Nacionalno soglasje o cvetličnih koritih in primer Gazvoda
vojko, sreda, 7. maj 2008Videti je, da smo, nekako via facti, vendarle - in še precej pred volitvami - dobili tisto znamenito tretje nacionalno soglasje (nekateri včasih rečejo tudi tretje razvojno soglasje), ki da je potrebno, če hoče Slovenija hitreje iz spodnjega srednjega razreda EU proti višjemu. Ne gre resda niti za prometno, energetsko, davčno, socialno ali izobraževalno politiko ali celo pravno državo (in kar je še podobnega), še manj za kakšno smiselno celoto teh politik, je pa to soglasje kar konkretno: leži tako na levem bregu Dragonje kot desnem bregu Mure in je znano pod skrajšanim imenom Stanje na dan 25. junija 1991.
Med političnimi strankami obstajajo določena razhajanja glede tega, kako to nacionalno soglasje uresničiti, ni pa razlik glede tega, da gre za centimetre, pedi in metre zemlje, od katerih je usodno odvisna prihodnost države. Kar se je pred štirimi leti dogajalo na ravni ribiških incidentov (nemara ’spontano organiziranih’, a tega z gotovostjo verjetno nikoli ne bomo vedeli), se zdaj dogaja na najvišji ravni. Med predsednikoma držav denimo. Tega najbrž niti ne bi omenjal, če ne bi bilo tako očitnega nesorazmerja v pozornosti, ki so jo slovenski na eni in hrvaški mediji na drugi strani pripisali najnovejši ‘izmenjavi mnenj’ med poglavarjema držav.
Dopuščam možnost, da sem kaj spregledal, toda izjava hrvaškega predsednika Stipeta Mesića
Tukaj je Slovenija. Tukaj nije Slovenija. Tukaj je Hrvatska. Ako će to biti Slovenija, kao što piše jedan čudak, on se ljuti na to … ali - čudno mi je da neko na hrvatskom prostoru piše Tukaj je Slovenija. Tukaj će biti Slovenija, ako međunarodni sud tako donese odluku.
je na Hrvaškem zbudila veliko manj poustvarjalnega novinarskega navdiha kakor nekatere njegove druge izjave iz istega intervjuja (o možni devalvaciji kune, kritiki vlade, odnosu do polpretekle zgodovine in v tem okviru Bleiburga …). Točneje rečeno, izjava je bila pravzaprav omenjena šele v kontekstu z reakcijo slovenskega predsednika Danila Türka nanjo
Za nas je to ozemlje slovensko. To je slovensko ozemlje. In zdaj seveda, če sta vladi pred desetimi, petnajstimi leti sklenili, da bi začasno to ozemlje upravljala Hrvaška, ker tudi sama trdi, da je to ozemlje njeno, in je treba ta spor nekako rešiti, potem je to začasen režim, začasno stanje. /…/ V mednarodnih odnosih obstaja neko pravilo, ki se mu reče recipročnost. Jaz moram z enako energičnostjo, kot je to naredil predsednik Mesić za hrvaško stran, reči za slovensko stran, da je tisto ozemlje slovensko.
Kar je po svoje razumljivo, saj je pred volitvami Slovenija, povrh pa, razočaran nad odnosom izvršilne oblasti do pravnomočne sodne odločbe, gladovno stavka slovenski državljan. Toda iz istega razloga že dva tedna gladovno stavka še en državljan, ki pa je očitno veliko manj ‘uporaben’ za podkrepitev očitka, da državljani od države ne morejo pričakovati spoštovanja pravnega reda.
Prvič v zgodovini imamo svojo državo, svoje sodstvo, svojo policijo, svojo vojsko, svojo davkarijo in svojo carino. Če s tem obsežnim aparatom ne moremo zagotoviti niti preproste odločbe slovenskega sodišča o odstranitvi cvetličnih korit, je težko pričakovati, da bodo državljani spoštovali lastno državo in njene institucije. Še manj pa jo bodo spoštovali drugi.
Predsednik Türk je nedavno v državnem zboru povedal veliko utemeljeno kritičnega na račun ’stanja pravne države’ in ker nedvomno ve, da ‘konkretni zgledi’ najbolj učinkujejo, bi se v naslednjih dneh, po srečanju z Joškom Jorasom, lahko sestal tudi z Antonom Gazvodo (čeprav ga ta najbrž za to ni prosil), ki mu notranje ministrstvo noče izplačati s pravnomočno sodbo določene odškodnine. In z avtoriteto uglednega pravnika dejal nekaj takega kot Z enako energičnostjo kakor notranje ministrstvo zavrača izvršitev pravnomočne odločbe, moram jaz dejati, da morebitni revizijski zahtevek ne zadrži izvršitve. Slovenija je pravna država!
Če bo edino nacionalno soglasje do volitev ostalo stanje na dan 25. junija 1991 oziroma če bodo cvetlična korita edino, na čemer se bo dokazovala slovenska pravna država, bom sam volitve kot državljan mirne vesti preskočil.
Strinjam se -mislim,da je Turk svojemo pledoyerju za pravno državo s sekundiranjem Jorasu oz. “nacionlalnemu soglasju”naredil krepko medvedjo uslugo in potrdil stare sume o svoji načelnosti/kakovosti; vendar je po mojem podmena, da gre res za “nacionalno soglasje”, dvomljiva: groteskni boj za južno mejo je za nacionalno “soglasno” temo št.1 najpoprej naredila televizija- in to komercialna in nacionalna “soglasno”- HTV je informacijo rahlo prezirljivo uvrstila v deseto minuto na tretje mesto dnevnika( za transfer Modrića in Sanaderjev shoh). Večina državljanov je najbrž res najmanj nejevoljna na Hrvate-”toliko morja imajo, nam pa še Piranskega zaliva ne dajo”- a najbrž se taista večina vendarle zaveda, kdo je najbolj odgovoren za stanje stvari post-25.6.91 -in da to niso Hrvati. Tudi zato ni bilo nobene množične udeležbe, kljub celotedenskim “pozivom” POP TV itd. In seveda bo velik del te večine spet šel na počitnice čez južno mejo- kar je zagotovilo, da ta farsa ne bo prerasla v kaj bolj nevarnega(me pa prav zanima, kod so v resnici zažigalci HR-zastav v Istri). Mimogrede: prav v tem kontekstu tiči po mojem “režimskost” obeh “osrednjih” TV: ali ni na ozadju TV prizorov kaotičnega, “napetega” (”situacija je napeta”, je v 24h dan za dnem gostolela Darja Z.) TV-ekscesa na meji premier deloval povsem drugače kot njegov predhodnik: njegov miren nastop, trezne besede( za razliko od Ropovih izpadov septembra 04 ob manj dramatičnih ribiških incidentih), pa njegova zamuda ob srečanju s Sanadarjem itd.-vse lepo pokazano na TV- so ga pozicionirali kot treznega, umirjenega, državniško zrelega politika,ki noče zlorabljati vroče teme za predvlolilno kampanjo-vsaj naravnost ne. Še ena volilna simetrija/analogija-a z nasprotnim predznakom?
Igor, upam, da so turistična romanja na Korčulo (!) in druge otoke in zalive Sredozemlja, kakršno je nekoč bilo, res dobro imunsko sredstvo proti izbruhu najhujšega atavizma; sem pa rahlo skeptičen, saj ni treba, da se zgodi Sarajevo 92, je veliko ‘predstanj’ lahko in tudi ta niso ugodna. Glede ‘nacionalnega soglasja’ pa …, kajpak je termin ironično ‘iztrgan iz nekega drugega konteksta’ in seveda ga, soglasje, spet konstituirajo mediji (ne le obe televiziji, čeprav je njun učinek najmočnejši), a hkrati se mi zdi, da to vendarle počnejo prav zato, ker to vsesplošno strinjanje strank o centimetrih nacionalnega interesa na črti 25. junija dejansko obstaja. Kar daje dodatno težo tvoji pronicljivi opazki v zvezi z držo premiera.
Sem glih pripravljal predavanje o globalizaciji in njenih socialnih implikacijah, med drugim tudi na demokracijo. Trije kolegi iz Pariza (Martin, Mayer & Thoenig)) so z analizo meddržavnih konfliktov in trgovine v obdobju 1870-2002 pokazali, da je najboljše sredstvo proti meddržavnim konfliktom medsebojna trgovina.
Torej, čim več trgujemo s Hrvati in čim več hodimo k njim letovat, oni pa k nam nakupovat in smučat, tem manj je razlogov za konflikte. Medsebojna menjava (trgovina in storitve) služi kot neke vrste oportunitetni strošek in kot spodbuda, ki vodi k meddržavnim koncesijam in preprečuje vojaške konflikte.
In to je nasprotno temu, kar je v ponedeljek pisal denimo Matjaž Gantar v Financah - da naj bi demonstrirali našo moč in zaprli mejni prehod v Sečovljah ter tja poslali na sprehod kakšno patrio. Za konflikt s Hrvaško so odgovorni politiki, ki perd desetletem in pol niso znali rešiti problema dolga NLB do hrvaških varčevalcev, in zdaj isti ali novi politiki znova ustvarjajo mejne incidente in izzivajo konflikte, namesto da bi rešili prvotne vzroke za konflikt.
Ljudje božji, make trade not war!
Tudi slovenski politiki so se znašli v dilemi “pokaži pištolo”. Vedeti je treba, da če pokažeš pištolo, moraš računati, da jo boš tudi uporabil. Oziroma druga stran mora vsaj malce verjeti, da jo boš uporabil. Zdaj je pištola zunaj. Začuda jo ima v rokah tisti, ki je prej iz opozicije stalno pozival k njeni uporabi. In bodimo prepričani, da bo po jeseni, ko se bo znašel v opoziciji, spet zelo zagret za njeno uporabo.
Ne vem, kje vidite kako novo soglasje. Dogovor o tem, bo meja potekala tako, kakršno je bilo stanje (in ne režim) na dan 25. junija 1991, je bil že leta 1991 ratificiran v slovenskem in hrvaškem parlamentu.
Pritrjujem JPD, medsebojna menjava je najboljši garant, da ne bo vojne. Na tem temelji Evropska unija in zato ni bilo nove vojne med Francijo in Nemčijo.
Gotovo pa se tako imenovanim proti-imperialistom kljub temu v sanjah prikazujejo pištole …
Make fair trade, not neoliberal trade!
Nekoliko sem zaskrbljen nad vtisom, da se z JP Damjanom strinjava o dobrodelnosti čisto vsakršne trgovske menjave s sosedi; njegova absolutna in brezpogojna hvala svobodnega trga s pomočjo ekonomistične “zgodovinske” analize “kolegov iz Pariza” mi-
ob odsotnosti širše informacije o tej analizi-vzbuja vsaj eno, resda zgodovinsko vprašanje, ki pa je lahko še kdaj relevantno tudi za ta čas/prostor:
je bila medsebojna trgovina med Indijo in Združenim kraljestvom v 19.stoletju -ko se že analiza “kolegov” začne 1870 (zakaj pravzaprav šele tedaj?): Indija je izvažala surov bombaž, ZK pa bombažno blago, ki ga je Indiji ZK prepovedala tkati, ali pa Združenega kraljestva in Kitajske “svobodno trgovanje” opija za čaj s pomočjo “trgovskih” topnjač(sicer malo pred 1870); pa še recimo trgovanje istega kraljestva z Buri v J.Afriki cca 1900, da ne omenjam ameriške spodbude za “svobodno trgovino” z Japonsko s pomočjo topnjač komodorja Perryja -itd.itd.: so bile vse to res spodbude za mir, ali pa morda bolj uvod v 1.svetovno vojno? Me prav zanima, kaj-če kaj- pravijo o tem “kolegi”.
JP Damijan zgodovino mednarodne trgovine najraje spregleda, saj v njej ne najde potrditve neoliberalnih dogmatizmov.