Iztok Bricl je pred tremi leti prišel na čelo družbe Žito z nalogo, da v dveh letih izvede racionalizacijo poslovanja, je takrat dejal predsednik nadzornega sveta Borut Jamnik. Ni bilo zaslediti, da bi ga kdo vprašal, ali so nadzorniki od novega predsednika uprave zahtevali tudi kakšno strategijo razvoja, posodobitev proizvodnje, načrte za dolgoročen obstoj in uspešnost največjega mlinsko-pekarskega podjetja v državi. Tudi Iztok Bricl je pred prihodom na čelo Žita za Finance povedal le, da je vodenje Žita zanj vsekakor velik izziv.

Bricl je spomladi leta 2005 od nadzornikov Žita oziroma od lastnikov podjetja dobil nalogo, da zmanjša število zaposlenih in preseli proizvodnjo na cenejšo lokacijo, ker so lastniki ugotovili, da “ima Žito visoke stroške poslovanja, tržni deleži na domačem trgu, kjer proda 80 odstotkov celotne proizvodnje, pa se krčijo”. Letos bo v Žitu izgubilo službo približno 200 zaposlenih, njihovo število bo Bricl znižal s 1678 na 1484, proizvodnjo iz ljubljanskega Šumija bo preselil v Krško, proizvodnjo napolitank pa je že preselil v Bosno in Hercegovino. O kakršnih koli vlaganjih v razvoj, s katerimi bi Žito povečalo svojo konkurenčnost, v razvoj in prepoznavnost blagovnih znamk, posodobitev proizvodnje, ni nič slišati. Ne od uprave ne od predstavnikov lastnikov. Po njihovi logiki se ne izplača proizvajati in vlagati, to je le nepotreben strošek, splača se le prodajati in prekupčevati, ker to prinaša dober in hiter zaslužek.

Iztok Bricl je pred nekaj dnevi za Dnevnik povedal, da pa namerava Žito letos povečati prihodke iz prodaje. Ne, ne namerava količinsko povečati prodaje, kupcev prepričati s kakovostjo, boljšim trženjem, cene namerava dvigniti. Testenine namerava podražiti za 33 odstotkov, moko za 30 odstotkov in čokolado za 19 odstotkov. Podražiti namerava tako rekoč skoraj vse izdelke. Uprava in lastniki Žita sploh ne prikrivajo več, da jih pravzaprav zanima samo zemljišče ob Šmartinski cesti v Ljubljani, od katerega si obetajo ogromen zaslužek.

Največja lastnica Žita je s 23-odstotnim deležem skupina KD. Velika delničarja, skupaj imata 26,82 odstotka delnic, sta še paradržavna sklada Kad in Sod, ki pa se s skupino KD pogovarjata o prodaji svojih delnic. To so lastniki, ki jih očitno ne zanima dolgoročni razvoj največjega mlinsko-pekarskega podjetja v državi.

Žito prek povezanih družb v Sloveniji obvladuje 30 odstotkov trga s kruhom. Je tudi največji ponudnik moke, testenin in pekovskih izdelkov v Sloveniji, v svoji skupini ima Pekarno Vrhnika, Kruh Pecivo, Dolenjske Pekarne, Žito Gorenjko, mariborski Intes, Šumi in še manjšinski delež (26,3 odstotka) v Mlinopeku iz Murske Sobote. Mlinostesta Žitu leta 2006 sicer ni uspelo prevzeti (v njem ima 24,99 odstotka delnic), toda k temu deležu je treba prišteti še 17-odstotni delež Žitove odvisne družbe Pekarna Vrhnika, kar pomeni, da ima ljubljansko podjetje v Mlinotestu dejansko 42 odstotkov delnic. Ko upoštevamo vse omenjene povezave, Žito sega daleč čez zemljišče ob Šmartinski, s katerim želijo njegovi lastniki mastno zaslužiti. In če pri sebi vidijo le zaslužek od prodaje zemljišča, imajo enak interes verjetno tudi v lastniško povezanih podjetjih. Žitov tržni delež in lastniške povezave pa je treba upoštevati tudi pri napovedi, da letos namerava podražiti tako rekoč skoraj vse svoje izdelke.

Objavljeno pod gospodarstvo | | |