Sreda zvečer. Po dobrih šestih urah vožnje sva v Beogradu. Na desni veliki reklamni panoji za Mercator, Merkur, Kolpa-san. Na cesti zgoščen promet, veliko jugov, starih golfov, pa tudi najnovejših temnih štirikolesnikov, limuzin, marsikateri med njimi s tablico E. »Iz akvarija lahko narediš ribjo čorbo, iz ribje čorbe pa nikoli več akvarija,« se sliši iz radia, postaja B92. Predvajani govor takoj zbudi pozornost in naju uvede v aktualno srbsko stvarnost. To so bile besede Zorana Đinđića, točno pred petimi leti ubitega srbskega premiera. Beograd se mu je v sredo ponovno poklonil, mediji so bili polni spominov na prvega demokratičnega predsednika vlade, ljudje, s katerimi sva bila v stikih, pa še vedno polni emocij in prepričanja, da bi bila Srbija z Đinđićem veliko srečnejša, kot je danes. Tista druga Srbija pa je ta dan praznovala rojstni dan - 65. Ratka Mladića.

Po razglasitvi neodvisnosti Kosova in demonstracijah, ki niso prizanesle niti slovenskemu veleposlaništvu, smo bili v Sloveniji opozorjeni, naj ne potujemo v Srbijo, če to ni potrebno. Moj dragi je rekel, da ni panike. Če je Srbijo zapuščal, ko se je leta 1999 začelo bombardiranje Nata, če je bil le nekaj ulic oddaljen od prizorišča atentata 12. marca 2003 in tam še v kakšnem kriznem trenutku, potem ne vidi ovir, da gre tudi tokrat. Seveda je imel prav. Vrnila sva se brez praske na avtu in z mojo željo, da na naslednji obisk ne čakam šest let, ampak ga čimprej ponovim.

Beograd je temperamentna metropola, z vrvečimi ulicami, polnimi kavarnami, trgovinami svetovnih znamk, odlično hrano v restavracijah in na »pijaci«, bogatim kulturnim življenjem. Spodbujena z iskrivostjo misli filozofa in državnika Đinđića sem naslednji dan iskala njegove Metafore v knjigarnah. Na ulici Kneza Mihajlova jih je vsaj deset, vendar jim je knjiga pošla. Domov pa sem prinesla Sanje o Srbiji, intervju, ki je nastal samo nekaj dni po volitvah 5. oktobra 2000, ko je padel Miloševičev režim in je Srbijo zajel val pričakovanj, da se bodo stvari tudi pri njih končno premaknile. Vzbujal jih je prav Đinđić s svojim optimizmom, širokim znanjem in delavnostjo, ki je med drugim dejal: »Prepričan sem, da smo kot narod zakockali 20. stoletje. Izgubili smo ga zaradi ukvarjanja z napačnimi eksperimenti … Ljudstvo se je 5. oktobra odločilo za pospešitev zgodovine.«

Ljudje, ki jih srečujeva, so prijazni in odprti, takoj pripravljeni na pogovor in izmenjavo mnenj, komunikativni. Taksist mi že zjutraj ponudi časopis in svoje komentarje: »Namesto naprej nas politiki spet vodijo nazaj. Že deset let vemo, kako se bo končala zgodba o Kosovu, ko se zgodi, pa Koštunica poziva na linč. Kolumnist Koraks je prav zapisal, da naš narod bolj ljubi svojo bedo, ki jo pozna, kot tisto boljše, česar ne pozna. Kdaj nam bodo dovolili, da se premaknemo, da gremo naprej?«

Podobne misli potem še nekajkrat slišim. Politiki se ni mogoče izogniti niti za mizo. Seveda se začne z užitki ob vonjavah iz ognjišča, ob še topli lepinji na mizi. Z izborom hrane in vina, s postrežbo uglajenih natakarjev, ki prinašajo krožnike, ob katerih ostanem odprtih ust. Pred menoj je 400 gramov zlato zapečenega odojka, krompir izpod peke, pečena rdeča paprika … Hrana, zlasti meso, je v Srbiji izvrstno in kot pravijo tudi zdravo. Živina se pase in je pitana z naravno hrano, saj za umetna gnojila, škropiva in podobne zvarke enostavno ni denarja oziroma deviz za uvoz. Z navdušenjem mi pripovedujejo tudi o drugih lepotah in znamenitostih države, da si moram ogledati Sirogojno, priti v Gučo, vendar samo za en dan, saj več skoraj ni mogoče zdržati. Ko me sprašujejo, če sem bila v tem ali onem kraju, jim vrnem vprašanje, če so bili v Podujevu, dokler je bil še v Srbiji (tam sem bila kot novinarka v osemdesetih letih, ko je Iplas iz sredstev za nerazvite postavljal tovarno plastičnih drogov in jo čez tri leta zapiral). Omizje se smeje, brez nostalgije za izgubljenim Kosovom, češ tam ni kaj videti.

Lepi in ognjeviti izdelovalki preprog ob meni, ki mi je s takim navdušenjem razlagala o svojem delu in opisovala lepote Srbije »mi imamo šmek i dušu«, pa pade senca na obraz. Rada bi potovala, obiskala kakšen sejem, pa za vsak izhod iz države potrebuje vizo. »Ko smo imeli Đinđića, sem bila optimistična, polna energije, upanja, da je vse slabo za nami, da bomo tudi mi postali del Evrope. Zdaj pa nam spet grozijo z izrednimi ukrepi, politiki mislijo samo nase, narod pa se pogreza. Imam 13-letno hčer in strah me je, kaj nas še čaka, koliko lahko še zdržim.«

Večer na beograjskih ulicah je še živahnejši kot dan. Mesto se koplje v lučeh, razen stavb, ki jih je bombardiral NATO in mi nihče ne zna pojasniti, zakaj so po devetih letih še vedno razvaline. Lokali so polni, povsod se veselo kadi, le Skadarlija še sameva in čaka toplejše dneve.

Na poti nazaj skozi dolgo ravnico listam knjigo. Mnoge stvari so zame nove, pri nekaterih me misel odpelje domov, v slovenske razmere. »Ko se je represivni režim začel umikati, se je odprla mreža vpletenosti in povezanosti politikov, kriminala in ljudi iz policije, ki so preprečevali njihovo odkrivanje. Zato je ključna bodoča vlada. Biti mora čista. V njej ne sme biti nikogar, ki lahko s telefonskim pozivom zaustavi postopek. Drugič, pomembno je, da je tudi sodstvo očiščeno in da v njemu delajo kredibilni ljudje. Tretjič, pomembno je javno mnenje, ki mora objavljati vsako zlorabo … Prva sprememba mora biti očistiti Srbijo kriminala, prva naloga vlade je zmanjševanje kriminala, korupcije in zlorab, tako prejšnjih političnih garnitur kot sedanjih in bodočih … Moja projekcija je: v naslednjih dveh letih moramo dati ljudstvu ali zelo veliko denarja, da pozabi na trpljenje in bedo, ali veliko entuziazma, idealizma in občutka, da gradi nekaj resnega. Ker denarja ni, bomo brez drugega padli v emocionalno luknjo in nihilizem. Zato moramo ustvariti občutek, da se gradi nekaj novega. A edino bistveno novo je nekorumpirana oblast. Iz tega moramo narediti nacionalni projekt,« je oktobra 2000 govoril Zoran Đinđić.

Objavljeno pod svet | | |