Vlada se je odločila, da bo s 106 milijoni evrov dokapitalizirala NLB d.d., pri čemer naj bi Republika Slovenija kot večinski lastnik prispevala 34.6, državna Zavarovalnica Triglav 55.4, njen sklad DSU pa 16.3 milijone evrov. Vlada argumentira, da je ta dokapitalizacija potrebna »zaradi zagotavljanja kapitalske ustreznosti in zaradi širitve na tuje trge v okviru Evropske unije«. In naprej, vlada v sporočilu za javnost pravi:

• da je bila dokapitalizacija potrebna, ker je »Banka Slovenije, upoštevaje navedene standarde [Basel II in kapitalska direktiva EU, op.p.] in aktualne razmere na finančnih trgih, zahtevala večjo kapitalsko ustreznost s ciljem povečanja varnosti varčevalcev in večjo stabilnostjo slovenskega finančnega sistema glede na tržni delež NLB«;
• da je »predvidena dokapitalizacija v sklopu obstoječe delničarske strukture in veljavnih predpisov edini možni ukrep, saj so ostale možnosti izčrpane in bodo na razpolago šele po izvršeni dokapitalizaciji«;
• in da »trgi, na katerih poslujejo banke in družbe iz NLB Skupine, vključno s slovenskimi, po vseh mednarodnih ocenah nadpovprečno rastejo. Dokapitalizacija je eden od predpogojev za nadaljnje doseganje izvrstnih rezultatov in ohranjanje visokih mednarodnih ratingov, ki jih je banka uspela pridobiti«.

Hm, moram priznati, da me to vladno sporočilo za javnost – če se smem milo izraziti – spravlja v rahlo zadrego, saj mi odpira bistveno več vprašanj, kot mi daje odgovorov.

Prvič, kaj je s prvotno predvideno dokapitalizacijo NLB, pri kateri naj bi sodelovala tudi KBC, in ki bi NLB prinesla nekaj več svežega kapitala? Ali bo vlada – namesto KBC, ki očitno noče sodelovati pri tej dokapitalizaciji – 39-odstotni delež KBC in EBRD nadomestila z vložkom zasebnega kapitala? In če, katerega zasebnega kapitala? Z izdajo prednostnih delnic obstoječim zasebnim lastnikom ali s sekundarno izdajo delnic zainteresirani javnosti?

Drugič, če vlada ne bo povabila zasebnega kapitala k dokapitalizaciji NLB (tako, da bi ohranila dosedanji lastniški delež, ki se ji bo s to dokapitalizacijo sicer povečal), s čim argumentira, da ta dokapitalizacija zadostuje za reševanje kapitalske ustreznosti NLB? Poznavalci poslovanja NLB namreč pravijo, da bi NLB glede na strukturo lastniških naložb v državah bivše Jugoslavije ter glede na problematično strukturo danih kreditov (za menedžerske nakupe, za špekulativne zasebne naložbe v vrednostne papirje in za kredite za nakupe nepremičnin) potrebovala vsaj za 3 do 4 krat večjo kapitalsko injekcijo. In to zelo hitro. Situacija se namreč hitro poslabšuje, saj so mnogi, ki so pri NLB najeli kredite za špekulativne naložbe v vrednostne papirje, že izčrpali svoje likvidnostne rezerve in ne morejo več servisirati odplačil. Banki tako ostanejo samo zastavljeni vrednostni papirji, ki pa so medtem izgubili 30-40 odstotkov vrednosti. Poznavalci pravijo, da utegne sama NLB zaradi teh slabih kreditov hitro zaiti v likvidnostne težave.

Tretjič, osebno sicer ne verjamem, da se z vključitvijo Triglava in njegovega DSU v dokapitalizacijo NLB načrtno oblikuje finančni steber med NLB in Triglavom. Po mojem mnenju gre zgolj za »steber po nesreči«, ker pač ni drugih »primernih« vlagateljev po meri vlade. Menim, da tovrstni finančni steber med obema največjima domačima finančnima družbama itak ni smiseln, ker imata obe, kljub drugačnim željam, zelo malo potencialnih sinergij. Pač pa je celo škodljiv z vidika razvoja domačega finančnega trga zaradi velike koncentracije (in možnosti zlorab dominantnega položaja), ki bi se nekoč (nekoč, čez davna leta, ko bomo resnično privatizirali ti nesrečni podjetji) lahko sprevrgla v veliko tujo koncentracijo na trgu. Samo vprašanje let je, kdaj bosta tako NLB kot Triglav prevzeti s strani večjih mednarodnih bank oziroma zavarovalnic in resnično ne bi bilo dobro, da bi z enim zamahom obe podjetji prodali enemu in istemu tujemu kupcu. Konkurenca na trgu je ključna.

Četrtič, dokapitalizacija NLB s strani Triglava kaže, da ta vlada nima niti ideje, »kaj« niti jajc, »da bi« kakorkoli naredila z olastninjenjem obeh. In kadar ne veš ali si ne upaš, pač delaš en kup majhnih in nespametnih potez, ki se na srednji rok pokažejo kot velika izgubljena priložnost. NLB potrebuje močnega strateškega lastnika, ki ji bo lahko zagotovil najprej dovolj svežega kapitala, da se izkoplje iz likvidnostnih težav, v katere je zašla in nato, da ji sprotno zagotavlja poceni vire sredstev, cenejše od teh, ki jih NLB dobiva na mednarodnem trgu kot slovenska državna banka. V sedanji situaciji je NLB manj konkurenčna od bank s tujim lastništvom, saj so njeni viri dražji, po drugi strani pa je tveganje za slovenski finančni sistem z banko v državnem lastništvu večje. Predstavljajte si, da je NLB najemala kredite v tujini, da je lahko servisirala menedžerske odkupe in špekulativne nakupe vrednostnih papirjev zasebnih naložbenikov. V primeru, da se izkaže, da je NLB – glede na situacijo na mednarodnih finančnih trgih – tako akumulirala slabe kredite, je sistemsko tveganje NLB za naš finančni sistem bistveno večje, kot če bi bila v tujem lastništvu. Če se likvidnostna kriza v NLB zaostri, bomo davkoplačevalci prisiljeni »socializirati« njene izgube in še enkrat financirati njeno sanacijo. Če bi bila v tujem lastništvu, bi jo reševali tuji lastniki in pokrili njeno sanacijo. Torej nekaj povsem drugega kot tisto, v kar nas prepričuje finančni minister tudi v tem zadnjem vladnem sporočilu za javnost.

In petič, zadnji navedek iz vladnega sporočila za javnost (»Dokapitalizacija je eden od predpogojev za nadaljnje doseganje izvrstnih rezultatov in ohranjanje visokih mednarodnih ratingov«) meni zveni precej alarmantno. Kot da gre za piarovsko pripravo na bodoče »reševanje« NLB. Nekako tako, kot kadar vladne agencije pripravljajo javnost na veliko letalsko nesrečo, ki se je že zgodila, s sporočilom, da »letalo pogrešajo«. No, upam, da me slab občutek tokrat vara in da ne bomo deležni »reševalne akcije za NLB«.

Objavljeno pod nt, gospodarstvo, slovenija | | |