V uvodu nadaljevanja obravnave v tožbi Zorana Jankovića proti Istrabenzu in Pivovarni Laško oziroma Igorju Bavčarju in Bošku Šrotu je sodnica Samanta Nusdorfer dejala, da je sodišče v Kopru vzelo na znanje vse dokaze. Ti kažejo na razmerje 50 proti 50 oziroma so izenačeni, zato bodo najbolj pomembna pričanja. Po maratonskih devetih urah zaslišanja vseh treh akterjev je bil sodničin zaključek podoben: “Zadeva je na meji,” je dejala, zavrnila vse dodatne dokaze in napovedala razsodbo po pošti, če ne bo pri proučevanju zadeve ugotovila potrebe po razjasnitvi dodatnih okoliščin. Janković in njegovi odvetniki upajo, da se bo zgodilo slednje.

Čeprav na trdih in neudobnih klopeh, v pretopli in zadušljivi sodni dvorani, je bilo spremljanje procesa za številne predstavnike javnosti več kot zanimivo. Soočili so se trije veliki igralci slovenskega gospodarstva in političnega dogajanja v državi; trije vplivni in premožni posamezniki, ki poznajo mnoge skrivnosti slovenske tranzicije, privatizacije, prepletanja takšnih in drugačnih interesov. Pokazalo se je, da vsak s svojo zgodbo in videnjem, ki po vsej verjetnosti odraža tudi njihov trenutni položaj oziroma funkcijo. Kdo je govoril resnico, kdo polresnice ali samo drugačne interpretacije? Pravega odgovora verjetno ne bo prinesla niti razsodba. Gotovo pa je opazovanje pričanj, še bolj pa morda govorico telesa, tudi močnih odvetniških imen, kot so Stojan Zdolšek (za Boška Šrota), Aleš Rojs in Uroš Pogačnik (Zoran Jankovič) in preveč smejoče se Maje Prodan Jurič (Igor Bavčar), kazala občasno nelagodje ob poslušanju, kaj kdo o komu govori.

Zoran Janković je bil zelo konkreten in kronološki. Začel je pri letu 2002, ko je Mercator postal največja gospodarska družba v Sloveniji in je njegovo vodstvo pripravilo vizijo idealne in stabilne lastniške strukture: po 25 odstotkov za državo, menedžment, strateške partnerje in male delničarje. Prejšnja oblast se na to ni odzvala, zato je vodstvo Mercatorja idejo obudilo po nastopu nove vlade v začetku leta 2005 in začelo pripravljati dokapitalizacijo. Na to temo sta se Janković in Bavčar srečala maja, ko so se začeli pogovori o tem, da bi Istrabenz stopil v lastništvo Mercatorja tako, da bi odkupil deleže Soda in Kada. Oziroma bi si njun 45-odstotni delež razdelili KD Group (takrat tretji največji lastnik Mercatorja), Istrabenz in Zoran Janković v imenu menedžmenta. Delniški sporazum je začel pripravljati odvetnik Branko Lipovec.

Po Jankovićevih besedah naj bi ga junija obiskala Anton Turnšek in Boško Šrot z željo, da bi sodelovala pri dokapitalizaciji. Zavrnil ju je, saj naj bi šli dogovori že predaleč. “Takrat nisem vedel, da ima pivovarna džokerja z lastništvom Dela,” je dejal. Potem so se 22. junija menda sestali Šrot, Bavčar in Matjaž Gantar (KD Group) in se dogovarjali kako bo s vstopi in izstopi iz Dela, kaj bo z Abanko in Mercatorjem, vse pa bi bilo treba uskladiti še z vlado. Janković je videl zapis tega pogovora pri Turnšku v Laškem 11. avgusta, ko mu je ta za naslednji dan napovedal prihod Boška Šrota, pristojnega za kapitalske naložbe Pivovarne. Zgodi se znameniti 12. avgust, ko Šrot Jankoviču potrdi lastniško strukturo Istrabenza, Pivovarne in Zorana Jankovića v imenu menedžmenta. Ker zraven ni Gantarja, ga Janković pokliče in ta mu pove, da se popoldan dobijo v Maximu, ko opravijo razgovor pri Janezu Janši. Tam je dogovor, da namesto Soda in Kada v lastništvo Mercatorja vstopita Istrabenz in Pivovarna potrjen in začnejo se pripravljati potrebni dokumenti. Istrabenz in Pivovarna skleneta kupoprodajni pogodbi z Kadom in Sodom, odvetniki pripravljajo sporazum med obema in Zoranom Jankovićem.

Ko se trojica 7. septembra dobi, naj bi bila Janković in Bavčar pripravljena podpisat delničarski sporazum, Šrot pa bi potreboval še nekaj časa. Zato napišejo dogovor, »na računalnik ga je tipkal Bavčar«, pod katerega se vsi podpišejo. Govori o tem, da si bodo vse pridobljene delnice delili na tri enake dele, da imajo cilj pridobiti vsaj 15 odstotkov vsak partner, torej Pivovarna, Istrabenz in Zoran Janković (v imenu družbe KLM v ustanavljanju), definirajo količino delnic in ceno in predpostavijo možnost četrtega partnerja, saj v tem času že potekajo pogovori z hrvaškim Adris Grup in srbskim C Marketom. Na koncu zapišejo, da bodo podrobnosti dorekli v pogodbi.

Do te nikoli ne pride, zato pa novo oblikovan nadzorni svet Jankovića 15. novembra razreši. Na sodničino vprašanje, če je Bavčarju in Šrotu grozil, da sta podpisala dogovor, Jankovič prebere del zapisnika NS, ko je Gorazd Čuk (takrat podpredsednik NS in svetovalec v Istrabenzu) dejal: “Zoran Janković je najboljši direktor v Sloveniji, lastniki pa so ocenili, da zanje ni primeren. To je dokazal tudi danes, ker je omogočil ponujen dogovor v korist Mercatorja. Z mirnim in brezkonflitnim odstopom je bila dokazana določena zrelost obeh strani.”

Sta Bavčar in Šrot podpisala dogovor kot fizični osebi? “Samo po sebi umevno je, da predsedniki in člani uprave podpisujejo v imenu družbe, ki jo zastopajo. Pivovarna je bila za Mercator velik dobavitelj in smešno bi bilo, če bi od Šrota zahteval pooblastilo,” je dejal Janković. In še: “Boško Šrot mi je decembra lani priznal, da, če mi to kaj pomeni, sta me leta 2005 z Bavčarjem nategnila.”

Pričanje Igorja Bavčarja je ponudilo drugačno podobo dogajanja v letu 2005. Po njegovih besedah je Janković ves čas zahteval sestanke za ureditev lastniških razmerij in je tudi predlagal sporni dogovor. “Povod za sestanek 7. septembra je bilo vztrajanje Jankovića, ki nam je dal vedeti, da želi sodelovati in ostati v upravi Mercatorja, grozil je z nemiri v Mercatorju. Poklical sem v Laško in svetoval, da bi bilo pametno, da se dobimo in pomirimo Jankovića. Dobili smo se v Istrabenzu v Ljubljani, dogovor pa sem podpisal kot fizična oseba. Zakaj sem podpisal? Tožnikove tožbe sem vzel resno, pomembno se mi je zdelo, da ne pride do nemirov, saj je takrat imel Istrabenz že pomemben delež v Mercatorju,” je dejal Bavčar. Je res pisal dogovor? “Dogovor je Janković narekoval tajnici, za računalnik sem sedel le zaradi slovnice.” Vzel ga je kot pismo o nameri, zavezoval naj bi ga samo k temu, da se je pripravljen še naprej dogovarjati. Ker pa ga je Janković naslednji dan poklical in mu povedal, da je v igri srbski poslovnež Milan Beko, s čimer se Bavčar ni strinjal, je komunikacijo prekinil.

Bavčarjevo pričanje je med novinarji v ozadjusodne dvorane sprožalo kar nekaj negativnih komentarjev, njegov nastop je bil vzvišen in njegovi odgovori so bili večkrat se ne spominjam, ne komentiram, enozložnice, kot so da ali ne, sem že odgovoril. Zoran Janković ga je vprašal, kakšna razlika je bila me 7. in 8. septembrom, zakaj so ga dan prej skrbeli nemiri v Mercatorju, dan potem pa ne več?

“Ostajam pri svojem. Dogovor sem podpisal, da Janković ne bi povzročal nemirov. Potem ni več grozil, zato!”

Boško Šrot je potrdil Bavčarjevo pričanje. Kot pravnik s pravosodnim izpitom in kot legalist je vedel, da dogovor podpisuje v svojem imenu in v korist pivovarne. Glavni motiv je bil mir v Mercatorju. Za podpis ni imel posebnega pooblastila, edini pooblaščeni podpisnik pa je bil takratni direktor Anton Turnšek. Ta ga je čez nekaj dni pozval, da mu razloži podpis in rekel mu je, “da je brez veze”. Vrednost Mercatorja je bila takrat čez 500 milijonov evrov, kako bi lahko torej fizične osebe zagotovile takšen denar? “Janković je znan megaloman in je tako predstavil tudi nakup Mercatorja, češ, da pri tem ne bo problemov,” je dejal Šrot. “Na sestanku sva samo poslušala, nisva sodelovala. Z Igorjem sva bila potisnjena ob zid, zato sva v želji po umiritvi zadeve dogovor podpisala. Zame je bilo bistvo dogovora, da se bomo dogovarjali. Grozil nam je, da nas bo vrgel s polic.”

In kako je bilo decembra leta 2007? Šrot je po priporočilu Milana Kučana poklical Jankovića in sta se sestala. Janković je namreč večkrat omenil, da se je Istrabenz z njim hotel že večkrat poravnati, ta dan pa naj bi se o razrešnici nekdanje uprave, dodelitvi nagrade v višini 100 milijonov tolarjev Jankoviču in odkupu delnic družbe KLM pogovorila s Šrotom. “Da sva ga nategnila, mi je Janković dobesedno položil v usta, dejal je, da v Ljubljani ne bo dovolil prenove Mercatorja in ocenil sem, da vse izkorišča za svoje medijske nastope. Nisem ga več poklical.”

Razsodbo, kakšne “narave” je pisni dogovor med Bavčarjem, Šrotom in Jankovićem, po kateri bi morali obe družbi Jankoviću prodati tretjino delnic Mercatorja, ki sta jih družbi odkupili od Soda in Kada, bo podalo sodišče.

Objavljeno pod slovenija | | |