Zakaj evropska komisija vztraja pri biogorivih
darja, sreda, 7. maj 2008Evropska komisija vztraja pri cilju, da je treba v EU do leta 2020 v ponudbi goriv zagotoviti 10 odstotkov biogoriv in zavrača “vihar”, ki ga v kampanji za odpravo tega cilja povzročajo mediji, v imenu vseh članov evropske komisije vztraja evropska komisarka za kmetijstvo Mariann Fischer Boel.
Let’s also be clear that biofuels form part of a much wider policy on energy and climate change. Renewable energy does not boil down to biofuels. There is so much that we can do in terms of generating electricity, heating and cooling from various sources, including a wide range of biomass. Biofuels are just one piece of the jigsaw. Nevertheless, they are an important piece. They are a necessary piece.
Pri razlog za vztrajanje pri biogorivih je po mnenju evropske komisije okoljski. Transport je velik onesnaževalec okolja, rast njegovih škodljivih izpustov bo mogoče “spraviti pod nadzor” tudi z biogorivi. Drugi razlog je varnost oskrbe, saj EU uvozi 98 odstotkov nafte, od tega 80 odstotkov iz petih držav.
Zavezujoč cilj o zagotovitvi 10 odstotkov biogoriv do leta 2020 je po mnenju komisije treba ohraniti, ker sicer ne bo mogoče zagotoviti enotnega trga, nikoli ne bo mogoče razviti bolj učinkovitih biogoriv, izpusti transportnega sektorja bodo naraščali in oskrba EU z energijo bo ostala ranljiva.
Evropska komisija ocenjuje, da bo v EU do leta 2020 mogoče zagotoviti 80 odstzotkov potrebnih biogoriv s pridelavo poljščin na 15 odstotkih obdelovalnih površin.
But bear in mind that, in our analysis, the “real” land use figure would in a sense be lower than 15 per cent. This is because of the by-products obtained from biofuel production. If we produce a tonne of rapeseed to make biodiesel, about 42 per cent of the rapeseed is processed into oil and about 58 per cent into meal, which is sold to the animal feed sector. Clearly, the hectares in question are not “only” producing biofuel. I should add that the European farm sector desperately needs feed at reasonable prices – ask any pig farmer!
O rasti cen hrane, zaradi katerega “so mediji sprožili vihar”, Mariann Fischer Boel pravi, da visoke cene dolgoročno niso slabe. Koristijo lahko 70 do 80 odstotkom revežem, ki se v državah v razvoju preživljajo s kmetijstvom. Seveda komisarka ni nadaljevala, da prav EU s svojimi izvoznimi subvencijami pospešeno pomaga uničevati te kmete. Nobeden afriški kmet ne more, recimo, konkurirati svinini iz EU po dumpinški ceni 1 evro za kilogram, ker evropska komisija evropskemu izvozniku iz proračuna nakaže subvencijo 54 evrov za tono. Subvencionirano evropsko piščančje meso, mleko v prahu je prav tako po dumpinških cenah na prodaj v državah v razvoju. Lani je EU za izvozne subvencije za živila porabila 1,4 milijarde evrov, poleg 50 milijard evrov, kolikor je na leto v bruseljski blagajni na voljo evropskim kmetom za neposredne spodbude za domačo proizvodnjo in prodajo. Enako seveda velja za hrano iz ZDA, tam država še bolj velikodušno kot EU subvencionira kmete.
Glede na to, da evropska komisija po komisarkinih besedah pri svojih analizah v primerjavi s tistimi, ki imajo pomisleke, ne upošteva “zamrznjenega sveta”, ampak svet, ki se spreminja, bi morala posledice izvoznih subvencij v državah v razvoju že opaziti. Tudi če jih je, se Francozi in Nemci zlepa ne bodo odpovedali suvencijam za svoje kmete in živaliske nadnacionalke.
Se pa je mogoče z Mariann Fischer Boel vsekakor strinjati, da biogoriva niso ne genialni ukrep ne norost, da je treba med skrbjo za hrano in v boju proti podnebnim spremembam poiskati ravnotežje, pri tem pa ne potrebujemo grešnih kozlov, ampak dobro politiko.
As I have said before, developing our biofuels policy is neither a stroke of genius nor an act of madness. Biofuels won’t solve all our problems, but nor will they swallow the world’s food supply. Used correctly, they can be a weapon in the fight against climate change and an insurance policy against fuel supply problems – working in balance with our food needs. We will not use them correctly if we make them a scapegoat. The problem with a scapegoat is that it’s only a symbolic solution. You send the goat into the wilderness, but the real problems remain. We don’t need scapegoats. We need good policy. Let’s get the policy right.
Objavljeno pod zdravje in okolje, gospodarstvo | 
| 
|
počkajmo na Emilov komentar, o tej tematiki napiše dobro argumentirane komentarje.
biogoriva so norost. tukaj se s politkomisarko ne strinjam, ko trdi drugače. Ali bruseljski politkomisarji ne vedo eden za derugega kaj pripovedujejo? Njihov šef o nujnosti varovanja okolja, ker da nismo zadnja generacija (mislil je na ljudi ne na divje živali in rastline) na planetu, omenjena politkomisarka pa o kriminalu v Braziliji (brazilska vlada je celo pozvala svet, da ji pomaga končati kriminal v Amazoniji), kot cena cukra pada, čeprav gre sladkorni trs za etanol. pri tem politkomisarka ne uspe doumeti, da je v svetu, ki ni stacionaren bil samo eden Amazonski pragozd, da je bilo samo v zadnjih petih letih v puščavo spremenjena površina Francije, kjer so ta pragozd izsekali, tri leta pridelovali sladkorni trs, potem pa so nalivi sprali plitvo zemljo in naredili puščavo. Dodati je potrebno še megalomanijo s hidroelektrarno in ni težko napovedati, da od Amazonskega pragozda in največjega svetovnega porečja ne bo ostalo drugega kot surogat sahare (ni gozda, ni padavin na tej zemeljski širini). Hm, a je kdo prišepnil politkomisarki, da nima pojma kaj govori in, da je uporabila najbolj politično nekorektno primerjavo vseh primerjav - saj je pocenitev cukra direktno povezala z vsem kar amazonski pragozd danes govori o modernem človeku, to pa je sužnjelastništvo pod krinko neoliberalne ekonomije, genocid nad vsem živlčjenjem, ki ni človeška vrsta, nepovratno uničenje najbogatejšega ekosistema planeta, njegovih kopenskih pljuč, klimatske, čistilne in vlažilne naprave,.. pa saj to ni res pa je - valda je bila politkomisarka imenovala na svoje mesto zaradi ženske kvote (zaradi znanja sigurno ne). Kje je Emil, da ga slišimo?
Območje amazonskega gozda bo postal novi Haiti, ki je najbolj poučen sodobni primer odstranitve gozda in posledičnega tropskega spiranja prsti.