Pohlep je temeljno gibalo tudi v zadnjem letos z oskarji nagrajenem filmu, ki je pravkar prišel na spored. Pohlep po moči, denarju, uspehu – in pohlep po dušah, ki je v filmu postavljen nasproti prvemu, vendar se na koncu izkaže, da je samo druga plat iste zgodbe.

Film Tekla bo kri režiserja Paula Thomasa Andersona (morda se spominjate njegove odlične »porno drame« Vroče noči izpred desetih let) ima za osnovo ohlapno uporabljeni roman socrealističnega ameriškega pisatelja Uptona Sinclairja Oil (imamo ga tudi v slovenskem prevodu pod naslovom Petrolej in čeprav je minilo že veliko let, odkar sem ga prebral, mi je v spominu ostala zlasti brezobzirnost glavnih likov), vendar se osredotoča na en sam lik »self-made« moža, Daniela Plainviewa, ki po neuspešnem iskanju srebra na začetku filma dobesedno zleze iz zemlje skupaj s tistim, kar v naslednjih desetletjih iz njega naredi bajno bogatega tajkuna (v izvirnem, predjanševskem pomenu), se pravi z nafto. Njegova pot je premočrtna in ne pozna preprek. Česar ne more dobiti zlepa – rad se recimo sklicuje na družinske vrednote in v ospredje potiska svojega malega sina – dobi zgrda, od tod tudi kri v naslovu, ki je v slovenskem prevodu pravzaprav še zgovornejši.

Dosledno materialističnemu Danielovemu pogledu na svet se postavlja nasproti domnevno duhovni pogled voditelja lokalne verske ločine Elija Sundaya, ki skuša naftni bum izkoristiti za svoje namene. Njune poti se v naslednjih desetletjih nenehno prepletajo in čeprav se sovražita, drug brez drugega ne moreta.

Tekla bo kri je mračen in na trenutke tudi mučen film o ameriški obliki prvotne akumulacije kapitala, v katerem ni zmagovalcev, ampak samo poraženci, in v katerem poleg glavnega lika, ki ga s srhljivo natančnostjo in vse večjo odbojnostjo igra Daniel Day-Lewis, pravzaprav ni prostora za druge like. Ti imajo bolj ali manj epizodno vlogo in samo dopolnjujejo popoln moralni in socialni razkroj glavnega junaka. Kljub temu je film z množico prispodob, zadržano ironizacijo, surovo pokrajino (snemali so ga prav tam kot Velikana Jamesa Deana) srhljivo močna prispodoba Amerike na vrhuncu svoje moči, tako kot je Plainview sinonim za Američana, ki z lastnimi rokami, glavo in prekanjenostjo zmore vse. Če pa že ne, seveda obstajajo še drugi načini. Tekla bo kri je torej film, ki ga je ne le vredno, ampak skoraj nujno videti. Še najbolj zato, ker iz niza na videz ohlapno povezanih prizorov počasi nastaja univerzalna metafora boja za prevlado. Takšna, ki je tudi pri nas še vedno aktualna.

Objavljeno pod kultura in šolstvo | | |