Sistem podkupovanja in korupcije vse bolj razkriva največja korupcijska afera na področju gospodarstva v Nemčiji - afera Siemens. V letu in pol - od 15. novembra 2006 -, ko so preiskovalci začeli z delom, so zbrali na tisoče dokaznih gradiv in prišli do “kraljestva korupcije” brez primere, ugotavlja tednik Spiegel. Primer je nedvomno zanimiv in poučen tudi za preiskovalce morebitnih slovenskih siemensov in domnevnih korupcijskih škandalov, malomarnih ravnanj in oškodovanj davkoplačevalskega denarja v slovenskem sistemu javnih naročil.

Največja nevarnost za mafijski sistem je nemara računovodja. Računovodje so natančni ljudje, zbirajo dokaze, ko sedijo pred policisti so nagnjeni k temu, da jim povedo, kar vedo. Računovodja s področja fiksne telefonije Siemensa (ICN) je bil takoj pripravljen sodelovati s policijo, piše Spiegel. Verjetno največja nevarnost za mafijski sistem je zakladnik, ki enako kot računovodja prekine molk, nadaljuje nemški tednik. Tudi to se je zgodilo v Siemensu, spregovoril je človek, ki je postavil mrežo ICN, od leta 2000 vzpostavil račune, prek katerih je podjetje izplačevalo podkupnine različnim koruptivnim osebam povsod po svetu. Sklepal je navidezne pogodbe, prek katerih je Siemens v obdobju od leta 2001 do 2006 po oceni kriminalistov izplačal skoraj 200 milijonov evrov podkupnin. Zagotovo največja katastrofa, ki lahko doleti mafijski sistem, pa je, da poleg računovodje in zakladnika spregovori še eden od knezov iz klana. Človek, ki je spregovoril v primeru Simensa, je po pisanju Spiegla sicer posle povsem prepustil zakladniku, zato pa je imel “uho od predstojnika centrale nadstropje višje, zlasti od vodje financ”. “Tega hinavskega zaigranega groznega komuniciranja, zlasti s strani vodstva koncerna, preprosto ne zdržim več,” je menda dejal preiskovalcem.

Pričevanja vse treh mož kažejo, da je bil uspeh področja Siemensove fiksne telefonije v zadnjih desetih letih predvsem rezultat podkupovanja. Tako rekoč nobenega večjega posla v tujini niso pridobili brez provizij. Na enak način je Siemens zgleda pridobival posle tudi na področju mobilne telefonije, verjetno je s podkupoval tudi na področju energetike in medicinske tehnike.

Nihče ne ve, kdaj se je korupcija v Siemensu pravzaprav začela. Računovodja v ICN, ki je v preiskavi spregovoril, je bil leta 1994 povabljen na pogovor, da bi prevzel nekaj delikatnih poslov od sodelavca, ki se je upokojil, kakor je povedal preiskovalcem. Med temi nalogami je bilo tudi upravljanje z računi v Innsbrucku. Računovodja je takoj ugotovil, da so to računi, prek katerih Siemens korumpiranim osebam po vsem svetu izplačuje podkupinine v višini 5 do 10 odstotkov, včasih tudi 30 odsotkov vrednosti posla. Računovodje so v koncernu prepričevali, da brez podkupnin Siemens ne more več dobiti poslov, ker je zaspal na področju tehničnega razvoja, v nekaterih državah pa nasploh brez “mazaštva” ni mogoče dobiti posla, recimo v Indoneziji, Vietnamu, na Tajskem, v arabskem svetu, večjem delu Afrike, v državah na območju nekdanje Sovjetske zveze, Iranu, navaja Spiegel.

V šefovskih nadstropjih ruskih telekomunikacijskih podjetij se menda pogajanja končajo tako, da generalni direktor reče: “Prosim ne pozabite”, kar naj bi pomenilo, da 50 odstotkov provizije dobi on, 40 odstotkov tehnični direktor in 10 odstotkov glavni računovodja, od njega je namreč odvisno, da Siemens v dogovorjenem roku dobi nakazan denar za posel. V Nigeriji je diktator Sani Abacha določil železno pravilo: polovico podkupnine zanj, preostalo polovico si je lahko razdelilo do 30 ljudi, ki so sodelovali pri poslu.

Spiegel tudi pojasnjuje, zakaj je sistem podkupovanja v Siemensu lahko deloval. Koncern je vseskozi gradil na pripadnosti podjetju. Ljudje so tam delali od vajenca do upokojitve, bili so siemensovci. Tisti, ki so jih zdaj ujeli, sistema niso zasnovali, ampak so samo dediči, navajeni, da o ničemer ne dvomijo, še zlasti ne o dejanjih predhodnikov. Kdor tega pravila ni spoštoval, je zabredel v težave, ker je bil obtožen, da v urejenem sistemu Siemens povzroča anarhijo.

Ker so leta 2000/2001 avstrijska sodišča med preiskavo enega od korupcijskih škandalov dovolila, da bi preiskovalci lahko preverili tudi enega od Siemensovih tajnih računov v Innsbrucku, v Nemčiji pa od leta 1999 velja zakon, na podlagi katerega je podkupovnaje doma in v tujini kaznivo dejanje, so se v Siemensu menda leta 2002 odločili bolj kot z gotovinskimi izplačili podkupovati prek svetovalnih pogodb. Ta sistem je deloval tako, da je Siemens z nesumljivimi podjetji v tujini sklepal pogodbe o svetovanju. Tem podjetjem je nakazoval velike zneske denarja, ki jih je v bilanci knjižil kot honorarje za svetovanje. Teh svetovanj seveda nikoli ni bilo, pogodbe so bile fiktivne. Te svetovalne firme so imele poštne predale v davčnih oazah, ti poštni predali pa račune v Švici, Liechtensteinu in drugih podobnih državah.

Z vsako potrditvijo prič in obtoženih na nižjih nivojih se spremeni slika koncerna Siemens, ta se razkraja, razpušča piše Spiegel. Kar preiskovalci sestavljajo na podlagi predloženih dokazov in pričevanj, je šokantna slika: Zgoraj je staro vodstvo, omizje gospodov z najboljšimi povezavami v politiki, pravosodju in tajnih službah, ki so v družbi spoštovani. Spodaj pa je aparat, ki v veliki meri s podporo vodstva deluje po povsem drugačnih pravilih. Postavlja se nad zakon in živi v povsem svojem svetu. V svetu, kjer pogosto pravo ne velja, kjer velja pravo, ki ustreza Siemensu.

Dolgoletni prvi mož Siemensa Heinrich von Pierer - od leta 1992 do 2005 je bil predsednik uprave, od 2005 do 2007 pa predsednik nadzornega sveta - se je prejšnji teden sam oglasil pri tožilcu in obtožbe zanikal. Kriminalisti in tožilstvo ga do zdaj niso poklicali na zaslišanje, tudi kot pričo ne. Spiegel sprašuje, ali to pomeni, da bi resnica do temeljev stresla najpomembnejši nemški tehnološki koncern, ki ima 400 tisoč zaposlenih in več kot 70 milijard evrov letnega prometa? In s tem tudi državo?

Heinrich von Pierer se do zdaj javno za odkrite nepravilnosti ni opravičil, ni pokazal nikakršne samokritike niti zaskrbljenosti. Večinoma molči, če kaj pove, hladno reče le, da s tem nima nič. Tako brez skrbi, kakor želi prikazati v javnosti, von Pierer vendarle ni. Lani v jeseni se je, kakor je razkril Spiegel, menda srečal z nekdanjim bavarskim notranjim ministrom in sedanjim predsednikom bavarske vlade Güntherjem Becksteinom - Siemens ima sedež v Münchnu -, poskušal pa je vzpostaviti stik tudi z bavarsko pravosodno ministrico Beate Merk. Prosil naj bi ju, naj kot politika zavreta vnemo preiskovalcev pri preiskovanju korupcijske afere Siemens. Oba politika vztrajata, da na pravosodje nista vplivala. Je pa nemška kanclerka po letu in pol ugotovila, da je bolje, če Heinricha von Piererja odslovi kot svetovalca za tehnologijo in inovacije.

Po do zdaj zbranih dokazih je Siemens izplačal za 1,3 milijarde evrov podkupnin, vpleten je tudi v kup postopkov zaradi kartelnega dogovarjanja. Ker njegove delnice od leta 2001 kotirajo na borzi v New Yorku je proti njemu uvedel preiskavo tudi ameriški borzni nadzornk SEC. V Siemensu upajo, da jo bodo odnesli le z globo 2 milijardi dolarjev. Toda preiskava se je šele začela in ameriški borzni nadzornik velja za najstrožjega na svetu.

Objavljeno pod gospodarstvo | | |