Ko odmislim ‘eksotiko’ krajev in okoliščin, v katerih so nastale, so fotografije še vedno tam. Ja, ta je iz Iraka, tista iz Izraela, ona iz ZDA …, iz Somalije, s Kosova, iz Srbije …, z bojišča, iz zapora, na ruševinah, ob zlatokopu …, iz leta 2003, 2005, 2007 …, a to je bilo pomembno, ko so jih izbirali uredniki za objavo v časopisu. Zdaj so na razstavi in so seveda še vedno dokument ljudi, dogodkov, krajev in časov, ampak to pravzaprav ni pomembno. So fotografije v času in prostoru, vendar imajo univerzalno sporočilo nekakšne ’staromodne’ angažiranosti in človečnosti, za sodobno fotografijo ne vselej samoumevno. Fotografije Jureta Eržena (39), od sinoči (do 18. aprila) na ogled v preddverju Cankarjevega doma.

Tisto, kar je vsega po malem, pogosto ni nič. Za Juretove fotke, 60 jih je razstavljenih, to ne velja. So reportažne oziroma novinarske in dokumentarne, so ‘politične’ in ’socialne’, so ‘naključne’ in ‘premišljene’, so ‘klasične’ in ‘moderne’ hkrati. So fotografski zapisi zgodb, ki jih gledalec ne bi videl, četudi bi bil v istem trenutku tam, kjer je bil avtor. Jure jih je s premišljeno likovno in barvno kompozicijo spravil na dan. In čeprav nobena ne skriva, ‘kaj je avtor hotel povedati’, Jure ’sporočila’ posamezne zgodbe ne vsiljuje. Lahko ga sprejmete, lahko ga dopolnite ali se z njim ne strinjate. Ne morete pa ga spregledati.

Jure Eržen o fotografiji v dobi videa

Objavljeno pod k, kultura in šolstvo, mediji in splet | | |