Varuhinja konkurence na trgu dela
črt kostevc, petek, 21. marec 2008Pred približno pol leta je koalicijska Nova Slovenija po mukotrpnem brskanju iz žepa potegnila Mojco Kucler Dolinar kot zamenjavo za odstopljenega Jureta Zupana na položaju ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Mlada pravnica je s člansko izkaznico NSI vsekakor izpolnila potrebni kriterij za vodenje slovenske znanosti. Verjetno so bili zelo redki tisti, ki so ob njenem imenovanju pomislili, da bi utegnila v preostanku mandata peljati zunaj začrtanih tirnic svojega predhodnika in ga. Kucler Doliner ni presenetila.
Ogromno polemik je v zadnjem času sprožila t.i. decentralizacija slovenskega visokega šolstva, ki se na žalost zaenkrat manifestira zgolj v pospešenem ustanavljanju privatnih visokošolskih zavodov s strani vidnih podpornikov vladajoče koalicije. Sami ideji decentralizacije in modernizacije okostenelega sistema visokega šolstva v Sloveniji je težko nasprotovati, način na katerega se je tega lotila vlada pa je vsaj neroden, če že ne popolnoma zgrešen. Kontekst, v katerem prihaja do ustanavljanja novih visokošolskih zavodov, je namreč postavil že minister Zupan na začetku svojega ministrovanja, ko je napovedal vojno »prekomernemu« vpisu na družboslovne programe in pospeševanje vpisa na naravoslovne in tehnične smeri. Visokoleteča strategija spremembe trenda vpisa v visoke šole v prid domnevnim deficitarnim poklicom se je hitro skrčila zgolj na en sam ukrep: omejevanje vpisa na nekaj zloglasnih družboslovnih programov.
Če izvzamemo sistem financiranja visokega šolstva, ki je z Zupanovimi ukrepi oškodovane programe nagradil z znatno nižjim financiranjem države, ima takšna poteza eno samo pomanjkljivost. Država namreč s tem ukrepom neposredno posega na trg delovne sile in usmerja bodočo ponudbo na trgu dela. Vlada je torej v tem primeru smatrala ali da dijaki ne bodo sposobni sprejeti odločitve, ki bo optimalna z vidika njihove prihodnje zaposlitve, ali pa da trg delovne sile potrebuje zunanjo korekcijo in je potemtakem neučinkovit. Obe tezi sta zaskrbljujoči in potrebni širše razprave. Zanimivo je seveda, da pri vsem tem vlada vpisa na privatne družboslovne zavode ne omejuje, še več, odpiranje novih študijskih mest s podporo novim privatnim programom celo spodbuja (sam v ustanavljanju novih šol načeloma ne vidim prav nobenega zadržka, v kolikor so njihovi programi mednarodno primerljivi in je zagotovljeno ustrezen predavateljski kader).
Če so takšna dvojna merila vlade dokaj nehigienična, je definitivno zabaven argument ministrice Kucler Dolinarjeve, ki je nedavno presodila, da bo trg dela sam odločil ali so novo ustanovljeni programi primerni ali ne s tem, ko bodo njihovi diplomanti prišli na trg. To je pa seveda prav ta isti trg dela, ki ga je njen predhodnik začel drakonijansko korigirati s svojimi ukrepi. Če me javni nastopi ministrice za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ne bi spominjali na slabše izvežbano ventrilokvistično predstavo (le da ne vidim točno, v čigavem naročju sedi in kdo ji polaga besede v usta), bi posumil, da je poskusila ubrati svojo pot zunaj temne sence svojega predhodnika. Dejansko gre zgolj za nadaljevanje že videnega brez pretresov in brez napredka.
Objavljeno pod nt, kultura in šolstvo, znanost in tehnologija | 
| 
|
Črt,
ja, trg bo pokazal, katere izmed novoustanovljenih fakultet in univerz bodo producirale boljše ali slabše kadre od obstoječih fakultet. Na žalost bo potrebno precej časa od vpisa prvih generacij na nove fakultete, njihovega diplomiranja do zaposlitve ter do učinkovite povratne informacije s trga dela nazaj med bodoče študente. Vsaj deset let bo potrebno, da bo trg dela pokazal, kateri programi in katere fakultete producirajo slabe kadre.
Meni se to v osnovi ne zdi nič groznega, problem je le v tem, ker bi se dalo to “realokacijo resursov v visokem šolstvu” bistveno bolj transparentno in racionalno izpeljati s poenotenjem in striktnim uveljavljanjem pravil glede pogojev ustanovitve, habilitacijskih kriterijev, kriterijev vpisa in načinov financiranja. Iz ekonomije vemo, da trgi slabo delujejo brez dobre regulacije - brez jasnih pravil igre. Kar pa danes lahko spremljamo v visokem šolstvu pa je zgolj en klientelizem in stihija med novimi igralci na trgu ter “race to the bottom” odzivu že etabliranih igralcev.
Jože,
se strinjam, da se še lep čas ne bo videlo kako konkurenčne diplomante producirajo Jambrekovi programi. Kot sem napisal, me njihovo ustanavaljanje sploh ne moti, v kolikor imajo kaj prodati na trgu.
Bedasto se mi zdi zgolj to, da vlada umetno ustvarja dodaten prostor za takšne programe. Tukaj torej ne gre za tržno realokacijo visokošolskih resursov ampak za klientelistično.
Saj vsi programi UL niso tako dobri, da bi lahko preživeli močno konkurenco, če bi ta obstajala. Ni potrebe po tem, da se jih eklatantno uničuje od zunaj, ko so tik pred samouničenjem (ob učinkoviti konkurenci).
Postavitev Kucler Dolinarjeve na mesto zagovornice takšne privatizacije pa je zame signal vlade, da jim je vseeno kako očiten je ta proces. Ona ga namreč ne more in ne zna zagovarjati (to je bilo vidno iz njenega nedavnega soočenja z rektorico, ki tudi sama ni ravno krvoločen sogovornik in jo je povozila). Vse, kar bo ostalo kot dediščina njenega in Zupanovega ministrovanja pa bo ravno “race to the bottom”.