Ali se je prihodnost dotaknila tudi Ljubljane?
admin, torek, 6. maj 2008GOST razgledi.net
dr. Pavel Gantar
docent za prostorsko sociologijo na FDV UvL in poslanec Zares
pavel.gantar@fdv.uni-lj.si
Letos naj bi po izjavah župana v glavnem mestu zaropotali gradbeni stroji. Ampak to je šele začetek, ki napoveduje velike gradbene in urbanistično preureditvene posege v mestu. Ko se v Ljubljani leta in leta niso mogli odločiti, kaj storiti z nogometnim štadionom, in se je enkrat sreča nagibala k preureditvi starega Plečnikovega štadiona, drugič pa zopet k izgradnji novega v Stožicah, bomo kot kaže sedaj dobili kar dva in to v oddaljenosti samo nekaj kilometrov drug od drugega! Dolgoletni prepir o tem kje in kakšen štadion zgraditi, je postal sinonim za nesposobnost mestne politike nasploh, za njeno neodzivnost in birokratizacijo. Zadnje lokalne volitve so zato pospravile z mestno politiko »starega kova«. Nova štadiona sta pravzaprav še majhna stvar v primerjavi z velikimi projekti tako v centralnem mestnem območju, kot tudi na obrobjih Ljubljane. Izgradnja »severnih vrat« s stolpnicami na Bavarskem dvoru, izgradnja mesarskega mostu in gradnja parkirišč pod tržnico in na Kongresnem trgu, gradnja nove štajerske vpadnice, »novi Kolizej« »novi Šumi« in še vrsta drugih večjih in manjših projektov ter navsezadnje »Vizija Ljubljane« in osnutek novega občinskega prostorskega plana nakazuje, da se je Ljubljana vendarle zbudila iz zaspanosti, se modernizira, osvobaja in preoblikuje mestni prostor, ki ga je zaznamovalo obdobje industrijske in razmeroma egalitarne družbe.
Ali bodo v prostorskih dokumentih nakazane spremembe prinesle še bolj izrazito družbeno in prostorsko polarizacijo, še večjo stopnjo družbene in prostorske neenakosti? Ali se mesto samo prilagaja zahtevam globalizacije, ali je glavni motor gradbenega razvoja mesta predvsem zaslužek, ki ga z izgradnjo ekskluzivnih zgradb na ekskluzivnih prostorih želijo zaslužiti investitorji, ali pa gre za neke vrste urbano in socialno redefinicijo mesta, za vzpostavljanje »metropolitanske Ljubljane«, ki je hkrati glavno mesto države in hkrati vozlišče poslovnih, kulturnih, intelektualnih in storitvenih dejavnosti v širšem in ne samo slovenskem prostoru? Ali je gospodarska substanca Ljubljane sploh tako močna, da bo lahko podprla celo vrsto »megaprojektov«, ali pa bodo načrti ostali kot lepe želje zgolj na papirju? Ali je mogoče načrtovati prostorski razvoj Ljubljane, ne da se hkrati ne bo dotikali celotnega vplivnega območja mesta, ki leži zunaj njegovih administrativnih meja?
Spontani urbanizem
Na ta vprašanja ni tako enostavno odgovoriti, zato je nemara bolje, da poskušam evidentirati nekatere spremembe, ki se dogajajo v ljubljanskem urbanizmu v zadnjih petnajstih letih in so pod novo mestno upravo kulminirale v ambiciozne urbanistične in vizionarske projekte. Spremembe, ki jih nameravam opisati so rezultat dveh med seboj prepletenih procesov – po eni strani transformacij, ki so jih mesta doživela ob prehodu iz industrijske v postindustrijsko družbo in se dogajajo vse od konca sedemdesetih let in postsocialistične tranzicije, ki so jih seveda doživela mesta »pod socializmom«.
V bistvu gre za spremembe, ki bi jih lahko opisali kot:
· spremenjeno razmerje med javnim in zasebnim v mestu,
· prehod od industrijsko-političnega mesta v postindustrijsko in metropolitansko mesto in
· prehod na nove načine upravljanja z mestom.
Prva sprememba, ki jo je doživelo mesto je sprememba razmerja med javnim in zasebnim. Vloga privatnih interesov je postala v mestu in upravljanju z njim bistveno bolj pomembna in je povezana s prehodom iz »socializma v kapitalizem«. Večjo vlogo privatnih interesov zaznamujeta ponovna vzpostavitev instituta privatne lastnine nad (stavbnimi) zemljišči in pojav novih akterjev, ki bistveno vplivajo na gradbeni razvoj mesta – recimo jim zasebni institucionalni investitorji (»developerji«), ki s posameznimi poslovnimi ali stanovanjskimi projekti vplivajo na razvoj mesta. Njihov motiv seveda ni nekakšen, tako ali drugače opredeljen javni interes, pač pa profit, ki ga želijo realizirati z uresničitvijo projektov. Te spremembe nemara lahko najbolje ilustriramo z dvema primeroma, ki dosti nazorno pokažeta, kako se je spremenila narava urbanističnega planiranja (tu bomo pustili ob strani strokovno latovščino poimenovanja različnih planerskih dokumentov in instrumentov) z vidika razmerja med javnim in zasebnim.
Prvi primer predstavlja že znameniti BTC. Njegov razvoj od opustelega blagovno transportnega centra nekdanje Jugoslavije pa do nakupovalnega bazarja s ceneno robo v začetku devetdesetih let in končno do »mojega mesta« s trgovskimi, kulturnimi, zabavnimi in rekreacijskimi funkcijami, ki ga je lansko leto beležil 27 milijonov obiskov najbolje ilustrira spremembe ki se so zgodile na poti v kapitalistično mesto. Ilustrira vitalnost tako imenovanega »spontanega urbanizma«, torej urbanega razvoja, ki ni bil načrtovan in ni bil predviden v mestnih načrtih, pa se je – ne kljub temu, ampak prav zaradi tega – tudi zgodil. In več kot to, verjetno tudi samim akterjem v BTC v začetku niti približno ni bilo jasno, kaj vse se bo razvilo na območju opuščenih skladišč. Koncept in predstave o »mojem mestu« so se razvijale vzporedno, na podlagi izkušenj in ponujenih priložnosti – ni bilo nekega vnaprejšnjega in celovitega plana. Vloga mestne uprave je bila omejena na dovoljevanje rekonstrukcij in gradenj v okviru ohlapnih prostorsko ureditvenih pogojev, pravi akter je bil zasebni kapital in ne tradicionalna mestna uprava. To je bil prvi primer, ko so razmeroma celovito urbano transformacijo dokaj obsežnega predela mesta načrtovali in usmerjali poslovni interesi korporacije, ne pa nekakšen od zgoraj postavljeni javni interes.
Drugi takšen primer je zaplet ob natečaju za novi Kolizej. Spomnimo se, pred dobrima dvema letoma je privatni investitor priredil vabljeni natečaj za urbanistično in arhitekturno ureditev območja propadajočega Kolizeja. Rezultati natečaja – če pustimo ob strani različna mnenja o samem nagrajenem projektu – so zbudila precejšnje ogorčenje v strokovni in laični javnosti. Kaj se je predvsem očitalo zasebnemu investitorju? Predvsem to, da je mimo veljavnih prostorsko ureditvenih pogojev objavil in izvedel natečaj, ki je redefiniral območje v skladu s svojimi poslovnimi interesi. Očitali so mu kršitev zakonodaje. Toda ali so imeli prav? Ne – privatni investitor je storil prav to, kar bi v kontekstu konvencionalno pojmovanega javnega interesa moral storiti mestna uprava. Ker pač ta ni bila aktivna, se je tega za svoj račun in v lastnem interesu lotil investitor sam. Zgodba, ki se je pred nedavnim končala z nekakšnim kompromisom – investitor je znižal višino zgradbe – je zelo poučna: visoko motivirani in kapitalsko usposobljeni investitorji mestu ne ponujajo samo projektov, ki bi jih zgradili v skladu z mestnimi načrti, ampak tudi načrtovanje samo. Dejavnost prostorskega načrtovanja, ki je po definiciji zadeva v javni domeni, tako vsaj deloma in v posameznih segmentih prehaja v zasebno pobudo.
Trije dokumenti
Sprememba v razmerju med javnim in zasebnim v prostorskem načrtovanju pa še zdaleč ni edina sprememba s katero se sooča Ljubljana. Velike spremembe prinašajo trije med sabo povezani dokumenti in sicer Vizija Ljubljane, osnutek strateškega prostorskega načrta Ljubljane in osnutek izvedbenega prostorskega načrta Ljubljane. Najmanj kar lahko rečemo je, da so vsi trije dokumenti zelo kvalitetno pripravljeni in temeljijo na zelo sodobnih pristopih k urbanističnemu planiranju. Ne bom razpravljal o izhodiščih - v nos mi, na primer, gre koncept idealnega mesta v Viziji Ljubljane, saj bolj kot je mesto idealno v načrtih bolj je praviloma bedna njegova aktualna realnost. Tudi ne bom razpravljal o posameznih rešitvah in možnih nehotenih posledicah, pač pa bi rad nakazal temeljno vsebinsko-razvojno potezo teh načrtov. Novi mestni načrti predstavljajo neke vrste dokončen prelom in odmik od (nekdanjega) industrijskega in socialistično administrativnega mesta v postindustrijsko in metropolitansko mesto. Najbolj značilna ilustracija tega procesa so rekonstrukcije nekaterih značilnih industrijskih območij mesta - med njimi rekonstrukcija območja ob Šmartinski cesti v trgovsko poslovno in storitveno območje, ki vključuje tudi visoke gradnje. V časih ko je v mestu še cvetela industrija je bilo to območje kar nekakšna bela lisa na urbanističnem zemljevidu mesta, nekakšen »ne-kraj« v mestu. Centralnost tega območja je naredila svoje, zemljišča npr. Kolinske so vredna več, kot proizvodnja, ki se odvija v tovarni. Podobno velja za druga območja kot so Rog, Litostroj, Tobačno tovarno, ki že spreminjajo namembnost in svojo vlogo v mestnem tkivu. Nekdanja Kardeljeva «delavska Ljubljana« s preoblikovanjem vplivnega območja Šmartinske dokončno odhaja v zgodovino.
Problem, ki ga vidim v načrtovalskih dokumentih mesta je seveda ta, da gradijo na predpostavki tki. metropolitanske Ljubljane, ki poleg mesta z 250 000 prebivalci (v načrtih ne predvidevajo občutnega povečanja prebivalstva v mestu) zajema še širše vplivno območje z vsaj še 200 000 ali več prebivalci. Kar je seveda edino prav. Hkrati pa je vpliv prostorskih načrtov in mestne politike omejen samo na administrativno območje Ljubljane. Več kot to, zadnji predlog vladne regionalizacije Slovenije predvideva Ljubljano v sedanjih ozkih administrativnih mejah kot samostojno pokrajino, ki je dobesedno obkrožena, ali bolje rečeno obkoljena z Osrednjeslovensko regijo, in bi tako kot je zasnovana, spontano oblikovala nekakšno »protiljubljansko strategijo«, ki je sicer pri nekaterih obljubljanskih občinah opazna že danes. Gre za neke vrste nevtralizacijo Ljubljane kot razmeroma liberalnega, svetovljanskega ali celo »levičarskega« mesta, ki jo vodi sedanja protiurbana vladna koalicija. Četudi vladni predlog pokrajin nemara ne bo uveljavljen, se je treba zavedati, da takšen kot je, preprosto reflektira antiurbano mentaliteto, ki je v nasprotju z urbanimi metropolitanskimi vizijami Ljubljane. Če bi želeli uresničiti ljubljanske razvojne načrte, bi morali hkrati z njimi na regionalni ravni vzpostaviti ljubljansko metropolitansko regijo, pa kakor koli jo že imenujemo.
»Neoliberalni urbanizem«
Tretja velika sprememba, ki se dogaja v Ljubljani je sprememba v načinu upravljanja z mestom ter oblikovanju in vodenju urbane politike. V upravljanju z (javnimi) mestnimi zadevami se čedalje bolj uveljavljajo managerske metode, kot jih poznamo v gospodarstvu. Klasični in dosedanji »javno-upravni pristop« pa stopa v ozadje. Ljubljana pri tem sploh ni osamljena in te spremembe tudi niso povezane samo z izvolitvijo novega župana, ki prihaja iz trgovske družbe in se je tudi sam sicer izrekel za »managerski pristop« pri upravljanju mesta. So del splošnega trenda, ki je že dolgo opazen v svetu. Nekateri te spremembe označujejo kot prehod k »neoliberalnemu urbanizmu« za katerega je značilen proces privatizacije določenih javnih dobrin, večja vloga zasebnega kapitala in javno zasebnih partnerstev pri vzpostavljanju mestne javne infrastrukture, ukinitev ali zmanjšanje prikrite redistribucije in subvencioniranja določenih storitev na komunalnem področju, v javnem prometu in podobno. Na politični ravni pa se ta proces kaže kot upadanje vpliva izvoljenih predstavniških teles ter večja vloga in vpliv izvršnih organov ter raznih strokovnih teles, ki sodelujejo v upravljanju mesta. Značilen je tudi proces vključevanja tako imenovanih »deležnikov« v procese odločanja in oblikovanja posameznih mestnih politik. Rezultat vsega tega je bolj odzivna, hitrejša in bolj učinkovita mestna uprava, hkrati pa seveda tudi tveganje, da so še dodatno zapostavljeni interesi tistih, ki živijo v slabših razmerah in se ne znajo in ne zmorejo prilagoditi novim razmeram.
Včasih sem študentom svoja predavanja o urbanizmu začel s stavkom, da obstaja ena sama univerzalna značilnost urbanističnih načrtov - in to je, da se nikoli ne realizirajo tako, kot so bili zasnovani. Danes celo mislim, da je prav tako. Kakšna bo Ljubljana 2025 bomo zvedeli leta 2025! Verjamem, da prostorski načrti ne morejo ubiti alternativ za katere danes še ne vemo, se pa v naslednjih letih lahko zgodijo. Pred nami je torej živahno vrenje načrtovanja, protestiranja, usklajevanja, gradnje, rekonstrukcij – torej vznemirljiva prihodnost, ki jo ni mogoče dobro napovedati. In prav je da se je začela.
Objavljeno pod gost razgledi.net, slovenija | 
| 
|
skromno dodajam svoje upanje, da bo ob vseh bodočih nagradah arhitektom ostalo ob njihovih stvaritvah kaj prostorčka za zeleno drevo in fontanico z vodo - da bodo položeni tlakovci na prepustna podlago, ki bo tem čistilcem zraka dovoljevala dovolj talne vode za rast .. da bom lahko čudesa občudoval peš v poletnem dnevu v njihovi senci. Da bo mesto belo in ne črno in pregreto (drugače bom zahteval, da po strehah in asfaltih urbanisti in arhitekti poleti hodijo bosi po svojih podlagah, zahteval bom, da se z “reš” pečenimi podplati naučijo naravnega zakona, ki ga je opisal Jožef Stefan o toplotnem sevanju črnega telesa).
neskromno pa dodajam, da zahtevam podzemno železnico in mi ni prav nič mar za tramvaj.
Dober prispevek! Meni je vseeno, ali bo dosedanja Mermalova (BTC) ali ta Jankovićeva (celovita) era v urbanističnem posodabljanju Ljubljane nekoč dobila pridevnik “neoliberalni urbanizem”. Pomembno je, da se je sploh zgodilo in da se ne bi zgodilo brez spontanega interesa kapitala. Tako kot prva se tudi druga dogaja bolj ali manj spontano v skladu s poslovnimi interesi oz. interesi trga…in v nasprotju s partikularnimi interesi ter kot odgovor na nesposobnost vseh mestnih uprav v zadnjih dveh desetletjih.
Ljubljana je z BTC-jem, novimi poslovnimi stavbami ob Dunajski ter severnimi mestnimi vrati postaja svetovljansko mesto. Še bolj pa bo, ko bomo na novem stadionu v Stožicah prvič organizirali evropsko prvenstvo v nogometu in ko bo Ljubljana dobila podzemno železnico ter hitre železniške povezave z Brnikom (Kranjem), Mariborom, Novim mestom in Koprom.
Ja, precej prostorskih in siceršnjih napak bo verjetno storjenih v tej eri “neoliberalnega urbanizma”. Toda dobili bomo svetovljansko prestolnico ter upajmo tudi nižje cene nepremičnin.
Čas ki prihaja bo uredil tako kot je predvideno samo Človek mora biti
korekten od njega je vse odvisno.
Prej se 15 let ni kaj dosti dogajalo predvsem zato, ker sta LDS in ZLSD javni denar bolj kot v javno infrastrukturo pretakali v zasebne žepe. Pred tem je bila največja napaka “ljubljanskega socializma” ukinitev tramvaja. Ljubljana ne potrebuje podzemne, krvavo pa potrebuje tramvaj.
kakšen tramvaj neki …
Ljubljana krvavo potrebuje podzemno in ne potrbuje tramvaja je moje mnenje. ostala partijska mnenja pa so partijska mnenja leta 1945 ali leta 1985 ali leta 1991 ali leta 2008,.. enostavno se mi ne ljubi več na vseh koncih in krajih brati politkomisarskih partijskih mnenj, ki so copy - paste tistim, ki jih trosi kakšen občinski ex-pripadnik KPJ (ala poslanec Grims). časi so se menjali - danes nam klerikalni veljaki ali premierji (voditelji EU) trosijo puhlice o nujnosti varovanja okolja, medtem ko ex-partijski veljaki blizu kleru po občinah dovoljujejo gradnjo katastrofalnih črnih zgradb, ki grejejo pregreto okolje in urejajo krajino z betonom in asfaltom ter doživljajo muke po “nevemkateremže” svetniku obb izumiranju naroda katerega številka se vsako leto poveča vsaj za kakšen procent ali raje več.. ne vem zakaj moram ob vsakem naravnem zakonu in vsaki številki zmeraj brati komentarje vodilni partiji naklionjenih zastonjkarskih navijačev.
ravno zaradi hitro spreminjajočega sveta, ravno zaradi sprejetega in z znanstvenimi dokazi podkrepljenega dejstva, da je človeška populacija tista, ki uničuje biosfero in izvaja genocid nad divjim živalstvom in,.. Zato pa je za bodoče generacije važna podzemna železnica od brniškega letališča do grosupeljske pekarne in od Domžal do Vrhnike. Ne za vso to izumirajočo maso (po pripovedovalcu apokalipse prof.dr. J. M.), temveč za vso to maso, ki prihaja. Ker je sedaj trenutek, ko se načrtuje, da ne bomo butalskega tramvaja vozili, kot v časih, ko je sedanji premier z rdečo zastavo pozival proletarce naj se združijo v ruralni BiH - danes je namreč taisti avantgarda tistih, ki razmišljajo o svetu po Rifkinu (in s tem mislim na samostojne producente energije, kot so zgradbe s sončnimi celicami, ki po principu mreže, kot majhni samostojni dobavitelji tvorijo omrežje ravno internetnemu s podatki, npr.) njegovi soldati pa? Se razumemo, ko gremo naprej je traba k naravi. končno postaviti geslo na pravo mesto: naprej k naravi (in ne zmotno nazaj). ker danes tehnologija to že omogoča - ker nismo v zamorjeni nemčiji, kjer ob severnem ledenem morju hiše pokrivajo s črno streho - pri ans so poletne temperature že blizu 40 st. zato je nujna uporaba belega. pa naj gre v višino ali širino. kakšne vražja je to lepota, ki nima ob sebi urejene zelenice in tekoče vode in kakšno je to “usrani” urbanizem, ki ne dovoljuje peš hoje in bicikla ne v megalopolisu in ne v provincialnem mestecu ali pozidani državici? Ali smo še zmeraj v času SFRJ, ko je bilo najbolj važno zaobiti državo in se nobenemu ni sanjalo o osnovni formuli fotosinteze; sprašujem mojega predhodnika.
Nezadržno je, da zaradi grotesknega razmnoževanja ljudi planet pozidamo - ali to naredimo ob, za preživetje nujnih drevoredih in parkih z vodo, ali paradiramo z gas maskami med vedno večjimi poltovornjaki z v8 mašinami pa ne bi smelo biti vprašanje liberalno-ekonomskega urbanizma, temveč doslednega razumevanja gesla naprej k naravi.
Moji argumenti za tramvaj temeljijo na primerjavi s primerljivimi mesti, kot je na primer Karlsruhe v Nemčiji.
čas je , da gremo naprej in nehamo nekritično posnemati nemce - če lahko gradimo stometrske stolpnice je potrebno do njih pripeljati ljudi z javnim prevozom - in to pod zemljo. gor je naj “mir” in raj za pešče ter bicikle. tako in nikakor drugače - pa fotovoltaiko na fasade in strehe. Ljubljana sama si na sončen dan zagotovi dovolj elektrike samo s temi načrtovanimi novimi nebotičniki (ampajk za koga se to gradi, ko pa vsi ekonomisti napovedujejo izumrtje naroda? to pa mi še zmeraj nobeden ni razložil - številke drvijo gor, mi pa gradimo in izumiramo - nekaj neumnega je v deželi kranjski?).
Nisem opazil, da smo kdaj (nekritično) posnemali Nemce. Čas bi bil, da jih sploh začnemo (kritično) posnemati. Če nove stolpnice pomenijo nujo po metroju, potem sem proti novim stolpnicam. Ker pa mislim, da temu ni tako, sem nad stolpnicami navdušen. V Nemčiji je raj za kolesarje šele od obrobja mesta navzven, v samih mestih za kolesarje ni dobro poskrbljeno. Sicer pa slovenskemu narodu ne kaže slabo, nataliteta se že viša.
Nabralo se je kar nekaj zanimivih odzivov, ki si zaslužijo komentar:
@jože p. damjan: sintagmo “neoliberalni urbanizem” vseskozi uporabljam v oklepaju, da bi potegnil distanco do tega pojma, ki so ga iznašli pretežno neomarksistični raziskovalci, ki pa sicer zelo dobro opisujejo in analizirajo spremembe v urbanem razvoju in upravljanju z mesti. Ne glede na ppomenske razlike ta pojem dobro opredeli nekatere najbolj pomembne spremembe v razvoju in upravljanju z mesti. Bolj kot alternativni pojem “novi urbanizem”, ki je vsekakor presplošen, poleg tega pa je bilo “novih urbanizmov” v 20. stoletju že veliko.
Pri uvajanju managerskih metod v zvezi z upravljanjem z javnimi zadevami v mestu je seveda potrebno opozoriti tudi na pomembno razliko: v podjetju obstaja v bistvu en sam cilj - to je maksimizacija dobička. Vsi drugi cilji so mu porejeni. V upravljanju z javnimi zadevami pa je več ciljev, kii so si med seboj nasprotni - zato se maksimizacija ciljev dogaja na ravni iskanja ravnovesja med različnimi cilji, kar pa seveda ni tako enostavno. Če se zavedamo te pomembne distinkcije, so novi pristopi k oblikovanju urbanih politik zelo koristni.
Podzemna ali tramvaj: v strokovni literaturi velja stališče, da je podzemna železnica ekonomsko in stroškovno upravičena v mestih oziroma v urbanih aglomeracijah od 600 -700 000 prebivalcev naprej in ob razmeroma strnjeni poselitvi. Teh kriterijev Ljubljana ne izpolnjuje. Je pa nujna vpeljava tirnega prometa (tramvaj) na najbolj pomembnih vpadnicah v Ljubljano, pa tudi uporaba obstoječih železniških prog za regionalni promet. Seveda pa tega Ljubljana brez navezave na nacionalno prometno politiko in na fonde EU ne bo zmogla izpeljati. Ključna razvojna politična ovira danes je dobesedno sovražni odnos sedanje vlade do Ljubljani. Mimogrede s spremembami zakona o financiranju občin so Ljubljani pobrali 60 mio eurov na letni ravni.
Še komentar na ervinatorja, ki pravi, da se Ljubljana ni razvijala ker sta LDS in SD vse pospravili v svoje žepe. Najbolj uničujoče obdobje za razvoj Ljubljane je bila vladavina Demosa v mestu od 1990 do 1994. Kot veste je Demos razpadel leta 1992 - edino v Ljubljani se je obdržal do leta 1994. To je bilo obdobje “revanšistične politike” z izrazito ideološkim nabojem, obenem pa je bilo to zelo občutljivo obdobje, ko bi se mesto moralo začeti prilagajati novim trendom - pa se ni.
mene še zmeraj moti neskončna konzervativnost (govori se o postmodernističnem urbanizmu oz. verjetno za nas običajne konzumente urbanizma obdobju po post-moderni arhitekturi) glede podzemne. pa saj nismo več v obdobju modernizma, ko je na sto prebivalcev prišel en avto, danes je en šofer en avto na cesti - z vsemi konsekvencami. Ljubljana je tako izrazit center vsakodnevnih migracij, da ob vseh planih, ki nam jih vrli urbanisti in predvsem “vlagatelji” v svoje bodoče evrske milijarde (tako pač je) ponujajo na maketah, edino podzemna lahko izpolni obljube. mesto, kot stičišče dejavnost, povezava sedaj izoliranih otočkov in srečevanje pešcev na cesti. Strokovna literatura pa ekonomsaka upravičenost že, ampak hkrati z novimi tehnologijami in hitro spreminjajočimi časi, ki jih udžnbeniki in počasen “peer review” strokovne literature ne sledi več. Obstaja izziv in obstaja kriterij, ki se mu reče kvaliteta življenja prebivalcev. E, pa smo pri podzemni. Kako pa s fontanami in drevoredi - še ena katastrofalna napaka urbanizma, ki jo viedi diletant, ki mora v strokovno urbanističnem svetu živeti je, da je za zadovoljitev ozelenitve mesta dovolj park - ne, parki morajo biti redno zasajena drevesa tako, da pešec hodi v senci dreves poleti mimo klopc, kjer se spočije in s fontanami z vodo (tja, med arhitekturnimi biseri ali spakami, ki segajo v nebo - to je že druga tema)… park, kot otok sredi mesta je sekundarnega pomena, nujnost je prisotnost dreves vsepovsod. Ekonomska upravičenost? Ta pride z zdravjem ljudi.