V okolici spodnjeavstrijskega Amstettna sta bili dve ‘podružnici’ zloglasnega nacističnega koncentracijskega taborišča Mauthausen; po koncu vojne ni bilo domačina, ki bi o tem kaj vedel, nekateri mučitelji in pazniki pa so nemoteno dočakali starost in smrt. No, tudi o Mauthausnu samem jih ni bilo veliko, ki bi med vojno kaj vedeli in slišali; prav včeraj pa je center Simona Wiesenthala objavil tudi, da je Aribert Heim, eden od nekdanjih vodilnih ‘zdravnikov groze’ v Mauthausnu zelo verjetno še živ, star 93 let. Kajpak, saj je znano, Avstrija je bila prva žrtev Nemca z imenom Adolf Hitler, Ludwig van Beethoven pa je bil Avstrijec. Storilci so tradicionalno ‘drugi’, žrtve pa Avstrijci - pridni, oblasti in bogu poslušni, gluhi in slepi za tisto, česar ni treba videti in slišati. Torej se je samo v Avstriji lahko zgodilo, primer Natascha Kampusch je še svež, da nekdo za četrt stoletja ‘izgine’, ne da bi ga kdo pogrešal, hkrati pa se pojavijo otroci, ki jih ne bi smelo biti, a nikogar ne zanimajo?

Ni primera Amstetten in ne primera Avstrija, sta včeraj hitela zagotavljati avstrijski predsednik Heinz Fischer in kancler Alfred Gusenbauer. Slednji je celo med današnjim velikim tradicionalnim prvomajskim shodom socialdemokratov na dunajskem Rathausplatzu čutil potrebo poudariti: ‘Ne bomo dovolili, da bi vsa Avstrija, vsi njeni prebivalci, zaradi grozovitega, zločinskega dejanja posameznika postali talci. Ugled naše države bomo branili.’ (To, da vlada v zvezi s tem razmišlja celo o posebni piarovski proti-kampanji v tujini, je, navzlic vsemu, videti precejšnje pretiravanje.)

^{Secesijske ‘novogradnje’ ob vhodu v Prater}

Medtem ko se delavci z vseh koncev bivše monarhije trudijo pred evropskim nogometnim prvenstvom dokončati podaljšek podzemne železnice U2 do stadiona Ernsta Happla, zabaviščni park Parter pa postaja ‘še lepši in starejši’, predvsem pa dražji, ima Avstrija zaradi primera Fritzl torej malodane enake težave s svojo podobo kot svojčas zaradi svobodnjakov v vladi. Medijskim in drugim dušebrižnikom širom sveta nobena primerjava ni premočna, da ne bi z njo ponazorili logike, po kateri da je ‘kaj takega’ mogoče le v Avstriji. Od Freuda, ki je, samoumevno, ‘moral’ biti Dunajčan, saj je vse naokrog ‘mrgolelo’ pravšnjih kliničnih primerkov za analizo, preko primera Waldheim do že uvodoma omenjenih vzporednic z nacizmom. Zunaj lepa, znotraj pokvarjena, dvolična in zahrbtna da je avstrijska duša, kolektivna in posamična, sicer bi vsaj nekdo od sosedov, če že ne pristojnih organov socialnega skrbstva in konec koncev upravnih organov (ki so, recimo, dovolili gradnjo jedrskega -!- zaklonišča v zasebni hiši) moral ugotoviti, da se v Amstettnu nekaj dogaja.

Sam dvomim v to ‘avtohtonost’ zločina v Amstettnu oziroma od njujorškega do londonskega Timesa revolveraško hitro postavljeno tovrstno tezo, čeprav sem o Avstriji oziroma konkretnih Avstrijcih med svojim šestletnim dopisnikovanjem velikokrat pisal zelo kritično (upam pa, da vendar ne tako posplošeno). Čeprav so Avstrijci (zdaj posplošujem) skupinski in individualni mojstri sprenevedanja ob ‘neprijetnih temah’, potlačevanja dejstev, ki jim ne gredo v prid, čakanja, da ‘grde stvari’ izginejo same od sebe in kazanja s prstom na druge, se v Avstriji vendarle ne more (več) zgoditi, da bi komaj koga skrbelo, če je, recimo, hujskaški in ksenofobni populizem (spet) v vzponu.

Drugače kot v Sloveniji, kjer nacionalistično-brambovski kravali na in v zvezi z, denimo, Dragonjo zbujajo kvečjemu politično preračunavanje komu koristi, le tu in tam pa doživijo kritično presojo z demokratično-političnega stališča, se v Avstriji kritična javnost na izpade Jörga Haiderja ali njegovega naslednika na čelu svobodnjaške stranke Heinza-Christiana Stracheja vedno in nenehno odziva; svobodnjaki imajo tam trenutno resda približno dvakrat več glasov (z obeti dosega preko 20 odstotkov) kot tukajšnji nacionalisti, vendar v Avstriji tega ne sprejemajo kot ‘naravno nesrečo’, ampak politično dejstvo, ki ni razveseljivo in proti kateremu velja nastopiti s kritično mislijo in državljansko držo. Z drugimi besedami, ko so se štiri leta po vstopu države v EU svobodnjaki znašli v vladi, je proti temu tudi na ulicah protestiralo veliko Avstrijcev vseh drugih političnih barv; stavil bi, da česa takšnega v Sloveniji ne bom videl, če bi se štiri leta po vstopu Slovenije v EU v vladi znašla SNS.

Nemara tudi zato, ker so drugače kot v Sloveniji mediji v Avstriji sposobni polemizirati med seboj o tem, ali je bilo res treba nemudoma in sploh objaviti fotografije in posnetke vseh prizadetih iz Amstettna, risati makro in mikrotlorise hiše in ječe v njej in sploh iz informacij narediti dvomljivo zabavno grozljivko.

Objavljeno pod nt, svet | | |