Angleška laburistična stranka je na lokalnih volitvah v Angliji in Walesu doživela svoj najhujši poraz v štiridesetih letih in dobila le 24 odstotkov glasov. S tem je stranka padla na tretje mesto za liberalnimi demokrati, ki so dosegli 25 odstotkov in konservativci Davida Camerona, ki so dobili 44 odstotkov. Predsednik vlade Gordon Brown, ki je pred letom od Tonyja Blaira prevzel vodenje stranke in vlade in so mu sprva ankete kazale visoko podporo, je priznal, da je naredil nekaj napak, a da se stranka po porazu vsekakor lahko pobere. V intervjuju za BBC je nakazal, kako to meni storiti:

Najprej moramo urediti neposredni problem z gospodarstvom in pokazati ljudem, da se lahko prebijemo, kakor smo se v preteklosti, skozi zelo težke gospodarske čase.
Drugič, s tem, da pokažemo ljudem, da imamo vizijo prihodnosti, ki bo ponesla državo v naslednjo fazo.

Medtem je v Londonu laburistična stranka doživela še en poraz. Odneslo je Kena Livingstona, ki je izgubil proti Borisu Johnsonu in že prevzel odgovornost, saj po njegovih besedah ‘po osmih letih županovanja in dveh mandatih ni mogoče prelagati krivde za izgubljeni tretji mandat’. Končni rezultat se je glasil 1.168.738 glasov proti 1.028.966 pri rekordni udeležbi 45 odstotkov. Voditelj konservativcev je na to izjavil, da zmaga v Londonu dokazuje, da so volivci pripravljeni konservativce izvoliti na najvišje položaje.

London je eno najbolj raznolikih, živih, uspešnih mest na svetu - in v Borisu Johnsonu ima zdaj konservativnega župana. Pokazali smo, da obstoji alternativa. Zdaj moramo to dokazati.

Johnson je po zmagi pohvalil delo svojega predhodnika in se usmeril k izpolnjevanju obljub. Med svojim županovanjem bo največ svoje pozornosti namenil boju proti kriminalu, prometnim težavam in širjenju zelenih površin. Kljub pohvalam Livingstonu, posebej je poudaril njegovo držo po terorističnih napadih 7. julija 2005, pa je opozoril, da bo njegov štab prvih nekaj dni porabil za iskanje dokazov o morebitni korupciji pod Livingstonovim županstvom.

Predstavljam si, da strojčki za mletje tiho pihajo in sopihajo v raznih delih zgradbe … Nebesa vedo, kaj vse bomo razkrili v teku nekaj naslednjih dni.

Alexander Boris de Pfeffel Johnson se je rodil v New Yorku in je bil še do pred kratkim ameriški državljan. Njegov dedek Ali Kemal Bey je bil liberalni novinar in za kratko notranji minister v otomanski vladi velikega vezirja Ahmeda Tevfika. V dvajsetih letih se je preselil v Veliko Britanijo in prevzel priimek Johnson.

Boris Johnson se je izobraževal na Evropski šoli v Bruslju, kamor so se preselili njegovi starši. Oče Stanley Johnson je delal pri Evropski komisiji in Svetovni Banki. Po ločitvi staršev leta 1973 in preselitvi v Veliko Britanijo je izobraževanje nadaljeval na Etonu in na Oxfordu, kjer je bil član zloglasnega kluba Bullingdon, katerega član je bil tudi zdajšnji voditelj konservativcev David Cameron. Klub je bil znan po tem, da so razbijali lokalne restavracije, potem pa izstavili ček za povzročeno škodo.

Pot ga je zanesla v novinarstvo, kjer pa je že takoj na začetku svoje kariere naredil veliko napako, saj so ga pri Timesu odpustili, ker si je preprosto izmislil citat, in to od nikogar drugega, kot svojega botra Colina Lucasa, kasneje podkanclerja na Oxfordski univerzi. Hotel je malo začiniti sicer dolgočasno zgodbo o arheoloških izkopavanjih. Na svojo srečo se je lahko zaposlil pri Daily Telegraphu in postal dopisnik iz Bruslja.

Pri triindvajsetih se je poročil z Allegro Mostyn – Owen, urednico študentskega časopisa Isis. Na poroko mu je uspelo priti v napačnih oblačilih, imel je hlače konservativnega parlamentarca Johna Biffena, in v eni uri po poroki je že izgubil poročni prstan. Zakon je trajal tri leta. Kasneje se je poročil z Marino Wheeler, mladostno prijateljico, ki jo je spoznal v Bruslju. Pri poimenovanju svojih štirih otrok sta pokazala dobršno mero izvirnosti; njihova imena so Lara Lettice, Milo Arthur, Cassia Peaches in Theodore Apollo.

Že leta 1997 se je poizkusil na splošnih volitvah v parlament, a izgubil. Uspelo mu je štiri leta kasneje v Henleyu. Leta 2004 je postal minister v senci za kulturo, a je vse svoje visoke položaje izgubil, potem ko ga je po aferi z dopisnico Spectatorja iz New Yorka Petronello Wyatt odpustil tedanji voditelj konservativcev Michael Howard. Decembra 2005 je pod tedaj novim predsednikom stranke Cameronom zasedel mesto ministra v senci za višje izobraževanje.

Johnson je znan po nekaterih neumnih izjavah, s katerimi si je prislužil tako nezadovoljstvo v lastni stranki kot jezo tistih, ki so bili prizadeti zaradi njegovih besed. Med drugim je v svoji časopisni kolumni zdrahe v konservativni stranki primerjal z orgijami in kanibalizmom v stilu Papue Nove Gvineje, zaradi česar si je prislužil ogorčen odziv tamkajšnjih oblasti. Že prej se je moral osebno opravičiti meščanom Liverpoola, potem ko ga je po žaljivem časopisnem članku k temu prisilil tedanji predsednik konservativcev Michael Howard.

Kot župan Londona bo Boris Johnson odgovoren za vse od transportnega sektorja, mestnega gospodarskega razvoja, do policije in boja proti kriminalu. Pod njim bo mesto z letnim proračunom 11 milijard funtov. To bo vsekakor resno delo in vsaka napaka, vsaka neumnost novega župana bi utegnila ogroziti pohod konservativcev na oblast, kjer niso bili že od poraza Johna Majora leta 1997. David Cameron je ob začetku Johnsonove kampanje za mesto župana Londona izjavil, ‘da se vedno ne strinja z njim, ampak da spoštuje dejstvo, da je vedno absolutno samosvoj.’ To spoštovanje bi ga lahko drago stalo.

Kot je za Daily Telegraph, časopis katerega dopisnik iz Bruslja je bil Johnson, zapisal Simon Heffer, ‘gospod Johnson ni politik, temveč nastop /act/.’ Če se Johnson ne bo zresnil, bi lahko takšno mnenje o njem dobili tudi tisti, ki so ga volili, vse skupaj pa povezali s konservativno stranko.

Objavljeno pod svet | | |