Pravzaprav nič, kar je Borut Pahor naredil v zadnjih treh letih, ni bilo videti niti ‘logično’ niti ni bilo sprejeto s ‘širokim’ odobravanjem. Še več, ne spomnim se njegove poteze v zadnjem desetletju, na katero ne bi z različnih strani letele kritike in pripombe. Bil je ali preveč spravljiv ali premalo odločen predsednik parlamenta, bil je marioneta ‘matere partije’, ki mu je domnevni ‘varuh njenega pečata’ očital dajanje prednosti slogu pred vsebino, ‘nehoteni’ evropski poslanec, nepričakovani gost republikanskega zbora, verolomni podpisnik partnerstva za prihodnost in pisec lepljivih pisem, omalovaževani naslovnik pisma dragega Toneta, nenačelni ‘azilodajalec’ eldeesovskim prestopnikom, molčeči opazovalec uravnoteževanja medijev, nesojeni predsedniški kandidat in površni poznavalec JFK, prezgodaj kikirikajoči mandatar …, trenutno pa je predvsem nerazumljeni zvezdnik ‘neprimernih’ televizijskih formatov in lahkotnega čtiva. Da je v tem času od stranke, ki jo je prevzel leta 1997, ostalo komaj kaj, kar bi spominjalo na njene ‘korenine’, ob tem pa je močnejša kot kadar koli po letu 1990, je Pahorju marsikdo ‘velikodušno’ spregledal.

Kakšna in kje bi bila socialdemokratska stranka danes brez njega, je kajpak nesmiselno ugibati, je pa dejstvo, da pred dobrim desetletjem ni bilo vrste za njenega predsednika in da so bili odstotki, kakršne ima po javnomnenjskih raziskavah zadnje mesece, še pred dvema letoma onkraj predstavljivega. Pahorju (45) je šlo gotovo marsikaj na roko, predvsem dejstvo, da je bila po razpadu LDS levo od politične sredine SD nekaj časa edina ‘organizirana’ stranka, nenazadnje pa zanesljivo tudi to, da ga je mogoče, model barbika pač, zlahka podcenjevati. Kdo bi resno jemal politika, ki se zjutraj oprha, obrije in počeše, hodi v zloščenih čevljih, ne grbanči nenehno čela v iskanju primerne misli, ne govori v narečju, se ne pretvarja, da kaj ve o ekonomiji, ne zmerja političnih tekmecev in ne zavrtinči vsake žogice, ki prileti z druge strani? Pa je politik, ki je tako mahnjen na svojo podobo, ki je zasvojen, čeprav ‘zgolj’ s športom in kvartalnim kajenjem, ki se drži pokonci z energetskimi napitki in pospešuje počitek z uspavali, ki raje razlaga o dinarju za otroško ljubezen kot evru za stavkajoče delavce …, sploh mogoče jemati resno?

Ko se je (izvirno Pahorjev) predsedniški kandidat Danilo Türk pred uradno predvolilno kampanjo pomujal v dvomljivo zabavnih televizijskih oddajah z domnevno slavnimi sogovornicami, je bilo to do določene mere razumljivo. Kandidat ni bil splošno prepoznaven in najprej je bilo treba poskrbeti za to, da ga ‘vidi’ kar največ volivcev. Pahor, ki se je minule tedne pojavljal na straneh revij in v televizijskih terminih, praviloma rezerviranih za lahkotno sprostitev po težkem delovnem dnevu, tovrstne promocije ni potreboval. Zakaj je torej zapravljal čas s takšnimi trivialnostmi, zakaj je prostovoljno nastopal kot osenar slovenske politike? Je bilo to, kar smo lahko gledali in brali – ne da bi zahtevali – nekakšen preventivni ukrep objavi sam, v najmanj boleči različici, preden ti kaj od tega, opremljeno z ustreznim spremnim besedilom, oponesejo politični tekmeci in sovražniki? Morda, kajti v pogovoru za Večer je Pahor februarja letos med drugim dejal:

O sebi bom najbrž bral in gledal stvari, ki jih še sam ne vem. Vse mi lahko vzamejo, le dostojanstvo bi rad ohranil. Vem pa, da obstajajo tekmeci, ki bodo želeli raniti ravno dostojanstvo. Sam se v takšni politični kulturi ne vidim, od nas takšne kampanje ne boste doživeli.

Če bi socialdemokratski ‘delniški balon’ zaradi Pahorjevih, blago rečeno, neobveznih kramljanj v javnomnenjskih raziskavah ta teden spustil še malo zraka, bi bil ‘povzročitelj’ verjetno zadovoljen. V skladu z vodilom, da njegova stranka ne želi (le) razočaranih volivcev, ampak predvsem tiste oziroma takšne, ki jih je prepričala z iskrenostjo in lastnim programom. Glede tega je Pahor dosleden, saj je nekaj podobnega izjavil že pred dvema letoma v pogovoru za Sobotno prilogo.

Zame zmaga na volitvah, ki je sicer pogoj, da dobimo mandat, ni krona uspeha. Je le dovolilnica za to, da uspemo. Zame je zmaga na volitvah začetek, ne konec nekega obdobja. Ne bi rad razočaral volivcev po volitvah. Zato danes govorim o reformah, o tem, da je treba marsikaj spremeniti, da se je morda treba nečemu tudi odrekati. Ne želim ljudem dajati vtisa, češ, volite socialne demokrate in jutri bomo vsi živeli bolje. To je popolnoma neodgovorno. Zato pravim, da bomo morda dobili kakšen odstotek manj, ker ne bomo enako demagoški, kot bo kateri od naših tekmecev, vendar bodo naši odstotki stabilni, volivci pa ljudje, ki vedo, zakaj nas volijo in jih ne bomo razočarali.

Pahorju mnogi oponašajo presežek sloga in pomanjkanje vsebine, najbolj gorki pa so mu zaradi tega ‘naravni zavezniki’ levo od politične sredine, v glavnem isti, kot so mu očitali neodločno opozicijsko držo in ‘nastavljanje lic’ za klofute. Po svoje paradoksalno, po drugi strani pa razumljivo, da je prav politik, ki si tako prizadeva biti ‘nadblokovski’, deležen nezaupanja, kritik, pripomb in diskvalifikacij s ’svoje’ in ‘druge’ strani; v Sloveniji nemara ni problem le ‘kultura dialoga’, temveč, v bistvu nujno, tudi ‘kultura konflikta’. Med ‘kolaboracijo’ in polarizacijo kot da ni ničesar, smo naši in njihovi, no, pa še kakšen ‘izdajalec’ vmes; o stvareh se iz različnih razlogov najraje ne razpravlja, zato pa toliko raje o ljudeh, še zlasti tistih, ki ne igrajo vnaprej napisane vloge.

Drži, tudi na tej strani je bilo to že nekajkrat zapisano, da se s Pahorjem, diplomiranim politologom, ki je pred dvema desetletjema med tujo štipendijo in obetavno akademsko kariero na eni ter ‘praktično’ politiko na drugi strani izbral slednjo, o stvari sami za zdaj ne da polemizirati. Njegova stališča o ‘avtonomiji družbenih podsistemov’, ‘potrebnih reformah’, ‘dinamičnem ravnotežju dela in kapitala’ in tako dalje so preprosto presplošna, vključno z oceno stanja, za katero pravi, da je edini tovrstni strankarski dokument z repom in glavo. Pahor je, hočeš nočeš, še vedno predvsem nekdo, ki ima največ možnosti, da zbere več glasov kot Janez Janša in za komer se ne vlečejo sence klientelizma in korupcije; je ‘najmanjše zlo’, ne pa (že) nekdo, ki bi ga volivci hoteli, ker bi vedeli, kaj jih z njim čaka.

A res je tudi, da Pahor ne pretirava z obljubami, nasprotno, z njimi je ‘pogumno zadržan’. Njegovo stališče, v zadnjih dveh letih večkrat izrečeno, da se o distribuciji blaginje ni mogoče pogovarjati, ne da bi se prej pogovorili o njenem ustvarjanju, verjetno ni zgledno socialdemokratsko, a je tudi spričo grozeče svetovne recesije realistično bolj kot malodane vse, kar trenutno počne vlada. Pahor ni ‘odrešenik’, kakršen bi/je hotel biti Janša in ne ‘pragmatični vizionar’, kakršen je bil Janez Drnovšek. Ob vsej njegovi navidezni ‘površnosti’ pa ni mogoče spregledati Pahorjeve vztrajnosti, potrpežljivosti, neizključevalnosti in umirjenosti ter, kar ni najmanj pomembno, občutka odgovornosti za politične odločitve. Zaradi vsega tega je zdržal naporno ‘razmerje’ s stranko, ji ‘vsilil’ modernizacijo stališč in nastopa ter kadrovsko pomladitev, hkrati pa se ji ‘podredil’, kadar je ocenil, da ‘žrtev’ odtehta ‘kvaliteto’; zaradi vsega tega je stranka na drugi strani zdržala z njim. Kdo ve, morebiti pa ga je tudi ona podcenjevala, dokler ni bilo ‘prepozno’.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |