Še malo, pa bo vsa družinska srebrnina na varnem. Ne koalicijski vrh, ki ga ni bilo in ne državni svet niti referendum, nacionalni interes je rešil običajni virus. Finančne kobilice so ga, kot v sodnodnevni Vojni svetov, požrle skupaj z mamljivi donosi. Zdaj cepajo ena za drugo, včeraj Bear Stearns, danes morda že Lehman Brothers, jutri … Zdi pa se, da je domovina rešena tudi pred nadaljevanjem ‘tajkunizacije’, kajti padanje obrestnih mer še ne pomeni, da bo denar poceni. No, načeloma morebiti bo, le da ga ne bo.

Ko se je zgodaj jeseni leta 1998 po azijski in ruski finančni krizi sesedel Long Term Capital Management, sklad z dvema nobelovcema za ekonomijo v upravnem odboru, Bear Stearns ni hotel sodelovati pri reševanju, ki ga je organiziral njujorški Fed. Tudi vložek Lehman Brothers je bil s 100 milijoni dolarjev razmeroma nizek, francoska banka Societe Generale je dala četrtino več, med največjimi pa so bili v 3,6 milijarde dolarjev vrednem svežnju s 300 milijoni dolarjev vložki bank JP Morgan, Chase Manhattan in Goldman Sachs.

Napredek je očiten: pred slabim desetletjem je doletelo razmeroma majhen sklad ‘brez tradicije’, zdaj se je z Bear Stearns potopila peta največja investicijska banka, hudo ogrožene pa so še nekatere večje, pravzaprav ves finančni sistem in z njim realno gospodarstvo. Njujorški Fed je premalo, zdaj je režijo prevzela ameriška centralna banka. In medtem združena (leta 2000) banka JP Morgan Chase je z diskontnim odkupom Bear Stearns spet v prvi vrsti reševalcev. (Paul Krugman resda pravi, da si je Bear Stearns zaslužil, da se potopi in mnogi se verjetno strinjajo z njim, a centralni komite kapitalizma tega pač ni mogel dovoliti, sicer bi se čredi utrgalo.) Napredek je očiten celo v primerjavi z lanskim poletjem, ko je Ben Bernanke v svojem rednem polletnem poročilu pred ameriškim kongresom ocenil, da bi bi lahko banke in druge vpletene finančne institucije kriza na sekundarnem trgu nepremičninskih posojil stala tudi do 100 milijard dolarjev. 100 milijard? Zgolj medved jih je stal skoraj 40.

^{vir: Graphic News}

Nevarnost, da bi, denimo, namesto belgijske KBC v NLB kmalu prišla kakšna finančna kobilica, je tako videti veliko manjša. Ena od omenjanih zadnje tedne, Blackstone, je v zadnjega pol leta izgubila več kot polovico vrednosti (včeraj, denimo, je njena delnica padla za skoraj osem odstotkov). Pri Triglavu je vlada že itak odnehala, a morda se bo zdaj morala vprašati, kdo bo državo - ali morebiti Triglav - zdaj spremljal pri dokapitalizaciji NLB? Državljani ali nemara vendarle KBC? Skupaj gre za 300 milijonov evrov, za predvidoma nadaljnjih 200 (v prvi fazi) pa pri dokapitalizaciji drugega rešenega kosa srebrnine Triglavu. In kdo bo dokapitaliziral NKBM? Kaj vse skupaj pomeni za Darsove kredite in kaj za sindicirana bančna posojila, s katerim so državne banke financirale menedžerske odkupe in druge lastniške ne-ni-tisto-kar-si-mislite piramidne igre?

Pametno, kajne, da si je vlada pred dvema letoma zadnji hip premislila, zelena polja obdala z nevidnim ščitom, čez srebrnino poveznila zvon, z vsemi možnimi sredstvi zacementirala gospodarsko strukturo in domačemu velikemu kapitalu omogočila ‘ekstraprofite’ iz klientelističnih lastniških monopolijev in kartelnih dogovorov? Pa da je pridelala konjunkturni proračunski presežek, s katerim lahko zdaj, kaj …? Naredi dva letališka stolpa in tri kilometre avtoceste? Eno leto subvencionira avtocestno vinjeto, otroške vrtce, brezplačno srednješolsko prehrano …?

Ne dvomim, da niso redki, ki imajo - kakor že je ne marajo - še vedno raje to vlado, kakor malo, pa čeprav le za spoznanje več zasebnega, tujega in svobodnega … kapitala in trga. Vsakomur privoščijo njegovih 470 evrov mesečno in so ga do njegove zadnje stavke pripravljeni braniti pred liberalizacijo in deregulacijo; še denacionalizacijo, če ne gre za cerkev, prenesejo lažje kot privatizacijo in katerega koli domačega ‘tajkuna’ lažje kot tujega prevzemnika z najboljšimi referencami. In tako je zlata doba minila, preden jo je precejšen del prebivalstva sploh zaznal, vlada pa je storila veliko za to, da bo taisti del prebivalstva njen konec zaznal še bolj boleče, kot bi ga sicer. Zdaj bo marsikaj in za marsikoga težje, navsezadnje se naglo topijo tudi prihranki, vloženi v (balkanske) sklade.

Economist je pred španskimi volitvami zapisal, da bi jih bilo udobneje izgubiti kot dobiti, kajti težave, ki čakajo novo vlado, so velikanske. Dileme, ki čakajo slovenske stranke in volivce niso nič manjše.

Objavljeno pod nt, gospodarstvo | | |