Comments on: Kako povečati učinkovitost Mihe Pogačnika?

By: Anika - Ana M. Mayerhold

Anika - Ana M. Mayerhold — Tue, 01 Apr 2008 08:27:03 +0000

Navedeni primer je nehigieničen. Spodobni tega ne delajo! Udeleženi se vedejo, kakor da je država njihov fevd.
A zadeva je mnogo bolj zapletena, kot je videti na prvi pogled, saj trčimo ob vprašanje “pravične cene” vs. na primer “pravične vojne” in vlogo države. O tem se sprašujejo tudi “krščanski” ekonomisti, še posebej Laurence M. Vance, ki se zavzema za popoln “laisser faire” in ugotavlja, da ni vprašanje “prost trg” ali ne, ampak, kako ga doseči. Do zdaj, namreč, lahko ugotovimo, še ni bil udejanjen nikjer, saj povsod delujejo iste ovire: protekcionizem, klientilizem, intervencionizem, statizem in ekonomija kot “tiho orožje neme vojne”. Zanimivo, a kar zahtevno branje, ni pa “morbidno”! (Sic):

“The Myth of the Just Price” by Laurence M. Vance
http://www.mises.org/story/2918

Naslednje vprašanje, ki sem nam zastavi ob navedenem primeru, pa je: “Zakaj intelektualci (še) podpirajo socializem?” Četudi potihoma, ne zavedajoč se, tako da nahajamo nekak spaček: kapitelističen socializem? Odgovor na to je morda v članku:

“Why Intellectuals Still Support Socialism” by Peter G. Klein
http://www.mises.org/story/2318

Sicer pa gre vse to “dogajanje” v “rok” službe. Slovenija bo letos dopolnila 17 let in se bo kmalu izvila iz pubertete, ali res? Postaja normalna demokracija. Demokracija je kot ljubezenko razmerje - vedno mora biti v gibanju, v komunikaciji kakor morski pes, sicer potone (prosto po Woodyju Allenu).

By: neunelf

neunelf — Tue, 01 Apr 2008 08:19:07 +0000

kaj za vraga pa delajo na MZZ? a tam niso sposobni razmisljat? in to je povsod. povsod svetovalci… gre za enega najbolj razvpitih in donosnih poklicev danes.
do neke mere razume clovek, da gre za specializacijo znanj in posledicno vecje razkorake na podrocjih ampak ej… zadeve so “nekoliko” usle z vajeti. in ni treba biti strokovnjak in znotraj scene, da ti je to jasno.
in ne mi potem viranta in varcne drzave in nizkih plac sirsega druzbenega sloja. kaksen zgled nam daje politika?

By: james

james — Tue, 01 Apr 2008 04:48:07 +0000

bolano - kakšni milijoni za nagrado. Spisal sem celo litanijo pa sem jo upam prej zbrisal, kot poslal. Gre ponovno za popolno odsotnost norm, ki jih narekuje poštenost, enakost med ljudmi in enako možnost za vse, kar bi morali zagotavljati zakonski predpisi (ustava je ta okvir v Slvoeniji postavila, samo elita razume trenutek priložnosti, kot grabi in kradi do mile volje). Dokler je zakonodaja kot rešeto verjetno nima smisla spisati bridkega spoznanja, da omenjeni nikoli ne bo opravljal javno-koristnega dela v obliki zasajanja dreves na od ovc ogolelel krasu ali zlagal obdelane kamne ob plazeče cestne brežine. naprej k naravi torej in vrnitev h pravemu komunizmu - slovanka duša, ki jo opisuje Dostojevski je nagnjena k razžaljenosti in čaka pravega bedaka, da jo popelje v krasni novi svet deklarirane enakosti, zato stran z nagrajevanjem v milijonih, kot pravični nagradi in nazaj k temeljem poštenega dela in normalnih nagrad. Zdravnik pa je v tem primeru zaradi svoje zaobljube (poznam dva posameznika, ki sta bedaka in se tega držita), da pomaga vsakemu, ki pomoč potrebuje, slaba primerjava. zaradi zaobljube je to najbolj cenjeni poklic v družbi - no, da sedaj pljujo ogenj ob takih nagradah je jasno - pa še Joška imam sedaj raje, saj je plačan sorazmerno malo naspram ciničnemu pravniku, ki bi naj bil hedonist, bljak, od tu do genocida nad življenjem seveda ni niti nanometra. a naj še kaj Sartra citiram? ah, ni potrebe - gnus pač.

By: Igor

Igor — Mon, 31 Mar 2008 19:12:36 +0000

Sedanje stanje s Pogačnikovimi storitvami je gotovo absurdno, ampak nisem prepričan, da je vezava višine nagrade na učinkovitost po opisanem modelu, najbolj primerna za njegovo vrsto storitev.

Običajno se pravne storitve uvrščajo med “obligacije prizadevanja”, kjer je pravnik (običajno odvetnik) plačan, če jih je skrbno in strokovno opravil, ne glede na doseženi uspeh. Seveda so možni in v praksi obstajajo drugačni dogovori (odstotek od prisojene vsote pri odškodninah, itd…).

Pri enostavnih sporih, kjer je bolj ali manj gotovo, da je stranka upravičena do neke vsote, in je samo dejanska višina dobljenega zneska odvisna od odvetnikove vztrajnosti pri pogajanjih z zavarovalnico (in podobno) je plačilo po uspehu sprejemljivo za obe strani.

Pri kompleksnih storitvah, ki zahtevajo vrhunska strokovna znanja (kot je vodenje pogajalske skupine za meje), obenem pa je njihov izid odvisen ne samo od te strokovnosti in delavnosti pooblaščenca, pač pa tudi od “nebroja” spremenljivk, ki jih je nemogoče vse imeti pod kontrolo (politična klima v EU, izidi volitev v obeh državah, mednarodna zavezništva, gospodarska situacija…), pa je težko zahtevati od strokovnjaka, da privoli v tak posel. Nenazadnje vrhunski kirurg ne bi pristal na to, da izvede zelo zahtevno operacijo, z zelo majhnimi možnostmi uspeha ki npr. traja 12 ur, plačan pa bi bil bogato, če bi pacient preživel - sicer pa sploh ne.

Odgovor je morda v poboljšanju nadzora naročnika nad opravljenim delom, predvsem pa v tem, da se profesorje najema res le takrat, ko so nujno potrebni (to pa je morda prav ta pogajalska skupina), ne pa za pisanje večine zakonov, kar bi morali znati državni uradniki, ali celo za neopredeljeno “svetovanje o mednarodnem in evropskem pravu”.