Zaradi krize na finančnem trgu so se podjetja, ki so prevzeme tekmecev financirala s posojili, znašla v težavah. Velikan Heidelberg Cement je recimo lani nakup britanskega konkurenta Hanson delno financiral s posojili, v zadnjih štirih mesecih se mu je breme za odplačilo dolga zaradi povečanja obresti na kreditnih trgih povečalo za 7,5 milijonov evrov. Še slabše se godi približno 600 nemškim podjetjem, ki so jih v preteklih letih kupili mednarodni zasebni skladi Blackstone, Permira, Carlyle, Fortress in drugi. Zaradi velikega apetita po dobičkih so banke te nakupe velikodušno financirale, ker so ta posojila lahko v obliki novih finančnih produktov drago prodajale naprej lačnim investitorjem. Zdaj teh produktov nihče več ne kupuje, ta trg je povsem zamrl, skladi od podjetij, ki imajo v lasti, zahtevajo vse več denarja od dividend, zato njihova zadolženost raste. Tudi nekatera slovenska podjetja so prevzeme zadnja leta v veliki meri financirala s posojili, dolg pa prevzeta podjetja sama poplačujejo.

Evropska centralna banka (ECB) je bankam za izboljšanje likvidnosti pripravljena zagotoviti dodaten denar, če bo to potrebno. Letos jim je do marca že zagotovila 414 milijard evrov, v vsem letu 2006, pred ameriško finančno krizo, je bilo dovolj 109 milijard evrov. Lani je ECB posledice ameriške finančne krize ublažila s 1322 milijardami evrov, je objavil nemški tednik der Spiegel. To je daleč najvišji znesek denarja, ki ga je ECB dodatno ponudila bankam, ki se znajdejo v likvidnostnih težavah, ker na trgu ne morejo dobiti svežega denarja. Leta 2001, ko se je ECB odzvala na napade v New Yorku 11. septembra, je za rešitev krize zadoščalo 236 milijard evrov.

Še preden je ameriška centralna banka (FED) sredi marca morala rešiti pred bankrotom investicijsko banko Bear Stearns, so se guvernerji največjih centralnih bank in finančni ministri največjih industrijskih držav dogovorili, da ne glede na ceno zaradi finančne krize ne sme propasti nobena banka, ki je dovolj velika, da bi lahko ogrozila sistem. Ta dogovor po razlagi Spiegla dejansko pomeni, da gredo dobički bank v zasebne žepe, izgube pa se socializirajo. V svetu, kjer so bogati vedno bogatejši, reveži pa vedno revnejši, je to politična bomba.

Ekonomist Paul Krugman je v kolumni v New York Timesu opisal, zakaj so banke zabredle v težave in jih morajo centralne banke reševati iz likvidnostnih težav.

The answer, at a fundamental level, is that we’re paying the price for willful amnesia. We chose to forget what happened in the 1930s — and having refused to learn from history, we’re repeating it./…/This banking crisis of the 1930s showed that unregulated, unsupervised financial markets can all too easily suffer catastrophic failure./…/ To grasp the problem, you need to understand what banks do. Banks exist because they help reconcile the conflicting desires of savers and borrowers. Savers want freedom — access to their money on short notice. Borrowers want commitment: they don’t want to risk facing sudden demands for repayment. Normally, banks satisfy both desires: depositors have access to their funds whenever they want, yet most of the money placed in a bank’s care is used to make long-term loans. The reason this works is that withdrawals are usually more or less matched by new deposits, so that a bank only needs a modest cash reserve to make good on its promises.

Če ena banka varčevalcem ne zmore izplačati denarja, ko ga ti hočejo dvigniti, postanejo nervozni, ko se to izve, hočejo svoj denar dvigniti tudi varčevalci drugih bank in nastane splošna panika. To se je zgodilo v letih 1930 in 1931. Da se to ne bi več ponovilo, je ameriški kongres sprejel zakonodajo, ki je predpisala nadzor nad bankami in garancije. Toda zaradi nadzora in zahtev po zagotovitvi likvidnostnih rezerv so banke imele manjše dobičke, borza v New Yorku je zaradi tega z lobiranji politike prepričala, da so zahteve po nadzoru in likvidnosti postopno rahljali, predvsem pa omogočili oblikovanje “bančnega sistema v senci”.

For example, in the old system, savers had federally insured deposits in tightly regulated savings banks, and banks used that money to make home loans. Over time, however, this was partly replaced by a system in which savers put their money in funds that bought asset-backed commercial paper from special investment vehicles that bought collateralized debt obligations created from securitized mortgages — with nary a regulator in sight. As the years went by, the shadow banking system took over more and more of the banking business, because the unregulated players in this system seemed to offer better deals than conventional banks. Meanwhile, those who worried about the fact that this brave new world of finance lacked a safety net were dismissed as hopelessly old-fashioned.

Paul Krugman pravi, da bo guverner ameriške centralne banke Ben Bernanke heroj, če mu bo s svojo ekipo uspelo rešiti finančni sistem. Vsekakor pa je čas, da se “vnovič naučimo lekcije iz 30. let prejšnjega stoletja in spravimo finančni sistem nazaj pod nadzor”.

Novinarji Spiegla pa sprašujejo, ali sme država z davkoplačevalskim denarjem reševati probleme, ki so jih z brezobzirnimi špekulacijami zakuhali pogoltni bankirji. Ali sme porabiti milijarde za reševanje bank v krizi, čeprav s tem povzroča nove rizike in stranske učinke? Ali je dovoljeno odvisneža od mamil zdraviti s kokainom, kakor se je izrazil predstavnik ene od investicijskih bank v Frankfurtu? Kako pojasniti pridnemu davkoplačevalcu, da bo njegov denar porabljen za reševanje banke, katere vodstvo živi na veliki nogi oziroma ob razrešitvi s položaja pobere več deset milijonov dolarjev ali evrov odpravnine?

S prodajo gnilih posojil in hipotek - ameriške banke so odobravale posojila in hipoteke za stanovanja tako rekoč vsakomur, ki ga niso ohranjali pri življenju aparati, jih zapakirale v nove finančne produkte in jih po občutno višjih cenah prodajale naprej - so banke zapravile medsebojno zaupanje, kar je za posel, ki ga opravljajo, ključno. Mednarodni denarni sklad med tem ocenjuje, da bodo izgube zaradi odpisov teh slabih naložb dosegle vsaj 800 milijard dolarjev. Še pred dvema mesecema so analitiki ocenjevali, da bo tovrstnih odpisov za 200 milijard dolarjev.

Ameriško gospodarstvo je že v recesiji, kar bo vplivalo na zmanjšanje gospodarske rasti tudi v članicah EU, podjetja bodo zaradi tega lahko odprla manj novih delovnih mest. Če imajo podjetja manj prihodkov, država pobere od njih manj davkov, kar se pozna v proračunu. Finančna kriza se tudi vse bolj seli v industrijo. Nemška podjetja po pisanju Spiegla že beležijo prve izpade naročil, rastejo jim stroški, tudi za projekte z nizko stopnjo rizičnosti dobijo posojilo le s pribitki. “Razmere so primerljive z okužbo z virusom gripe. Na zunaj je bolnik videti še zdrav in krepak. Toda v telesu se že množijo virusi, pacient čuti, kako ga bolijo okončine in ga napada utrujenost,” piše Spiegel.

Ker ameriška centralna banka v strahu pred bankroti bank trg zaliva s poceni denarjem, je tečaj dolarja v primerjavi z evrom na rekordno nizki ravni. Samo od začetka letošnjega leta so se na ta račun plačila, ki jih evropska podjetja dobijo za svoje izdelke, ki jih prodajajo za dolarje, realno znižala za sedem odstotkov. Enako seveda velja tudi za slovenska podjetja, ki prodajajo svoje blago na dolarsko območje, še veliko več pa jih kot dobavitelj ali poddobavitelj posluje z nemško avtomobilsko in strojno industrijo. Ta nemška podjetja zaradi šibkega dolarja že načrtujejo, da bodo del proizvodnje preselila v države, kjer je valuta dolar, zaradi tega bo manj poslov za njihove evropske dobavitelje in partnerje. BMW recimo po besedah predsednika uprave Norberta Reithoferja z zmanjšanjem vrednosti dolarja v primerjavi z evrom za vsak cent zgubi 80 milijonov evrov. V letu 2007 je na ta račun izgubil 500 milijonov evrov. VW je v preteklih letih zaradi šibkega dolarja s prodajo avtomobilov v Severni Ameriki izgubil 3,5 milijarde dolarjev. Še večje težave ima proizvajalec letal Airbus, saj ima proizvodnjo večinoma v evroobmočju, letala pa prodaja v dolarjih.

Objavljeno pod gospodarstvo | | |