GOST razgledi.net

Igor Vidmar
publicist
igor.vidmar@siol.net

_{»… politični predlogi ponujajo dosti boljše okno v politične duše kandidatov
kot kup domnevno zgovornih anekdot in citatov izven konteksta.«
Paul Krugman, NY Times}

Ob branju praktično vseh analiz »modela BP« se zastavlja vprašanje, ali niso analitiki nekoliko podlegli patriarhalni motnji medijske percepcije tipa »little girls should be seen and not heard«. Barbiko skorajda samo še gledajo in tudi slišijo predvsem tisto, kar zadeva njegov videz in slog. »Zgolj forma in stil, nobene vsebine«, je prevladujoča sodba, ki pa je do »modela« krivična, za ideal dobro informiranih volivcev pa nevarna. Zakaj?

Začnimo od daleč: sprememba se zdi nujna vsaj za ohranitev demokratične vere-iluzije? -v železni zakon volilne kazni za neizpolnjene obljube, za nadaljevanje starega slabega pod krinko novega itd. Povrh se naš »model« in njegova stranka zdita nekako na vrsti in celo historično-dialektično upravičena za vodenje države po demosovsko-drnovškovski »antitezi« in »sintezi« zadnjih dveh vlad.

O krivični javni percepciji »modela« pa priča vsebina njegovih ne-estradnih nastopov.Eden takih je bil njegov »blog« na tej strani, četudi mu je intervencija g. Jeretiča vzela nekaj pristnosti. Pa nič zato – površina je danes bistvo, nezavedno je lahko strukturirano tudi kot pr-govorica. Že prvi avtorjev navdih za »jasen cilj in jasno pot« je pomenljiv: Drnovšek kot prva ikona-svetnik slovenske politike označuje nostalgijo po velikih zgodbah in »soglasjih«, ki so mu omogočali , da je ohranil videz vzvišenosti nad dnevno politiko in jo hkrati pragmatično obvladoval, pa še v TV šovih se mu ni bilo treba pojavljati. Ljubljenega vodje popolno predanost stvari Slovenije pa naj bi posnemala Pahorjeva »prisega«: »Prav vsako svojo misel in vso svojo energijo bom …«.

Prav vsako in prav vso? Strah, da bo zanemaril svoj videz, je seveda odveč - pojavijo pa se drugi strahovi: »Nagovoriti želimo tudi tiste, ki ta mandat ne vidijo le črno belo, temveč razlikujejo med tistim, kar je ta vlada naredila dobrega itd.« Res je - nobena vlada ne naredi čisto vsega narobe. A v blogu ne zvemo , kaj je pravzaprav zanj to vladno »dobro«, tako da lahko takšna izjava po grobih napadih s strani premiera deluje kot želja po spravi za vsako ceno, za volivce in opozicijske partnerje pa dvoumno in razorožujoče, ne pa razlagalno in pojasnjevalno. Vtis se okrepi, če pritegnemo Pahorjev januarski TV Intervjuju (hvala spletnemu Odprtemu kopu nacionalke ): potem, ko razkrije, da so ga premierovi napadi »mogoče presenetili«, pojasni: «Ko je začel mandat …, nisem dvomil, da bo poskušal tudi z nepopularnimi ukrepi, ki so za državo neizogibni …, mislim na gospodarske in socialne reforme …, potem pa me je razočaral«- posebej z odpravo pokojninske reforme, ki bi jo Pahor očitno obdržal - in to v volilnem letu.

Vrnimo se k našemu blogu: »Prepričan sem, da je jedro osrednjih težav danes, da takega (Drnovškovega, široko soglasnega) okvira danes nimamo,« »da Slovenija nima tretjega nacionalnega soglasja«. Ta dramatična sintagma ni nova, se pa še ni prijela, četudi jo je promoviral že cel »politični spekter«- pred dvema letoma predsednik vlade, istočasno Milan Kučan, ki pa je poudaril, da naj tretje soglasje o »usmeritvah in ciljih« ne bi bilo zgolj »soglasje znotraj strankarskih elit.« Pahor se je je lotil zadnji , a najbolj določno: «ustvarjanje enakih možnosti, ali vsaj približno enakih-to je tretje soglasje Slovencev v prihodnje«, in »temeljni cilj SD v tretjem tisočletju«(Intervju). Čisti blairizem. Pa tudi premier bi se najbrž kar strinjal.

Medklic: ali ni to vsesplošno iskanje nove velike zgodbe tudi posledica nelagodne slutnje naših velmož, da demokracija in svoboda trga pa usihajoča »sociala« ne le da niso dovolj za motivacijo nacije za »razvojni preboj«, ampak da je morda kmalu ne bosta mogla niti skupaj držati? Ker torej tretje soglasje ni splošno sprejeta politična topika, se za našega blogerja politika »danes ukvarja s postranskimi vprašanji«. Potemtakem je postransko via facti tudi celotno vprašanje privatizacije strateških »nacionalnih« gospodarskih subjektov«, ki je že dolgo osrednje torišče vladne politika: kaj to pomeni, če ne še eno koncesijo vladnemu geslu o »umikanju države iz gospodarstva«, pa tudi strategiji prejšnje vlade o privatizaciji, vključno z javnimi storitvami. Tu pa smo že pri nekaterih temeljnih vrednotah in strateških opredelitvah, ki se zdijo iz Pahorjevih izjavljanj preprosto odsotne ali pa prepuščene strankinemu podmladku in filozofom. Eno se zdi gotovo: sistemska alternativa realno obstoječemu kapitalizmu in globalizaciji je zanj očitno nepredstavljiva, »drugačen svet je mogoč« le kot opij za ljudstva tretjega sveta - ali vsaj preblizu ponesrečenemu LDS-Kebrovemu poskusu obrata v levo z »ljudmi pred profitom«. Edina možna alternativa, ki jo je razbrati iz njegovih besed, je zgolj bolj ali manj socialno »upravljanje z družbenimi spremembami« in prilagajanje globalizaciji kot »priložnosti in izzivu«: jezik in vrednote »new labour« - socialno-neoliberalne paradigme.

Je to res lahko »navdihujoča politika« »navdihujoče države«, ki si jo želi Pahor, v času, ko postaja socialna, ekološka, in celo ekonomska nevzdržnost vsesplošne turbo-rasti znotraj realno obstoječega kapitalizma in globalizacije vse bolj očitna tako globalno kot lokalno, ko celo zmerni keynesijanski liberalec Joseph Stiglitz označuje globalizacijo kot »pakt s hudičem«, da ne omenjam »našega« Žižka: »Ali nismo imeli že dovolj visoke stopnje rasti, katere učinek … je bilo čutiti večinoma v preobleki novih oblik revščine in razlastitve? Kaj pa negativna rast, ki bi se pretvorila v kakovostno boljši, ne višji življenjski standard za širše sloje prebivalstva? To bi bilo danes politično dejanje-prelom z urokom avtomatične podpore obstoječemu političnemu okviru, prodor ven iz hromeče alternative ali kar naravnost podpremo svobodno-tržno globalizacijo ali pa dajemo nemogoče obljube …, o kombiniranju globalizacije z družbeno solidarnostjo«(Iraq:The Borrowed Kettle-NY 2004). Ne, to pa ne - on je marksist in komunist, pa še pristaš Zaresa.

Tako ostaja turbo-gospodarski razvoj tako za Pahorja kot za premiera edina zveličavna pot slovenstva na svetilniški vrh sveta: nenavadno stanje političnega duha v deželi, ki se je doslej srečno izmaknila ekscesom neoliberalnega »washingtonskega soglasja« in »doktrine šoka«. A za našega avtorja je zares pomemben le nov »vzorec političnega obnašanja in delovanja«; »pogovor in dogovor kot temeljno vodilo demokracije«, »združevati ideje in ljudi«, skratka- »druga republika«, kjer ne bo več grozne »blokovske« delitve duhov. Druga republika? Pa naj bo, francoski revolucijski vzorec iz l. 1848 je lahko navdihujoč. A potem nas čaka tudi Napoleon III; kdo ve, kateri od dveh tačas vodilnih strankarskih politikov je pravi kandidat za to vlogo?

Bizarno je tole trkanje na vrata vlade in premiera, ki je bil vselej vsaj verbalno široko odprt do vsakršnih partnerstev in enotnosti, pa tudi so socialnega partnerstva s sindikati, medtem ko se je Pahor od sindikatov vsaj enkrat že distanciral in hkrati promoviral fleksi-varnost – nemezis ne-danskega evropskega delavstva, saj pomeni začasno delo, lažje odpuščanje in stalen strah. Pahor tudi nudi »inventuro konkurenčnosti in socialne države« (Intervju) in celo kritizira vlado, ker ni dosledno izvedla neljubih reform. Ne le analitiki, tudi njegovi predvolilni svetovalci se bodo najbrž le morali vprašati, na katere politične in družbene sile v resnici računa Pahor za svojo vizijo nacionalnega soglasja in »razvojnega preboja« in kako bo njegov »para-vladni reformizem deloval na volivce.

V blogu odgovora ni - zato si spet pomagajmo z Intervjujem: »Dve možnosti imamo: da popustimo pričakovanjem, ki so kratkoročnega značaja, ker ne želimo tvegati socialnih uporov ali pa konfliktov s socialnimi partnerji, jaz ga sicer mislim reševati skozi socialni dialog, ampak lahko se zgodi, da kljub temu pride do upora«…, »ampak če nočemo tvegati tega, se bomo usedli nazaj in pustili stvari, kot so sedaj.« Primojdunaj - kar dvakrat beseda »upor«, pa »konflikt«, »tveganje«: ob tako trdi, že kar thatcherjanski prognozi spopada z nasprotniki reform so priljudno humorni estradni nastopi »za množice« že kar nujna druga plat predvolilne strategije. Če se ne motim, je Pahor sedaj prvič nedvoumno najavil, kaj bodo prioritete bodočega premiera, ko bo v dilemah med gradualističnim opotekanjem in skokovitim turbo-razvojem, med tveganjem «socialnih uporov« in zvestobo »mirni, nekonfliktni, kompromis iščoči« politiki. Pravi mali manifest domače inačice »new labour« »socialnega« upravljanja s posledicami neoliberalne revolucije in globalizacije namesto konservativne opcije. Ni čudno, da naj bi mu pomagali Clinton-Blairovi predvolilni mojstri.

Sedaj so tudi gesla iz bloga bolj jasna: »država, ki bo navdihovala« za vzpon na vrh sveta s turbo-rastjo; za »deželo enakih možnosti«, kjer socialne razlike so, in to velike in se tudi legitimno večajo, da so le, kot »plod dela, inovativnosti, poslovnega tveganja, odrekanj, ustvarjalnosti«(Intervju). Ali naš avtor ni opazil, da je večina tega vlaka že odpeljala in še kar odhaja, na postaji pa ostaja večina, hendikepirana z neenakostmi iz vsemogočih divjih privatizacij, denacionalizacij, klientelizmov, privilegijev, da vse manj reguliranega »svobodnega trga delovne sile« in čisto navadnega lastniškega nasilja in samovolje ne omenjam.

Ob takšni viziji prihodnosti bodo »preseganje blokovskih delitev«, »pogovor in dogovor« strankarskih elit resnično nujni - a najprej za obvladovanje »socialnega upora«, ki bi lahko sledil, kot sluti sam Pahor, akutnemu pomanjkanju zraka med forsiranim maršem Slovencev na vrh sveta. Tudi zato, ker bo na takšni poti »tretje nacionalno soglasje« po defaultu pomenilo prisilno pristajanje na »izzive globalizacije« v obliki padajočih plač, o čemer ekonomisti že dosti vedo - tudi o tem, da ne bo šlo več le za nizko kvalificirane delavce: v globalni rezervni armadi dela so tudi indijski računovodje, programerji, diagnostiki …

Pa še to: ena razlika med »tretjo« in sedanjo potjo je predvolilno posebej pomenljiva – pokojnine, ki se tičejo skoraj tretjine volivcev. Pahorjeva kritika Janševe protireformacije kaže, da misli z reformami sociale hudo zares, saj ga lahko na volitvah zelo drago stane. Mimogrede - to kaže tudi, da njegova »tatvina« Ropa ni bila zgolj moralno zavrženo dejanje, kot vpije JP »Morgan« Damijan. Ko na koncu bloga tok zavesti avtorja izrecno izreče, da je velika koalicija le »izhod v sili«, mu seveda gre verjeti. A njegovo »nezavedno« je, kot smo videli, napovedalo tudi možnost kake druge zgodbe, ki lahko postane vse bolj verjetna, če se bodo pomotoma ali namerno izpod njegovega blagega sloga pred strankarsko in širšo javnostjo izrisali trdi obrisi zgoraj nakazane ideje in vrednot. Kako se bo končal spoprijem z njegovim strankarski nadjaz, pa tudi potencialnih partnerjev? To be continued …

Objavljeno pod gost razgledi.net, slovenija | | |