Janez Janša za Janezom Podobnikom in njegovim sistemom okoljske dajatve, ki jo je kritiziralo računsko sodišče, ne stoji več zgolj ‘pravnoformalno‘, ampak vsebinsko. Vlada je namreč na včerajšnji seji v vseh točkah zavrnila argumente in navedbe računskega sodišča’, zapisane v zahtevi za oceno ustavnosti in zakonitosti ‘donosne’ okoljske dajatve in to svoje stališče poslala ustavnemu sodišču, ki bo o pobudi računskega sodišča odločalo.

Vlada RS v celoti zavrača vse argumente in navedbe Računskega sodišča v zahtevi za oceno ustavnosti in zakonitosti šestega odstavka 35. člena, 35a. člena in 36. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov (Uradni list RS, št. 129/04, 68/05, 28/06, 132/06 in 71/07), 12. in 13. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov (Uradni list RS, št. 71/07) in 12. člena ter 2.,3. in 4. točke Priloge Uredbe o oblikovanju cen komunalnih storitev (Uradni list RS, št. 38/07 in 85/07). Vlada meni, da so navedene uredbe v izpodbijanih določba skladne z ustavo in zakonom.

Računsko sodišče je zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti okoljske dajatve v začetku vložilo hkrati z objavo porevizijskega poročila o pravilnosti in smotrnosti zaračunavanja in porabe takse za obremenjevanje okolja zaradi odlaganja odpadkov v letih od 2002 do 2005, v katerem je ugotovilo, da ministrstvo za okolje ni upoštevalo njegovih pripomb iz revizijskega poročila o isti zadevi iz lanskega avgusta. Na podlagi negativnega mnenja o ukrepih okoljskega ministrstva je računsko sodišče premiera Janšo pozvalo, naj ministra Podobnika razreši. Predsednik vlade je poziv zavrnil, češ da na podlagi mnenja zakonodajne službe ni jasno, ali je računsko sodišče za takšen poziv sploh pristojno, v odgovoru na poslansko vprašanje v zvezi s tem pa med drugim odgovoril:

Pred kratkim se je prvič v zgodovini te države in tudi v zgodovini Evropske unije, Evrope in verjetno tudi sveta zgodilo, da je računsko sodišče naložilo ali zahtevalo od predsednika neke vlade, da zamenja enega ministra. Se pravi, posegla je v neka ustavna in politična razmerja, za kar računsko sodišče, oprostite, ni ustanovljeno. Tolmačenje tega člena zakona o računskem sodišču na ta način pomeni, da lahko računsko sodišče po tem lahko sestavlja tudi koalicije ali jih razdira, imenuje vlade in, ne vem, recimo ugotovi, zdajle naredi pregled v Uradu predsednika republike. Ugotovi, da je v prejšnjem mandatu predsednika republike bilo nekaj narobe, in kaj, naroči potem volivcem, da naj zamenjajo predsednika republike od tega mandata? Če bi ta člen zakona o računskem sodišču tolmačili na ta način, da ima računsko sodišče to pristojnost, potem bi lahko zahtevali zamenjavo kogarkoli.
V tem konkretnem primeru je zadeva še toliko bolj dvomljiva, ker gre tudi po vsebini za neko uredbo, ki je bila sprejeta leta 2003 ali leta 2002, če se ne motim, in ki je napačno, po ugotovitvah računskega sodišča, usmerjala sredstva za okoljske dajatve. Ni jih usmerjala v žep ministra, ampak v občinske proračune, namesto v državnega. To uredbo je računsko sodišče poslalo v presojo ustavnemu sodišču, in ustavno sodišče o tem še odloča; ali je bila ta uredba res nezakonita, bo pač odločilo ustavno sodišče. Ustavno sodišče je naročilo ministrstvu, naj odpravi posledice tega spornega, po mnenju računskega sodišča, ravnanja. In tu je ministrstvo in minister odgovoren, ker so zamudili roke, formalno. In nihče ne zanika, da je bilo to ravnanje napačno, da bi moral organ biti odziven v rokih, ki so bili postavljeni, in da do tega ne bi smelo priti. Vendar se to ni prvič zgodilo. In tudi, če se ugotovi dokončno, tudi po odločitvi ustavnega sodišča, da je šlo za sporno ravnanje, je ukrep, ki je bil predlagan s strani računskega sodišča, milo rečeno, nesorazmeren; če primerjamo to zadevo s številnimi drugimi, potem je temu dejansko tako.

‘Obrambi’ ministra Podobnika na črti računsko sodišče ni pristojno-ukrep je sprejela že prejšnja vlada-kršitev je zgolj formalna-ukrep je nesorazmeren je vlada zdaj dodala člen vsebinsko pa tako in tako (v našem mandatu) ni bilo nič narobe.

Včerajšnji ‘dodatek’, kajpak pričakovan (ne od ta ne katera druga vlada pač ne bo ‘zlepa’ priznala, da je z njenimi uredbami kaj narobe), pa v polemiko o pristojnosti računskega sodišča, da od premiera zahteva razrešitev ministra (točneje, da od njega zahteva, da državnemu zboru predlaga ministrovo razrešitev) vnaša tudi paradoksalen obrat. Z obrambo zgolj Podobnikovih nadgradenj okoljske dajatve Janševa vlada namreč ‘brani’ tudi oiziroma predvsem sistem, ki ga je vpeljala - prejšnja vlada. Podobnikovo razrešitev je računsko sodišče predlagalo prav zato, ker po njegovem mnenju spornega sistema ni spremenil. Z drugimi besedami, če je s dopolnitvami uredbe, ki jih je sprejela ta vlada in ne posegajo v bistvo sistema okoljske dajatve, vse OK, potem iz ‘obrambne črte’ izpade ‘argument’ prejšnje vlade.

Z Janšo se velja strinjati, ko računskemu sodišču oporeka ‘pravno izvršljiv’ poziv k razrešitvi; te pristojnosti računsko sodišče ne more imeti (in če je ureditev v tem pogledu kakor koli nejasna, jo je treba popraviti). Je pa poziv sodišča ne glede na to ‘politično izvršljiv’, se pravi, da so posledice za predsednika vlade, ki ‘presliši’ oziroma zavrne poziv računskega sodišča, politične. Janševa zavrnitev poziva iz ‘pravno-formalnih’ razlogov je zato pravzaprav še bila pravna, čeprav je zgledala kot politično izmotavanje, vladna vsebinska zavrnitev pobude računskega sodišča pa je že politična, čeprav je videti pravna. Vlada se je z njo opredelila za silo kontinuitete.

Objavljeno pod slovenija | | |