Na ministrstvu za zdravje niso pripravljeni razčistiti, kdo je odgovoren za napake pri gradnji Onkološkega inštituta, pa tudi ne poskrbeti, da bi o novih gradnjah in investicijah, pa tudi nakupih opreme, materialov in zdravil v zdravstvu odločali ljudje, ki se na posel spoznajo in vedo, kaj potrebujejo in naročajo, in ljudje, ki v imenu in za račun države znajo od izvajalca zahtevano dobiti po najbolj ugodni ceni in brez napak.

Ministrstvo za zdravje ni pripravljeno izvajalcev in dobaviteljev z unovčenjem garancij prisiliti, da bi svoje delo opravili kakovostno in v korist države kot naročnika, davkoplačevalcev kot plačnikov in bolnikov kot uporabnikov. Ministrstvo pod ministrovanjem nekdanje menedžerke leta Zofije Mazej Kukovič še naprej tišči glavo v pesek in vali krivdo na druge, še naprej ščiti nesolidne izvajalce in dobavitelje, še naprej dopušča, da Onkološki inštitut zaradi vrste napak plačuje nesorazmerno visoke stroške za ogrevanje, stroške za vodo, dopušča nepravilno delovanje klimatskih naprav in podobno.

To lahko sklepam na podlagi odziva ministrice za zdravje na poročilo strokovne skupine o napakah pri gradnji Onkološkega inštituta, ki jo vodi kirurg Erik Brecelj. Tri mesece je moral čakati, da so mu na ministrstvu sploh odgovorili, za odgovor je moral posebej prositi in celo zagroziti, da se bo obrnil neposredno na predsednika vlade Janeza Janšo, če odgovora ne bo dobil. Člani strokovne skupine, ki jo Brecelj vodi in jo je imenoval svet zavoda, v katerem imajo predstavniki države večino, so morali celo iz lastnega žepa plačati 240 evrov za izvedenca, ki je meril kakovost izolacije, da so lahko dokazali, kako Onkološki inštitut zaradi slabe izolacije meče skozi okno javni denar. Če bi na ministrstvu gospodarno ravnali z davkoplačevalskim denarjem, bi e napake odkril že nadzornik in od izvajalca sproti zahteval njihovo sanacijo ali pa bi brez dodatnih opozoril unovčili garancijo, da bi nekdo drug naredil kakovostno izolacijo. Enako velja za vse druge odkrite napake.

Izvedenec za izolacije je odkril, da toplota uhaja skozi stekla in ob oknih, stroške za to plačuje Onkološki inštitut z denarjem, ki bi ga lahko porabil za zdravljenje obolelih z rakom, je Brecelj povedal za javno RTV. V laboratoriju zmanjkuje posebne vode za preiskave. “Če te vode zmanjka za 10 minut, se laboratorij ustavi za dve uri, ker bolniki za kemoterapijo potrebujejo sveže izvide, to pomeni odlog kemoterapije za dve uri ali pa tisti dan kemoterapija odpade,” opozarja Brecelj. Poročilo je oddal generalnemu direktorju Onkološkega inštituta, od ministrstva za zdravje pa je dobil odgovor, iz katerega je med vrsticami mogoče razbrati, da so odgovornost za napake naprtili Onkološkemu inštitutu. Utegne se zgoditi, da bo za vse kriv direktor in bo na koncu žrtveno jagnje, opozarja kirurg Brecelj. Na inštitutu so na vprašanje javne RTV odgovorili, da nimajo in nikoli niso imeli bančnih garancij, ki bi jih lahko unovčili, če napake ne bodo odpravljene. Te garancije ima ministrstvo za zdravje, kjer pa za 15. april napovedujejo formalno primopredajo - skupaj z napakami.

Ministrica za zdravje Zofija Mazej Kukovič je pred nedavnim zatrdila, da so “postopki za odpravljanje napak jasni, ni minister tisti, ki bo gledal, kdaj kakšna klimatska naprava ne bo delovala”. Dvomi, da je ministrica bila enako ravnodušna do stroškov in napak, ko je vodila zasebno podjetje Esotech, v katerem je tudi pomembna lastnica.

Glede na to, da na enak način kot na Onkološkem inštitutu napake izvajalcev davkoplačevalci plačujemo tudi pri gradnji avtocest, je to pri naložbah, ki jih financira država, očitno splošen pojav. Do zdaj se ga ni lotila nobena vlada. Ministrica za zdravje se niti zdaj, ko ji je kirurg Erik Brecelj vse prinesel na krožniku in bi morala podpisati le zahtevo za unovčitev garancije, ne zgane. Kaj šele, da bi ljudi, kot je Brecelj, na ministrstvih vključili v razpisne in nadzorne komisije in jih povabili k sodelovanju pri pripravi javnih razpisov. Ni še očitno čas, da bi odslovili dvorne izvajalce in dobavitelje, pa tudi nesposobne uradnike, ki se jim niti približno ne sanja, kaj kupujejo, kolikšna je realna cena in kako je treba kot dober gospodar po načelu kupec je kralj z davkoplačevalskim denarjem javno naročilo izvesti kakovostno in učinkovito.

Slovenska javna in državna podjetja, ministrstva, občine, javni zavodi in drugi zavezanci po zakonu o javnih naročilih so po podatkih iz letnih poročil, ki jih objavi ministrstvo za finance, od leta 2001 do 2006 (za lansko leto poročila še ni) prek javnih razpisov razdelili gradbenim podjetjem, dobaviteljem opreme in različnega drugega blaga in storitev 2878 milijard nekdanjih tolarjev ali 12,2 milijarde evrov davkoplačevalskega denarja.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |