Tik pred prvim majem, praznikom dela, so v Rušah zaprli TDR Metalurgijo, tovarno, za katero so že pred petimi leti govorili, da je kup starega železa in bi jo država morala zapreti ter namesto nje v Rušah zagotoviti trajnejša, predvsem pa kakovostnejša delovna mesta s spodbudami za novo investicijo. Zaposleni v Iskraemecu ne vedo, kaj s podjetjem načrtuje egiptovski lastnik, kdo bo obdržal delo, kdo ne. V Muri imajo še zmeraj nižje plače od 400 evrov na mesec in prav tako ne vedo, koliko časa bodo v njenih tovarnah še šivali oblačila. V negotovosti so zaposleni v Palomi, Elanu, delavci Kolinske v Mirni ne vedo, ali bo od Istrabenza kdo kupil tovarno, da bodo lahko še naprej proizvajali otroško hrano. To je le nekaj podjetij, kjer so delavci že ali še bodo izgubili službe. Večinoma so to slabo plačane službe, ki bi jih moralo biti v Sloveniji vse manj.

Nič boljše se ne godi tistim, ki iščejo prvo zaposlitev. Na javne razpise se prijavi 200 ali več kandidatov iz vseh koncev Slovenije. Tudi iz Maribora so se pripravljeni voziti v službo na Dolenjsko. Večina mladih, ki doštudirajo in se prijavijo na razpis, je že takoj razočaranih, saj jih že pred ali po prvem pogovoru odslovijo, ker nimajo izkušenj, ali pa od človeka z univerzitetno izobrazbo zahtevajo, da bo za ne ravno visoko plačo mimogrede opravljal še delo tajnice.

Izkušenj pa mladi, ki iščejo prvo zaposlitev, tako rekoč ne morejo dobiti, ker delodajalci večinoma niso pripravljeni vlagati v nekoga, da bi si ga sami usposobili. Bodisi jim je to predrago, ker jim klesti dobiček, bodisi se bojijo, da jim bo usposobljenega človeka takoj ukradel konkurent za malenkost večjo plačo in kakšen manjši privilegij. Predvsem pa je veliko razpisov zgolj formalnost, kar pomeni, da delodajalec kandidata že ima, večinoma tudi na podlagi drugih pogojev, kot so navedeni v razpisu, samo po zakonu mora objaviti, da išče delavca.

Da je vlada v nacionalnem programu za izvajanje lizbonske strategije v obdobju od leta 2005 do 2007 predvidela, da bo do leta 2008 vsaka mlada oseba z univerzitetno ali višjo stopnjo izobrazbe v šestih mesecih po končanem študiju našla zaposlitev, se nihče več ne spomni. Evropska komisija je lani v jeseni v poročilu o izvajanju tega programa napisala, da vlada v svojem poročilu ni jasno navedla, ali je Slovenija ta cilj izpolnila.

A slabe razmere na trgu dela so v veliki meri posledica poslovne politike podjetij. Ni slišati, da bi se menedžment in lastniki kaj veliko hvalili, koliko so vložili v razvoj, ponudli na trgu kak nov ali izboljšan izdelek ali storitev, da bi bila inovativnost nagrajena in cenjena. Ker je tega vse manj, so slovenska podjetja v glavnem poddobavitelji dobaviteljev evropskih podjetij in izdelujejo reči, ki jih je mogoče izdelovati povsod. Naročnik pa proizvodnjo naroča tam, kjer je zanj to najbolj ugodno, kar pomeni, da se slovenskim kooperantom lahko zelo hitro zahvali za sodelovanje in najde cenejšo lokacijo. Tako kot recimo Ikea pred časom ni več podaljšala pogodbe s Tomosom.

Plače v podjetjih, ki prodajajo le fizično delo, so seveda slabše, Slovenci so v takšnih tovarnah le mezdni delavci, v izdelkih ni njihovega znanja, ni nikakršne dodane vrednosti. Nisem slišala, da bi kateri od slavnostnih govornikov na številnih prvomajskih proslavah sploh omenil ta problem. Sem pa vseskozi poslušala pritožbe, da so delavci premalo plačani in njihovo delo ni cenjeno. Podobno je bilo na prvomajskih shodih povsod po Evropi. Predvsem zaradi tega se članstvo sindikatov osipa in stara. Na delodajalce je treba nasloviti prave zahteve, da je v socialnem dialogu mogoče zagotoviti kakovostna delovna mesta.

Takšna delovna mesta so socialni partnerji na evropski ravni letos posebej zavzeto zagotavljali po socialnem vrhu, ki se sestane preden na seji evropskega sveta sedejo za mizo voditelji držav članic. Socialni vrh vodi predsedujoči svetu EU - letos ga je torej vodil predsednik slovenske vlade Janez Janša -, udeleži se ga predsednik evropske komisije, evropski komisar za delo, minister za delo predsedujoče države, predstavniki sindikatov in delodajalcev.

Letos so se vsi strinjali, da je lizbonska strategija prinesla več delovnih mest, zdaj pa je treba še poskrbeti, da bodo trajna in kakovostna. In kakšna so kakovostna delovna mesta?

Predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso pravi, da so to “bolje plačana delovna mesta in delovna mesta, ki so trajna, omogočajo konkurenčnost doma in na globalni ravni”. Ker so “naše plače bistveno višje kot na Kitajskem, v Indiji in drugje, bomo v EU tekmo dobili le, če bomo več investirali v izobraževanje, raziskave, razvoj in inovacije,” je ponavljal Barroso. Janša pa je dejal, da so kakovostna “tista delovna mesta, ki so bolje plačana in omogočajo zaposlenim delo v zdravem okolju, jih zadovoljujejo, ker so zadovoljni z delom, za katerega so se izobraževali”. Po njegovih besedah ni 100-odstotnega zagotovila, da ne bi bilo mogoče izgubiti delovnega mesta, zato je bolje govoriti o varnosti zaposlitve, o okolju, ki delavcu, ki izgubi službo, zagotovi, da v vsakem primeru dobi vsaj enakovredno novo službo.

Janša je še ugotovil, da delodajalci odpirajo vse več kakovostnih delovnih mest, kar se kaže v pomanjkanju kvalificiranih kadrov, s katerim se sooča vse več držav članic, tudi Slovenija. Bolj je vprašanje, ali so ta dela dovolj dobro plačana. Na to vprašanje pa ni enostavnega odgovora, presojati je treba vsak primer posebej. To je tudi zadeva, ki jo je treba reševati v okviru enakopravnega socialnega dialoga, je zaključil predsednik slovenske vlade.

Voditelji so sklepe, ki jih je pripravilo slovensko predsedstvo, brez razprave potrdili, treba jih je samo izvesti, to pa je naloga držav članic. V Sloveniji so torej ljudje, ki se morajo dogovoriti in poskrbeti, da evropska komisija leta 2010 spet ne bo ugotovila, da je še zmeraj preveč mladih brez zaposlitve, službe, ki so pristojne za pomoč brezposlenim, niso dovolj učinkovite in ustrezno usposobljene, preveč ljudi še zmeraj dela prek študentskega servisa, Slovenija zaostaja pri vlaganjih v raziskave in razvoj. Novost tokratnega cikla lizbonske strategije pa je cilj, da morajo države članice poskrbeti za ustrezno povezavo med izobraževanjem, raziskavami in gospodarstvom, da bodo šole na vseh ravneh izobraževale ljudi, ki jih bodo delodajalci potrebovali in lahko uporabili.

Objavljeno pod nt, gospodarstvo | | |