Zaton Rijkaardove Barcelone in rojstvo novega Manchestra
benjamin, sreda, 30. april 2008Ko je Manchester United leta 1999 zadnjič igral v finalu lige prvakov, prav v Barceloni, tedaj 24-letnega Paula Scholesa ni bilo v moštvu zaradi drugega kartona, ki ga je dobil v polfinalnem obračunu z Juventusom. Devet let kasneje je samozatajni igralec, ki je v prvem moštvu preživel že tri menjave generacij na Old Traffordu (in najmanj toliko menjav igralnih položajev), s fenomenalnim zadetkom popeljal rdeče vrage v novo finale – tokrat v Moskvi.
Nasploh je bila včerajšnja tekma polna simbolike: označila je dokončen (in prehiter) zaton nekoč velike Rijkaardove in Ronaldinhove Barcelone, ki je osvojila evropski in dva španska naslova ter postavila bržčas težko dosegljive standarde sodobne nogometne igre. Na njenem pogorišču je zrasel novi Manchester, kjer imajo glavno besedo igralci v zgodnjih in srednjih dvajsetih letih (Cristiano Ronaldo, Rooney, Tevez, Nani, Vidić, Evra, Anderson, Carrick, Hargreaves, Park, Fletcher) , pri tem pa jih pomagajo štirje preživeli člani generacije 1999 (Scholes, Giggs, Gary Neville in Brown), novi kapetan angleške reprezentance (Ferdinand) in vratar (Van der Sar), ki je tik pred upokojitvijo. Včeraj sta se v času srečali dve nogometni pravljici; prva se je ravnokar končala, druga pa se šele začenja. Bleščečo Manchestrovo prihodnost simbolizira včerajšnji objem Cristiana Ronalda in Alexa Fergusona. Če bi morali včeraj upodobiti Barcino zgodbo, bi izbirali med dvema prizoroma: ali večdnevno brado Franka Rijkaarda, s katero je že pred tekmo dajal videz moža, ki se mu pred zaključkom ločitvenega pravdanja pred očmi vrti film lastnega (propadlega) zakona, ali šprint jeznega Inieste po zamenjavi v slačilnico. Sam bi vseeno izbral Rijkaarda, ki je že pred začetkom „do or die“ najpomembnejše tekme v sezoni, poosebljal vdanost v usodo in to „uspešno“ prenesel na nekaj igralcev Barcelona, denimo včeraj brezvoljnega Samuela Eto’oja.
Če Manchestru v prvi tekmi ni uspelo popolnoma “uspavati” Barcelone, je Ferguson včeraj taktično vendarle nadigral Rijkaarda. Owen Hargreaves je „ugasnil“ Iniesto, ki se tako ali tako ne znajde najbolje na položaju levega krilnega napadalca, Rio Ferdinand pa je dobil vse dvoboje z Eto’ojem. Scholes je dobro izkoriščal prostor, ki ga je imel, ker so igralci Barcelone podvajali Ronalda (se je ta v 10. minuti preselil na levo stran na svojo roko?), Carrick je dobro lovil Deca, Tevez zadrževal žogo do vključitve preostalih soigralcev v napad, Park je narekoval peklenski ritem (celo poskrbel za nekaj nevarnih situacij, kar je njegov absolutni presežek) in celo Nani, kopija Cristiana Ronalda iz prve sezone na Old Traffordu (lažnega princa), je bil na trenutke konkreten. Edina napaka v sistemu je bil Lionel Messi, ki je odigral fenomenalno tekmo. Mimogrede; Patrice Evra je zagotovo med petimi najboljšimi levimi bočnimi igralci na svetu, pa je na trenutke deloval kot vajenec, čeprav dobi „plus točko“, ker je za razliko od npr. Paula Ferreire proti Ronaldinhu pred leti vsaj poizkušal odigrati nekaj v napadu.
Kje je Barcelona izgubila tekmo? Napaka Zambrotte gor ali dol, še vedno bi jih rešil en gol v dveh tekmah. Odločilnih je bilo prvih petnajst minut drugega polčasa, ko so Angleži Katalonce stisnili na njihovo polovico. Barca se je zbudila šele okrog 65. minute in resneje pritisnila 10 minut pred koncem, kar bi morebiti zadoščalo za triumf nad Levantejem, nikakor pa ne nad Manchestrom, ki je premagljiv le pod kontinuiranim lomljenjem. Če bi Barca pritisnila od 45. minute, ne gre dvomiti, da bi tudi Unitedova granitna obramba vsaj enkrat popustila; to je dokazala tekma s Chelsea, tudi Unitedova tranzicija v protinapade pa je včeraj resno škripala, kar je posledica globokega vračanja vseh igralcev za žogo v obrambo. In prav ritem, tempo igre, je temeljna razlika med ekipama. Barcelona je sposobna „ukrasti“ žogo, jo imeti tudi v 90 odstotkih v svojih nogah, a se ji igra zaradi prepočasnih rešitev, oddajanja žoge in popolnega manjka igre po bokih (njeni bočni napadalci vseskozi rinejo v sredino) ustavi na 20 do 25 metrih od nasprotnikovih vrat. Njeni igralci raje do onemoglosti poizkušajo z dvojnimi podajami v sredini obrambe na 16 metrih, kot da bi streljali od daleč.
Manchester nasprotno igra v valovih; brani in napada z 11 igralci, ki streljajo z vseh položajev, pošiljajo dolge žoge v kazenski prostor, prenašajo igro na bok in delajo višek igralcev. Barcelona je bila včeraj cagava, šminkerska in (z)lomljiva Manchester pa zastrašujoče konkreten, protestantski in dominanten brez posebnih učinkov, kar je logično, saj je tehnično še vedno slabši. Pomembno razliko ustvarjata tudi imeni v vratih. Van der Sar, ki je bil v devetdesetih letih med prvimi vratarji, ki so znali igrati z nogo, bo raje brcnil žogo v avt, kot jo podaril nasprotniku in se pri tem ne bo obremenjeval s pomisleki o nabijanju žoge pred domačim občinstvom. Na drugi strani Valdes Barci ne daje nobene dodane vrednosti, ampak ji kvečjemu škodi, ker s svojo nezanesljivostjo zmanjšuje samozavest zadnji obrambni liniji.
Ker bomo o Manchestru še na veliko pisali pred finalom, še odstavek ali dva o Barceloni. Bi Barcelona iz sezone 2005/06 premagala včerajšnji Manchester? Nedvomno, pa čeprav je Barca 2008 po imenih celo boljša od Barce 2006. Od igralcev, ki so pred dvema letoma premagali Arsenal v finalu LP, so bili včeraj na igrišču Valdes, Puyol, Deco, Eto’o in Inesta. Xavi, Yaya Toure, Zambrotta in Abidal so individualno zagotovo boljši od Marqueza, Van Bommela, Van Bronckhorsta in (še posebej) Oleguerja, ki so igrali v predlanskem šampionskem moštvu, tudi Milito ni nič slabši od Edmilsona. Včeraj je Rijkaard s klopi potegnil Henryja, ki je tudi v današnjem stanju boljši od takratnega post-keltskega Larssona, jokerja iz leta 2006. Ergo, razlika med Barcelono 2006 in Barcelono 2008 je Ronaldinho; katalonski klub je osvajal naslove, dokler je igral Ronaldinho, ob katerem so vsi soigralci izgledali vsaj za 30 odstotkov boljše. Ko je čudežni Brazilec nehal igrati, je potonila tudi Barcelona. Takrat se je videlo, da so vsi ostali igralci – tudi Messi, ki je prevečkrat poškodovan, da bi lahko konstantno vlekel moštvo brez Ronaldinha, čeprav je eden od petih najboljših igralcev na svetu – le „supporting cast“. Eto’o danes pri 27 letih ni fizično nič slabši kot pred dvema letoma, Iniesta se je razvil v sijajnega vezista, Puyol je konstanten, Deco pa še vedno blesti, ko igra za Portugalsko. Barca 08 nekoliko spominja na Chicago Bullse 1995; moštvo, polno odličnih košarkarjev, ki pa lahko osvoji naslov le, če jih vodi Michael Jordan. Pika.
In prav zaradi tega je največji krivec za propad Barcelone človek, ki so mu pripisali zasluge za stvaritev katalonskega velikana – Frank Rijkaard (o njegovih zaslugah imam ločeno mnenje; prvo polovico prve Riijkardove sezone je bila Barca nekje na sredini lestvice, potem pa se je Ronaldinho končno privadil na špansko ligo; stvaritelj Barcelone je lahko le Laporta, ki je Ronaldinha raje kupil namesto Beckhama). Sredi leta 2006 je namreč naredil ključno napako – ko se je v Barcini slačilnici, podobno kot v slovenski reprezentanci, po zaslugi Samuela Eto’oja vnela bitka za zasluge, težavnega Kamerunca ni odslovil iz moštva, ampak ga je postavil ob bok Ronaldinhu. S tem je dokončno uničil kemijo v moštvu, ki je živelo od Ronaldinha, zato so mu soigralci s cmokom v grlu tolerirali številne prešpricane treninge, in porušil hierarhijo. Ko je prišel še Henry, ki je vsa leta bil hladno vojno z Zinedinom Zidanom v francoski reprezentanci in mladimi nasledniki v Arsenalovi slačilnici, in ugotovil, da nima zagotovljenega mesta v prvi postavi, je bilo jasno, da bo Barca 2007/08 anarhično moštvo, ki bo z individualnimi prebliski kdaj pa kdaj spomnilo na stare čase. Seveda si je Rijkaard to lahko privoščil v klubu, ki slovi po tem, da skozi zadnja vrata brcne svoje največje zvezdnike in najboljše igralce v najboljših letih. Seznam je dolg: Diego Maradona, Michael Laudrup (v Real!?), Romario (na vrhuncu kariere v Brazilijo!?), Ronaldo (po enem letu in pri 21 letih so ga pustili v Inter!?), Hristo Stoičkov (zakaj igralca v zadnji vrhunski sezoni spustiš v Parmo in ga potem v zatonu kariere vrneš nazaj!?), Luis Figo (šel je v Real, ker ni mogel biti glavni v Barci, kjer se je do takrat namnožilo že preveč povprečnih rojakov nizozemskega trenerja), Rivaldo (ker se je današnji trener nizozemskega Alkmaara odločil, da Brazilec ne zna igrati obrambe!?) itd. Ali bi na Cristiana Ronalda v Barceloni res čakali dve do tri sezone ali bi ga prej prodali Realu? Zakaj Manchestra ne zapuščajo igralci na vrhuncu kariere (OK, vsaj tisti, ki niso poročeni s podpovprečnimi pevkami pozabljenih dekliških pop-skupin; p.s.: Beckham je najboljše partije odigral v Manchestru!)?
Ja, Barco vedno znova pozabi na tisti znani rek, da po tem, ko priplezaš na vrh, nikoli ne smeš pozabiti, kako si plezal gor. To pa je modrost, iz katere je že večkrat doktoriral Sir Alex Ferguson.







Tu pri nas v Londonu se suslja, da bo Bavcar skupaj ZJJobarjem kupil MU - menda bo B. gl.dir. JJobar pa bo pobiral zoge………
dober clanek, pohvale avtorju!
Kot vedno odličen članek.
Te analize so imo boljše od vsega kar lahko preberem po raznih “športnih” straneh.
Napoved za finale ?