V četrtek, ko bo državnozborski odbor za zunanjo politiko na zaprti seji predvidoma razpravljal o stanju odnosov med Slovenijo in Hrvaško, bo pred poslopjem parlamenta (po napovedih Zavoda 25. junij) shod državljanov za resnico o južni meji. No, bolj uradno shod v podporo politiki, ki ne ’sprejema izhodišč, po katerih bi Slovenija Hrvaški podarila del svojega ozemlja’. Ne pedi, gre za centimetre, kakor je bilo rečeno na podobnem včerajšnjem shodu pred hrvaško ambasado. Prostor med omenjanjem ustavne možnosti razpisa (slovenskega) referenduma o hrvaškem članstvu v EU, na katero sta prejšnji teden blagohotno spomnila premier in za njim še predsednik države, in ‘implementacijo’ ustavno zagotovljene svobode zbiranja je bil bliskovito zaseden.

Pri ‘mobilizaciji množic’ za zasedbo tega prostora si je omenjeni zavod pomagal z domnevnimi informacijami z zaprtega dela seje vlade prejšnji četrtek, na katerem so menda obravnavali ‘predlog slovenskih izhodišč za reševanje mejnih vprašanj s sosednjo Hrvaško pred mednarodno pravno ustanovo’. (Mimogrede, ni znamenj, da bi vlada ali zunanje ministrstvo raziskovala ta primer odtekanja informacij ali navedbe zanikala.) O tem zavod ‘poroča’ na svoji spletni strani pod naslovom Slovenska vlada je včeraj obravnavala informacijo o izhodiščih za reševanje vprašanj s Hrvaško z zaskrbljujočo vsebino tako, da ostaja nejasno, ali je ključno (krepko zapisano) stališče, na katerem temelji ’strašljivi scenarij’ neimenovanega avtorja zavoda, sploh del omenjenega predloga izhodišč ali ne:

Posebno pa vodstvo vlade in zunanje ministrstvo nasprotujeta sprejetju sklepa, da se o ozemlju in morju, ki je bilo ob osamosvojitvi, 25. junija 1991 slovensko, nihče nima pravice pogajati, niti to ne more biti predmet arbitraže ali razsojanja mednarodnega sodišča.
/…/
Kot vse kaže je scenarij naslednji: Odbor naj bi na četrtkovi zaprti seji ali pa na novi izredni seji potrdil vladno informacijo, kot slovenska izhodišča, ki bi jih nato slovenska stran predlagala hrvaški na srečanju 25. aprila 2008 predvidoma na Reki. O čem naj bi torej po slovenskem predlogu odločalo Haaško sodišče? O slovenskem ozemlju in morju, ki ga je Hrvaška po 25. juniju 1991 okupirala in je, tudi po izjavah številnih slovenskih politikov, s tem postalo sporno. Če se bo ta scenarij odvil do konca, pomeni, da bo Slovenija pomagala Hrvaški legalizirati svojo politiko izvršenih dejstev, s katerimi je zasedla pomembne dele slovenskega morja in ozemlja od Istre do meje z Madžarsko.

Na prvi pogled se zdi, da se omenjeni zavod in njegov direktor Marjan Podobnik s tem, ko od vlade in slovenske politike sploh zahtevata ‘nepogajanja‘ o stanju meje na dan 25. junija 1991, zaletavata v odprta vrata. Točno to, namreč, da je meja na ta dan eno od izhodišč, pri katerih Ljubljana vztraja tudi v primeru, da bo o sporih med njo in Zagrebom razsojal tretji, so namreč v zadnjem letu dni (in prej) neštetokrat ponovili tako v vladnih kot (večini) opozicijskih strank. A prav zato imata zavod in Podobnik ‘prav’, ko se sprašujeta, o čem naj bi odločal razsodnik: če se o stanju meja na dan 25. junija Slovenija ne sme pogajati ali dovoliti, da o njem odloča tretji, potem pogajanja ali arbitriranje o meji nista mogoča.

Drugače rečeno, ker se vlada in pretežni del opozicije strinjata, da predmet spora za Slovenijo ni meja ‘kot taka’, ampak to, da je Hrvaška ne priznava, Zavod 25. junij s shodi zahteva ‘zgolj’ izvršbo, torej zasedbo meje na črti 25. junija. Ali, kot razkriva simptomatično napačni zaimek v pisanju na spletni strani zavoda (svojo namesto njeno politiko), Podobnik zahteva izvršena dejstva svoje legalizirane politike.

Objavljeno pod nt, svet, slovenija | | |