Devet let po vojni 2200 sodnikov, tožilcev, policistov in carinikov, ki se v okviru misije EU (Eumik) odpravljajo na Kosovo, čaka država, ki jo obvladujeta korupcija in organizirani kriminal, država, kjer je bruto domači proizvod nižji kot v Severni Koreji ali na Papui Novi Gvineji, v reportaži ugotavlja nemški trednik der Spiegel. Vprašanje je tudi, v katero državo EU dejansko pošilja svojo misijo.

Po mednarodnem pravu je Kosovo še vedno del Srbije, saj od leta 1999 velja resolucija OZN 1244, na podlagi katere je Kosovo pod skrbništvom OZN. Ta resolucija ne predvideva pravice odcepitve Kosova od Srbije. Ob tem je Kosovo 17. februarja razglasilo neodvisnost, od takrat ga je priznalo že več kot 30 držav, med njimi ZDA in vplivnejše članice EU. Na podlagi te odločitve je oblast na južni meji postavila table z napisom Republika Kosovo, na prištinskem letališču kontrolirajo potnike kosovski cariniki. V severnem delu Kosova in srbskih enklavah bodo srbski prebivalci 11. maja volili poslance za srbski parlament v Beogradu. Na teh območjih je valuta srbski dinar, plače, živila in politična navodila ti ljudje še zmeraj dobivajo iz Beograda.

Spiegel ugotavlja, da se dve državi borita za območje, ki je le malo večje in pol tako gosto naseljeno kot volivno okrožje Stutgarta. Joachim Rücker, visoki predstavnik OZN, se mora na željo generalnega sekretarja OZN in na pritisk Rusije vesti, kot da se ni nič zgodilo, kot da se meje države Srbije ne bi spremenile. Junija naj bi naloge misije OZN (Unmik) prevzela misija EU, ampak brez privolitve Rusije in Kitajske v varnostnem svetu OZN se Unmik ne bo mogel umakniti s Kosova, je prepričan Rücker, ki dvojni status Kosova imenuje kohabitacja. Po njegovem zapletenem opisu bo morala OZN v prihodnje “svoj mandat implementirati na statusno nevtralen način, se preoblikovati in omogočiti diskontinuiteto z EU”.

Spiegel je te besede razvozlal kot “ostati, se neopazno krčiti in upati na spremembo politike v Moskvi, Pekingu in Beogradu, da iz majhnih bojev za evropsko najmlajšo državo ne bo nastala frontalana vojna”. Za zdaj je v Prištini še mogoče živeti, ugotavlja Rücker, ki Unmiku načeljuje od leta 2006. Unmik je najmočnejša misija v zgodovini OZN, saj zagotavlja upravljanje, policijski nadzor, sodstvo, carino in podpira gospodarstvo. Poleg te misije imajo na Kosovu svoje enote še EU, Nato, OVSE, tam so predstavniki več nevladnih organizacij. Kot sloni pred izvirom z vodo se ti globalni kolosi, ki skrbijo za mir, drenjajo na zgodvinskem Kosovem polju in si seveda med seboj podirajo načrte, ugotavlja avtor reportaže.

Francozi, Nemci in Američani se zdaj predvsem prerivajo za vpliv pri kosovskih političnih strankah in klanih, da bi pridobili milijardne posle za obnovo države. Na kupu so predstavniki tajnih služb, koristolovci, idealisti, poklicni avanturisti, ob tem pa obstaja resna nevarnost, da bodo pozabili na naglo rojeno demokracijo.

Od leta 1999 naj bi mdnarodna skupnost na Kosovu vložila 33 milijrd evrov, kar na leto na prebivalca znaša 1750 evrov. To je 160-krat več, kot znaša mednarodna pomoč za države v razvoju. Kljub temu se v Prištini še zmeraj dogaja, da morajo na poti do sedeža Unmika postaviti napis: Ni dostopa. Območje zločina. Filozof Shkelzen Maliqi v eni od kavarn razlaga, da je Kosovo pankrt, “vi ste ga ustvarili, zdaj morate zanj skrbeti”.

Uradno skoraj polovica Kosovarjev živi z manj kot tremi evri na dan, bruto domači proizvod na prebivalca na Kosovu je nižji kot v Severni Koreji ali na Papui Novi Gvineji. Hkrati je na Kosovu stopnja rodnosti daleč največja v Evropi. Kar 75 odstotkov mladih je brez zaposlitve. Vse študije in analize o razmerah na Kosovu ugotavljajo, da je to družba, ki jo obvladujejo klani, da so prebivalci talci skupine kriminalnih voditeljev, EU in mednarodna skupnost pa to dopuščata, ugotavlja Spiegel.

Obtožnica proti Ramushu Haradinaju, nekdanjemu vodji osvobodilne vojske Kosova (UCK) in kasnejšemu predsedniku vlade, ki ga je nekdanja glavna tožilka Haaškega sodišča Carla del Ponte imenovala gangster v uniformi, je imela 37 točk. Tretjega aprila ga je Haaško sodišče oprostilo in v obleki in kravati se je vrnil na Kosovo. Na Kosovu so ga pričakali s slavjem, Unmik pa je v sporočilu za javnost med drugim opozoril na “močan občutek sodišča”, da se priče niso počutile varne. Namestnik vodje Unmika Američan Steven Schook je bil takrat že razrešen. Uradno seveda ne zaradi domnevne “šibkosti do nežnejšga spola” ali prepričanja “da se je treba enkrat na teden zapiti s Ramushem Haradinajem”, kar je zabeleženo v eni od nemških analiz razmer na Kosovu. Prav Schook naj bi izdal kraj, kjer so skrivali eno od prič v procesu proti Haradinaju. Na podlagi “dobrih odnosov z Unimikom” je Haradinaj med procesom na Haaškem sodišču smel nastopiti kot kandidat na volitvah v kosovski parlament.

Spiegel še navaja ugotovitev iz poročila nemške obveščevalne službe iz leta 2005, “da se na območju Dečani na družinski klan okrog Ramisha Haradinaja ukvarja s celotnim spektrom kriminalnih, političnih in vojaških aktivnosti, ki močno vplivajo na varnostne razmere na celotrnem območju Kosova”. Skupina ima približno 100 članov, ukvarja se s tihotapljenjem mamil, orožja in drugega blaga”. Ti očitki v Haagu niso bili predmet razprave. Ni čudno, da je “mafijski šef” glavna poklicna želja otrok na območju Prištine.

Nepismenih je na Kosovu okrog 20 odstotkov ljudi, več kot 90 odstotkov jih ima končano le osnovno šolo, 3-odstotna letna gospodarska rast niti približno ne zadošča, da bi se vsaj tisti mladi, ki končajo šolo, lahko zaposlili. Med 30 in 40 odstotkov gospodarstva je nelegalna dejavnost, korupcija se rahlo povečuje, je za Spiegel povedal ekonomist Muhamet Mustafa. Absolvent univerze Harvard Shpend Ahmeti pa se zgraža, za katere namene namerava Kosovo, kjer so kovinski odpadki še zmeraj glavno izvozno blago, porabiti denar, ki ga bodo zbrali na mednarodni donatorski konferenci: 36 milijonov evrov nameravajo porabiti za podzemno železnico v industrijskem območju Ferizaj, za 25 milijonov evrov nameravajo dogradti operno hišo v spomin na nekdanjega predsednika Ibrahima Rugovo. Ob tem lahko dodamo, da so prav v Prištini v času nekdanje Jugoslavije recimo že dogradili najsodobnejšo knjižnico v državi.

Albance, ki si želijo sprememb in napredka, pri mednarodnih misijah najbolj skrbi, da pripadniki v njih sodelujejo zgolj zaradi denarja, zaradi tega ne delajo, kot bi morali, hitro se menjavajo. To je potrdila tudi študija iz leta, ki so jo naročili Nemci, v njej piše, da je Unmik “papirnati tiger, birokratsko strašilo, celo kolonialna uprava”, osebje pa prihaja na Kosovo predvsem zaradi pustolovščine ali polnjenja žepa.

“Kosovska Cosa nostra” se po besedah predstavnika protikorupcijske nevladne organizacije Wach auf Avnija Zogianija ravnokar dogaja pri oddaji del za gradnjo štiri milijarde evrov vredne termoelektrarne -na Kosovu krvavo primanjkuje električne energije, izpadi trajajo do osem ur, zato vklapljajo agregate. Oskrbo z električno energijo nadzoruje Ethem Ceku, ki je predsednik uprave državnega monopolista, bratranec nekdanjega predsednika vlade Agima Cekuja in zaupnik Unmika. Od njega bo odvisno, kdo bo gradil novo elektrarno, v konzorciju, ki ga favorizira, sedi menda eden od njegovih zaupnikov in vsa kuhinja se menda dogaja v sodelovanju z Unmikom.

Zogianijeva organizacija je v začetku aprila vložila kazensko ovadbo proti predsedniku vlade Hashimu Taciju zaradi suma korupcije. V študiji nemške obveščevalne službe iz leta 2005 je navedeno, da je Taci leta 1999 kontroliral kriminalno mrežo, ki je delovala po vsem Kosovu, osumljen naj bi bil tudi, da naj bi bil “nalogodajalec enemu od profesionalnih morilcev”. Direktorat OZN za boj proti organiziranemu kriminalu ugotavlja, da naj bi “za vsako politično stranko obstajala podjetniška mreža organiziranega kriminala in korupcije”. Odkar je Unmik v svojo mrežo za boj proti kriminalu vključil domačine, ne najdejo več niti grama heroina, je eden od pripadnikov dejal za Spiegel. Rastislav Bachora pa v Južnoevropskih sporočilih, ki jih je objavil letos, navaja: Kosovo je po ugotovitvah organov za kazenski pregon najpomembnejši kraj za dobavo opiatov in heroina iz Afganistana. Čez kosovske meje naj bi na mesec prišlo 4 do 5 ton heroina, v države EU ga nato distribuirajo prek albanskih distribucijskih kanalov. Skozi Kosovo gre glavna balkanska pot za tihotapljenje mamil, od leta 1999 pred očmi “svetone policije”.

V študiji mednarodne komisije za Balkan piše, da multinacionalnega Kosova ni, ta obstaja le v dokumentih mednarodne skupnosti. To se odraža v severnem delu Mitrovice, ki je povsem ločen od albanskih delov. Zaposleni v bolnišnici, šolah in na univerzi dobivajo iz Beograda dva- do trikrat višje plače, da ne odidejo in oblastem v Srbiji omogočajo, da se bori za svoje pravice na Kosovu.

Misijo EU na Kosovu med 40 tisoč nerešenimi kazenskimi zadevami čaka 700 “visokega ranga” - sledi vodijo neposredno v središče klanov. Od tam, ne od ljudi, izhaja moč najmlajše evropske republike, zaključuje Spiegel.

Objavljeno pod svet | | |