Slovenska oblast, ne glede na barvo, elektrogospodarstvo vidi predvsem kot peskovnik za svoje politične igrice. Vseskozi že podjetja združuje in razdružuje, enkrat prodaja distribucijska podjetja, potem spet išče strateške partnerje za proizvodna podjetja. Leta 2000 so ustanovili Holding Slovenske elektrarne (HSE) z utemeljitvijo, da je proizvodnjo treba narediti bolj konkurenčno, vanj so vključili vse elektrarne in premogovnik Velenje, razen TE Trbovlje, ljubljanske temoelektrarne toplarne in JE Krško. Sedanja vlada je ugotovila, da ta sestava ni primerna, da Slovenija potrebuje tudi drugi steber in je elektrarne na novo porazdelila med HSE in Gen Energija. Zdaj gospodarski minister govori, da holding ni ustrezna oblika, preoblikovati da ga je treba v koncern, v javnost pa so prišle informacije, da ima vlada nagledanega tujega strateškega partnerja.

Elektroenergetski sistem je ključni sistem v gospodarstvu. Brez električne energije danes tako rekoč nič ne deluje. Tovarne obstanejo, banke ne morejo izplačevati denarja, računalniki ugasnejo. Najbolj občutljivi porabniki, kot so recimo bolnišnice, imajo agregate, a le za začasno uporabo. Varna in zanesljiva oskrba z električno energijo je zaradi tega ena od prednostnih nalog v Evropski uniji in tudi drugod po svetu. Takšno oskrbo pa je mogoče zagotoviti le, če je elektroenergetski sistem varen in zanesljiv, če je v sistemu dovolj rezerv - to pomeni, da je mogoče priključiti na omrežje nadomestno elektrarno, če ena izpade -, če so elektrarne sodobne in zanesljive in če so sodobni in zanesljivi daljnovodi.

V Evropi so pred nekaj leti v evforiji ob uvajanju trga vključili v omrežje rezervne elektrarne, uvažati so jo začeli iz Ukrajine in drugih vzhodnih držav in naenkrat je bilo električne energije na trgu preveč. Takrat se je začela preprodaja električne energije, zlasti iz držav s cenejšo energijo v dražje. Največje dobičke je bilo mogoče ustvarjati s prodajo v Italijo, kjer jim je energije primanjkovalo, ker so se odpovedali jedrskim elektrarnam. Zdaj so razmere povsem drugačne, električne energije v Evropi vse bolj primanjkuje, poraba raste, okoljski standardi za gradnjo novih elektrarn so vse bolj zahtevni, novih elektrarn je premalo, tiste, ki obratujejo, so vse bolj zastarele, precej jih bo treba v prihodnjih letih zapreti, zato postajajo domači viri vse bolj pomembni. Elektrike za uvoz je na voljo vse manj in vse bolj draga je.

Tudi v Sloveniji poraba naglo narašča, ukrepov za varčevanje z energijo in bolj učinkovito izrabo energije je bistveno premalo. Električna energija je še zmeraj prepoceni, da bi v večini gospodinjstev, javni upravi, javnih ustanovah in zasebnih podjetjih v bolj varčno rabo energije vlagali omembe vredne zneske, da bi si znižali mesečni račun. Prihranek na računu je še zmeraj premalo privlačen, učinki preveč dolgoročni, da bi začeli resneje razmišljati o varčevanju, čeprav je vsakdo, ki se za tovrstne ukrepe odloči, zadovoljen. Predvsem pa imajo porabniki v Sloveniji občutek, da je električne energije dovolj, saj se vselej, ko pritisnejo na stikalo, prižge luč, večjega izpada že nekaj let ni bilo, zato si ljudje niti ne predstavljajo, kaj vse se ustavi, če ni elektrike. V Kaliforniji, Italiji in Nemčiji so izpadi v zadnjih letih povzročili milijardno gospodarsko škodo.

Slovenska vlada menda rešitelja za tegobe v elekrogospodarstvu vidi v nemškem gigantu RWE. Kot nedavno ob pogovorih z Deutsche Bahn se spet obnaša, kot da morebitni strateški partner komaj čaka, da bo na veliko vlagal prav v Sloveniji in čez noč dogradil nove elektrarne, predvsem šesti blok v Šoštanju. V nemških časopisih ob tem berem, da RWE doma ni prav velikodušen, resda vlaga precej tudi v izrabo obnovljivih virov energije in ima v načrtu tudi kar nekaj novih termoelektrarn, vendar mu lokalno prebivalstvo kljub loščenju podobe v ekološko zavedno podjetje ne verjame. Nevladne organizacije na drugi strani namreč ugotavljajo, da nemški energetski velikani praviloma prikrivajo podatke o izpustih in drugih škodljivih vplivih svojih elektrarn in izpostavljajo svojo ekološko osveščenost.

Poleg tega je RWE v zadnjih letih Nemcem močno navil cene. Je eden od štirih ponudnikov, ki so si v Nemčiji kartelno razdelili trg. Po zadnjih infromacijah se je enako kot največji E.on pripravljen ukloniti Bruslju in odprodati svoje daljnovode. To pomeni, da bo imel kmalu na voljo denar, a gotovo ga bo vložil tam, kjer se mu bo najbolj izplačalo. Če bi že prišel v Šoštanj in se odločil kapital vložiti v šesti blok, v njem verjetno ne bi kuril velenjskega premoga po takšni ceni, da bo premogovnik lahko brez težav in kleščenja stroškov in odpuščanja zaposlenih nadaljeval delo. Prav tako ne bi bil pripravljen zagotoviti, da ta elektrarna ne bi bila več na seznamu najbolj umazanih investicij v Evropi, ki so ga objavile nevladne organizacije. Če pa gospodarski minister RWE vabi v koncern, ki ga bo naredil iz HSE, bo prav tako najprej sledilo temeljito zniževanje stroškov, in tudi tam bodo izpeljane le najbolj nujne investicije in s čim nižjim vložkom. Njegov cilj bo, da bo energijo lahko prodal po čim višji ceni, zaradi tega ne bo skrbel, da bi zagotovil veliko rezerv. Prav primer elektrogospodarstva kaže, da zasebna lastnina ne prinese nujno konkurence in prostega trga, ampak velikokrat samo nove monopole.

Objavljeno pod nt, gospodarstvo | | |