Da bi vladajoča koalicija upoštevala priporočilo predsednika države in zadnji hip iz postopka umaknila predlog kazenskega zakonika, najbrž niti sam Danilo Türk ni pričakoval. Saj se pravosodni minister in nekdanji ustavni sodnik Lovro Šturm že prej ni zmenil niti za odklonilno mnenje državnozborske in vladne zakonodajne službe in še manj za kritična stališča pretežnega dela strokovne javnosti. Prav tako ni verjetno, da bi pravosodni minister zaradi pripomb umaknil katerega od vrste zakonov, ki jih je zadnje mesece z naravnost predsodnodnevno vnemo pošiljal v postopek. Čez nekaj mesecev bo Slovenija tako imela bistveno spremenjeni zakonski okvir za delovanje pravosodja. Bo z njim prišla tudi pravna država?

Predsednik države je včeraj pred poslanci spoštovanje in izvrševanje sodb omenil kot tisto točko, na kateri pravna država stoji ali pade. Kot ‘prvega’ kršitelja je Türk omenil zakonodajalca samega, torej državni zbor, ki ‘čaka’ z izvršitvijo 17 sodb ustavnega sodišča, nato pa nadaljeval:

Nedopustno je, da se pri nas sodišča izpostavlja pavšalni ali celo povsem nebrzdani medijski kritiki, ki je včasih politično motivirana. Nezadovoljstvo s posamezno sodbo samo po sebi ne pomeni, da je sodba krivična. Mnenje, da je sodba napačna, ne sme privesti do razumevanja, da zaradi tega sodbe ni potrebno spoštovati. Vsako sodbo je sicer mogoče podvreči strokovni kritiki, celo sodbe najvišjih sodišč, vendar pa mora biti taka kritika stvarna, pravno argumentirana in ohranjati spoštovanje do institucije sodstva. V svetu so države, kjer je svoboda izražanja bistveno bolje in močneje razvita kot pri nas, hkrati pa odnos do sodne veje oblasti veliko bolj spoštljiv. Svoboda ni samopašnost. Svobode ni brez elementarne odgovornosti javnega izražanja. Kritika mora torej biti pravno argumentirana, prav tako pa mora biti jasno, da iz nje ne izvira nespoštovanje sodbe, še posebej pa ne nespoštovanje sodišča. /…/ Sodišča in sodniki niso politični akterji, ki bi bili vključeni v javno nastopanje in katerih funkcija bi terjala javno podporo. Zato tudi ni mogoče pričakovati, da bodo za svoje odločitve iskali oporo drugje kot v pravu in da se bodo odločali glede na pričakovano javno mnenje. Nasprotno, sodnik mora biti vzor nepristranskosti in neodvisnosti, zato ga popularna podpora in pritiski ne smejo in ne morejo voditi pri njegovih odločitvah. Če gre za zaščito pravic posameznika, mora pri tem včasih nastopiti tudi proti volji večine. Zaradi tega pa se uspešnosti sodstva ne da meriti zgolj na podlagi zadovoljstva javnosti z delom sodišč in na tej podlagi sodnike bodisi nagrajevati bodisi kaznovati. /…/ Zato je potreben temeljit premislek o tem, ali je zamišljeni sistem nagrajevanja sodnikov, ki so ga sami zavrnili kot nezaželenega, v resnici tisti, ki ustrezno prispeva k kvalitetnemu in uspešnemu zagotavljanju sodne funkcije. Ne sme pa se pozabiti, da je položaj sodnika kot nosilca sodne oblasti samoumevno podvržen tudi ustrezni odgovornosti za njegovo delo, zato je treba tudi zagotoviti izvajanje ustreznih postopkov za uveljavljanja sodnikove odgovornosti, vendar pa mora ta temeljiti na zagotavljanju neodvisnosti sodnika in ustrezati temeljnim postulatom ustavnega reda.

Malo daljši navedek se mi zdi potreben zato, ker je večina medijev ta del predsednikovega govora ‘žrtvovala’ na račun njegovih predlogov za spremembo ustavnega položaja ustavnega sodišča; ne mislim, da ta pobuda načeloma ni smiselna, vendar mislim, da precejšen del ‘težav’ ustavnega sodišča izvira prav iz 1) že omenjene količinsko pretirane in pravno površne zakonodajne aktivnosti (kamor, navsezadnje, na določen način spada tudi sama Türkova pobuda za spremembo ustave) ter 2) iz ‘zdravorazumske’, politično instrumentalizirane in birokratsko samovoljne presoje dela sodne veje oblasti.

Slednje je zadnje tedne še posebej poudarjeno izbruhnilo na dan v primerih ‘javnega ocenjevanja‘ nekaterih denacionalizacijskih sodb (ki se jim je s posebnim ‘pospešitvenim’ zakonom hotela pridružiti tudi vlada), v neomajnem stališču ministra za javno upravo Gregorja Viranta o nagrajevanju sodnikov ‘po uspešnosti’ ter v stopnjevanih zahtevah nekaterih poslanskih skupin, da je treba ukiniti trajni sodniški mandat (ponovljenih tudi po včerajšnjem predsednikovem parlamentarnem nastopu). Komaj kaj je v imenu pravne države oziroma zmanjšanja sodnih zaostankov lahko z načeli pravne države bolj skregano kot takšen pritisk na sodstvo, kajti ‘reakcije’ ni težko predvideti: sodbe na nižjih stopnjah bi bile (še) slabše, pritožbena sodišča, vključno z ustavnim sodiščem (ki je že tako in tako ‘tiho’ prevzelo vlogo nekakšnega nadvrhovnega sodišča oziroma izredne instance rednega sodstva), pa bi bila (še bolj) zasuta s spisi. Sodni zaostanki bi se z nižjih preselili na višje sodne ravni, pravne države pa zato ne bi bilo nič ‘več’.

Predsednik Türk je včeraj vsekakor povedal občutno več, kot je večina poslancev hotela in mogla razumeti, a ker jim je nedavno v izvolitev poslal ‘uravnoteženi’ sveženj četverice ustavnih sodnikov, bi bilo nevljudno ne poslušati ga. Toliko lažje, kolikor jim ni bilo treba naravnost povedati, kaj si o povedanem pravzaprav mislijo, ampak so predsedniku to lahko, skupaj z ‘obžalovanjem’, da njegove ustavne pobude v tem mandatu najbrž ne bo več mogoče uresničiti, sporočili kasneje (s sprejetjem kazenskega zakonika ter novel zakona o sodiščih in odvetništvu) in mu bodo v naslednjih tednih še nekajkrat.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |