predmeta javnega naročila sami odgovorni za pravilno izvedbo postopka javnega naročila. V primeru kompleksnih javnih naročil tako po vsebini kot po vrednosti, v postopkih za izvedbo javnega naročila odloča komisija, ki jo praviloma sestavljajo strokovnjaki s področja predmeta javnega naročila, kot tudi poznavalci zakonodaje povezane z javnimi naročili. Njihova dolžnost je, da izpeljejo postopek od faze načrtovanja do izvedbe v skladu z zahtevami stroke, načeli javnega naročanja in namenske porabe javnih sredstev.

Kako lahko ministrstvo za finance poskrbi, da bodo resorna ministrstva pripravila pogodbe, ki ne bodo omogočale dvigovanja cen na podlagi neomejenega števila aneksov in plačevanje različnih dodatnih del, pogodbe, v katerih bo jasno določen rok za dokončanje investicije, višina globe zaradi zamud pri prekoračitvi roka, pogoji za prekinitev pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti, skratka pogodbe, ki bodo v prid investorja ne pa izvajalca - da bo recimo ministrica za zdravje lahko brez skrbi razveljavila pogodbo za gradnjo pediatrične klinike, ker ji bo pogodba zagotavljala, da državni proračun oziroma slovenski davkoplačevalci zaradi tega ne bodo na škodi?

Kako lahko ministrstvo za finance poskrbi, da bodo resorna ministrstva v pogodbah poskrbela za klavzule, na podlagi katerih bo odpravo napak plačal izvajalec oziroma nadzornik, ne pa davkoplačevalec, pa tudi klavzule, ki bodo omogočile unovčitev garancij v primeru, če izvajalec ne bo del izvedel brez napak in v skladu s pogoji iz razpisa in pogodbe, pa tudi, da se ne bo mogel izgovarjati na standarde, kar se je recimo zgodilo v primeru spolzkega cestišča v predorih na Trojanah?

Odgovor ministrstva: Končno dejanje izvedbe postopka javnega naročila je podpis pogodbe z izbranim ponudnikom. Kako je sestavljena pogodba je načeloma prosta volja obeh strank. V primeru koriščenja javnih sredstev je ta volja na strani naročnika omejena z Zakonom o javnih financah, Zakonom o izvrševanju proračuna in notranjimi pravili nadzora posameznega proračunskega uporabnika. Izvajanje pogodbenih določil vključno z uveljavljanjem pogodbenih sankcij je na strani pogodbenih strank. Pri tem je pogosto težko enoznačno določiti krivdo za neizvajanje pogodbenih določil eni ali drugi pogodbeni stranki. Da se prepreči nadaljnja škoda in povzroči dodatne stroške v pravdnem postopku, je v praksi tako v javni kot privatni sferi pogosto uporablja postopek mediacije in sorazmerna delitev stroškov za odpravo/rešitev problema. V vsakem konkretnem primeru pa je možno tudi naknadno ugotavljanje nepravilnosti in morebitno kršitev zakonov in s tem povezane odgovornosti. S tem se ukvarjajo tako notranji organi nadzora pri naročniku, kot tudi Računsko sodišče, ki predstavlja vrhovni nadzorni organ uporabe javnih sredstev.

Kako lahko ministrstvo za finance poskrbi, da ministrstva in državna podjetja ne bodo več oddajala del po kosih - Dars recimo odda vsak most posebej, posebej vrtanje predora in posebej opremo -, zaradi česar je onemogočena tuja konkurenca in omogočeni domači kartelni dogovori, kakor se je izkazalo tako pri investicijah na področju zdravstva kot avtocest?

Odgovor ministrstva: Zakon o javnih naročilih omogoča ločeno oddati javno naročilo po posameznih sklopih. Vsak sklop predstavlja del javnega naročila, ki tvori zaključeno celoto. Namen je omogočiti tudi manjšim gospodarskim subjektom-ponudnikom enakopravno sodelovati v postopkih kompleksnih javnih naročil večje vrednosti, s ciljem povečanja konkurence na strani ponudnikov in onemogočiti kartelne dogovore velikih. Pri tem zagotovo ne gre za omejevanje tuje konkurence, saj so tovrstni načini izvajanja javnih naročil uveljavljeni v vseh članicah ES.

Ali ministrstvo za finance morda že ima podatke o javnih naročilih za leto 2007, za kolikšen znesek pogodb je bilo podpisanih in koliko je bilo že izvršenih plačil izvajalcem, je ministrstvo za finance pripravilo kakšne predloge za spremembe in dopolnitve predpisov o sestavi razpisnih komisij, eni sluzbi, ki bi odločala o državnih investicijah - da bi o razpisnih pogojih recimo odločali specialisti in izvedenci, ki bi bili enakovredni ponudnikom, namesto uslužbenci na ministrstvih, ki ne morejo biti usposobljeni za vse, ali ministrstvo namerava pripraviti kakšne spremembe, da bi v razpisne komisije imenovali poznavalce, kot je recimo kirurg Erik Brecelj, ki je na lastno pobudo odkril in opozoril na kup nepravilnosti na Onkološkem inštitutu?

Odgovor ministrstva: Ministrstvo za finance v skladu z Zakonom zbira statistične podatke za oddana javna naročila v preteklem letu in najkasneje do 30. septembra pripravi statistično poročilo, ki ga posreduje Vladi RS. Statistično poročilo beleži število oddanih naročil posameznih naročnikov v tekočem letu in jih sortira po velikosti ter vrstah javnih naročil. Ne spremlja pa izvajanje konkretnega naročila in s tem povezanih plačil. Trenutno smo v zaključni fazi zbiranja podatkov zato vam konkretnih številk o številu in vrednosti oddanih naročil še ne moremo posredovati.

Glede na novelo zakona o javnem naročanju (ZJN-2A), ki je stopila v veljavo 1. marca letos nadaljnjih sprememb s tega področja v letošnjem letu ne načrtujemo. Ministrstvo zastopa stališče, da prevelika zakonska regulacija tega področja in centralizacija na enem mestu ni prava rešitev za probleme, ki so nakazani v vaših vprašanjih. Na državnem nivoju so za pripravo in izvedbo predpisov (pravilnikov), ki jih omenjate v vprašanju, pristojna resorna ministrstva, ki natančno poznajo svoje področje in s tem povezane probleme. Tam vam lahko posredujejo tudi konkretne informacije glede posameznih javnih naročil. Kot že predhodno omenjeno pa zakon kot tudi nam znani predpisi ne postavljajo nikakršnih omejitev, da pri izvedbi javnih naročil sodelujejo najboljši strokovnjaki na svojem področju.

Objavljeno pod gospodarstvo | | |