Kaj Evropa lahko pričakuje od novega ameriškega predsednika na podlagi dosedanjih obljub demokratov Baracka Obame in Hillary Clinton in republikanca Johna McCaina? Vsi trije se strinjajo, da nadaljevanje politike sedanje administracije pod vodstvom Georga Busha ne pride v poštev. Vsi trije se zavedajo in strinjajo, da bo nov ameriški predsednik najprej moral poskrbeti za vrnitev zaupanja v ZDA, to je namreč na najnižji ravni do zdaj, v članku Slovo od kavbojske diplomacije piše nemški tednik Spiegel.

President Bush, who may well be the worst president in the history of the United States (a view held by historian Sean Wilentz of Princeton University, for example), has brought the country’s reputation to an all-time low worldwide. In the eyes of much of the world, the America of George W. Bush is no longer a beacon of democracy. Instead, it stands for contempt for international law (because of the US’s unilateral war in Iraq), torture at Abu Ghraib, bending the law in Guantanamo and selfish environmental policies that do more harm than good to the world’s climate.

Na podlagi nedavne izjave, da ni sprejemljivo, da v Afganistanu samo Američani in Britanci “opravljajo umazano delo”, je od Baracka Obame pričakovati, da bo za to delo zahteval pomoč drugih držav iz zavezništva Nato. Če se bo vselil v Belo hišo, bo, kot je običajno v Natu, najprej pozval večje članice, naj svoje vojake pošljejo tudi na jug Afganistana. Ker pa nad takšnimi pozivi seveda nikoli ni navdušenja, v zavezništvu pozovejo k sodelovanju vse članice. Torej utegne priti na vrsto tudi Slovenija. To seveda še ne pomeni, da bodo slovenski vojaki res odšli na jug Afganistana, kjer je “vsaka akcija poziv k vnebovzetju” in je vsakršen načrt, da bi premagali talibe, neuresničljiv.

McCain sicer obljublja, da bo zaprl Guantanamo in odpravil dekret, s katerim je Bush agentom CIE dovolil zasliševanja z mučenjem obsojencev - v vietnamski vojni je bil republikanski kandidat sam žrtev mučenja -, ne bi pa zmanjšal proračuna za vojsko. Prepričan je, da ZDA lahko porabijo še več za svoje oborožene sile, čeprav že zdaj porabijo za vojsko več, kot vse preostale države na svetu skupaj. Čeprav napad na Iran ni prednostna naloga, to možnost dopušča. Revanšistično Rusijo namerava vreči iz skupine najbolj razvitih držav G in oblikovati unijo “vodilnih tržnih ekonomij” z Indijo in Brazilijo. Zaradi posodabljanja svoje jedrske oborožitve in testiranja raket, namerava John McCain na svoje mesto postaviti tudi Kitajsko.

McCain also hasn’t ruled out a military strike against the regime in Tehran, although he has said that it wouldn’t be his “preferred option.” Speaking to veterans last year, he got carried away when he changed the words to a popular Beach Boys song, “Barbara Ann,” enthusiastically singing: “Bomb bomb bomb, bomb bomb Iran.” When he was criticized for the slip-up later on, he refused to apologize.
“I looked into Putin’s eyes and I saw three letters: K, G and B,” says McCain. He wants to put the People’s Republic of China in its place. McCain sees Beijing’s modernization of its nuclear arsenal and its testing of anti-satellite weapons — a matter of course for Washington — as “provocative acts,” which he refuses to accept without explanation.

John McCain sicer ni najbolj zaželeni kandidat republikanske stranke, ker ni dovolj religiozen in konservativen, zlasti njegovi pogledi na pravico do splava in priseljevanja se bistveno razlikujejo od pogledov večine republikancev, a kljub temu ga bodo volili, ker jim zagotavlja obstanek na oblasti.

Hillary Clinton zaradi kršenja človekovih pravic in omejevanje demokracije ne namerava zaostrovati odnosov z Rusijo in Kitajsko, ker je prepričana, da ju potrebuje za reševanje drugih problemov, recimo dogovor o ustavitvi jedrskega programa v Severni Koreji. Verjetno bi ratificirala sporazum o prepovedi jedrskih poskusov za orožje, ki ga je Busheva administracija dala na led. Zanjo je doba “kavbojske demokracije” mimo, če bo izvoljena za ameriško predsednico, bo stavila na dogovor v okviru mednarodnih institucij. Kljub temu možnosti za napad na Iran ne izključuje, bi pa v zameno za to, da bi se odpovedal razvoju jedrskega programa in podpori terorizmum, tamkajšnjemu režimu najprej ponudila velikodušen sporazum o gospodarski pomoči, program za kulturno izmenjavo in predlagala bi vzpostavitev diplomatskih odnosov med državama.

She wants to return to “a pragmatic willingness to look at the facts on the ground and make decisions based on evidence rather than ideology.”
“The era of cowboy diplomacy is over,” she says. Her goal is to seek mutually acceptable solutions within the framework of international institutions. “To lead a great nation must command the respect of others,” she says. “The Bush administration has squandered (that) respect.”

Barack Obama bi šel še korak dalje. Z glavnimi iranskimi voditelji bi se sestal brez kakršnega koli pogoja - v skladu z besedami nekdanjega predsednika Franklina D. Roosvelta “nimamo se ničesar za bati, razen strahu samega”. V vojni proti Al Kaidi bi Obama od Pakistana zahteval, naj uniči talibe, ulovi Osamo bin Ladna in njegove zaveznike. Kot ameriški predsednik bi, če bi bilo potrebno, poslal v akcijo tudi specialne sile, da bi uničile te tarče.

V primeru terorističnega napada na ZDA pa vsi trije kandidati za mesto novega ameriškega predsednika brez pomišljanja zagotavljajo, da bi trdo udarili nazaj in zagovarjajo enostransko akcijo. Podobno mnenje imajo tudi o boju proti podnebnim spremembam, vsi trije se zavzemajo za globalni dogovor.

All the remaining candidates want to fight global warming with efficient energy savings programs, and have criticized industry and the CO2 emitters on American roads. When it comes to environmental policy, however, the least convincing of the three is McCain, who initially said that he would repeal the tax breaks for large corporations and the wealthy approved by his party, but then changed his mind.

Različne poglede imajo Obama, Clinton in McCain glede vojne v Iraku. Oba demokrata obljubljata postopen umik ameriške vojske iz države, McCain pa je prepričan, da morajo ZDA vztrajati, četudi bo trajalo še 100 let.

Those who plan to vote Republican will be supporting McCain’s statement that the US presence in Iraq could last “another 100 years.” He calls his rivals defeatists and firmly believes in victory. McCain insists that the US has to win in Iraq. The consequences of a defeat, he says, would be a “catastrophe” of “colossal historic proportions.”

McCain je ravnokar že osmič obiskal Irak.

Ahead of the trip, McCain reportedly insisted that the visit was a fact-finding venture, not a campaign photo opportunity.

Ker pa nameravajo vsi trije kandidati problem Iraka internacionalizirati, torej zahtevati sodelovanje drugih držav, je spet mogoče pričakovati, da bodo okrepitve iskali v okviru zavezništva Nata, kar pomeni, da bi med temi okrepitvami spet lahko zahtevali vojake tudi iz Slovenije.

Vse javnomenjske ankete do zdaj kažejo, da bi Barack Obama (46 let) lažje premagal za generacijo starejšega Johna McCaina (71 let) kot Hillary Clinton (60 let). Toda ugledni ekonomist Paul Krugman je v svoji kolumni v New York Timesu v začetku marca napisal, da se Obama do zdaj nikoli ni soočil z resnim republikanskim tekmecem in da se še ni soočil s sovražno obravnavo v medijih, s katero so se soočili vsi kandidati demokratske stranke po letu 1988.

If Mr. Obama secures the nomination, the honeymoon will be over as he faces an opponent whom much of the press loves as much as it hates Mrs. Clinton. If Mrs. Clinton can do nothing right, Mr. McCain can do nothing wrong — even when he panders outrageously, he’s forgiven because he looks uncomfortable doing it. Honest.

Toda če Baracku Obami uspe zmagati in prit v Belo hišo, a lahko izpolni obljube? Paul Krugman ni opitimističen. Zgleda pa, da bo letošnja kampanja temeljila na osebah, ne na politični filozofiji. Če magija deluje, bo vse oproščeno. Če pa ne, bo zaradi medsebojnih obtožb obeh kandidatov glava bolela demokratsko stranko, ki jo imata za sabo.

Like the faith that he can win an overwhelming electoral victory, the faith that he can overcome bitter conservative opposition to progressive legislation rests on very little evidence — one productive year in the Illinois State Senate, after the Democrats swept the state, and not much else.

Objavljeno pod svet | | |