Kaj so se predsedniki držav in vlad članic EU na tokratnem zasedanju evropskega sveta sploh dogovorili? Kot so pojasnjevali novinarjem, v bistvu le to, da se bodo decembra dogovorili, koliko ton ogljikovega dioksida bo lahko po letu 2012 spustila v zrak katera članica in kakšne izjeme lahko pričakujejo podjetja, ki spustijo zrak največ teh plinov, dogovorili so se, da bo evropska komisija pripravila predlog za vzpostavitev Sredozemske unije in dogovorili so se, da je treba nadaljevati izvajanje lizbonske strategije za rast in delovna mesta. V Bruselj so torej prišli zgolj zato, da so za skupno mizo dorekli, da se bodo še naprej pogovarjali in oddali naročila evropski komisiji.

Evropska komisija je pri pripravi predloga ukrepov iz energetsko-podnebnega svežnja pripravljala v tesnem sodelovanju z državami članicami, te pogovore še nadaljuje, zbira tudi predloge podjetij in panog, ki spustijo v zrak največ toplogrednih plinov in porabijo največ energije. Predlog za Sredozemsko unijo sta že pred prihodom v Bruselj v bistvu uskladila francoski predsednik in nemška kanclerka, smernice za nov cikel lizbonske strategije so tudi bile znane že pred zasedanjem, sicer pa ima vsaka članica svoj nacionalni strateški načrt, ki ga mora uresničiti sama.

Glede na to, kako odločno se vsi voditelji strinjajo, da je treba zmanjšati izpuste toplogrednih plinov, naj začnejo pri sebi - večina je prišla v Bruselj z letalom, dolgo v noč so se pogovarjali ob razsvetljeni palači sveta EU z električno energijo iz elektrarn, ki spuščajo v zrak toplogredne pline - in sklenejo, da se bodo sestajali le, ko bodo imeli res utemeljene razloge za razpravo za skupno mizo. Vse pogosteje se namreč sestanejo zgolj zato, ker se v skladu s pogodbami morajo sestati. Velikokrat to velja tudi za ministrska zasedanja sveta EU.

Primerjava med lanskim in letošnjim zasedanjem evropskega sveta tudi nazorno pokaže, kako resno mislijo politiki s svojimi zahtevami in predlogi. Nemška kanclerka Angela Merkel je marca lani predsedovala evropskemu svetu. Bila je najbolj odločna zagovornica ukrepov za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov za 20 odstotkov do leta 2020. Od tega cilja za nobeno ceno ni bila pripravljena odstopiti, saj je potrebovala čim bolj odmevne sklepe. Ta dogovor je sredi noči, po dolgotrajnem prepričevanju dvomljivcev med voditelji, predstavljala kot prelomnico, enega največjih uspehov EU. Kako ta cilj doseči, je ni prav dosti zanimalo, saj je vedela, da letošnje razprave o njegovi izvedbi v posameznih državah članicah ne bo več vodila. Vedela je tudi, da se bo lahko po potrebi spremenila v zagovornico interesov nemških podjetij, ki spustijo v zrak največ škodljivih plinov, ker se večina udeležencev in javnost čez leto dni ne bo več spomnila, kaj je govorila in kako se je hvalila. To je njen zelo dobro preizkušen recept.

Za Nicolasa Sarkozyja pa zdaj dejansko ni več pomembno, kakšna bo Sredozemska unija, ki jo je predlagal, kakšne podlage bo pripravila evropska komisija. Zanj je pomembno, da so jo preostali voditelji načelno potrdili, čeprav močno spremenjeno, in bo francosko predsedovanje 13. julija lahko začel v svojem slogu - s čim več pompa. Slovensko predsedstvo pa deli usodo večine majhnih članic, ki za nagrado dobijo pohvalo predsednika evropske komisije.

Objavljeno pod gospodarstvo, svet | | |