Chelsea, Liverpool, Barca in evropski prvak
benjamin, sobota, 15. marec 2008Eight out, seven yet to go… Liga prvakov je spet v najzanimivejši fazi. Če je v osmini finala še kakšna ekipa, ki je tla zašla (Olympiakos) in je v polfinalu in finalu običajno pravi nogomet odstopi prednost povečani obliki namiznega z zabetoniranimi postavitvami, se v četrtfinalu igra, ker so moštva običajno na vrhuncu forme in relativno spočita pred zadnjo četrtino domačih prvenstev. Kaj nas torej čaka 1., 2., 8. in 9. aprila?
FENERBAHCE - CHELSEA; ta par je dobra novica za izraelski zavod za zaposlovanje. Avi Grant bo preživel še najmanj tri tedne na klopi londonskega moštva. Eden bolj nekarizmatičnih trenerjev je pravzaprav žrtev lastne nesposobnosti, slabih kariernih odločitev in lastnika, ki se znajde le na čelu energetskega, od države subvencioniranega monopolista, ne pa v enakopravni konkurenci. Roman Abramovič živi za Moskvo oziroma letošnji finale LP; če v njem ne bo modrih, bo načrtovana triumfalna vrnitev sina v domovino bolj klavrna. Naštejmo nekaj Abramovičevih napak v tej sezoni:
1. Zamenjava Mourinha; razlog: domnevno neatraktivni nogomet. No, nekaj mesecev kasneje je spoznal, da nogomet igrajo igralci, ne pa trener. Težava je, da so v Chelsea igralci, ki jih je izbral Mourinho in ti ne morejo igrati atraktivno, ker pač niso takšni. Gre za tipično industrijsko ekipo, ki je lahko maksimum dajala le pod Mourinhom; nekako me Lampard, Terry, Drogba itd. spominjajo na posadko ladje iz Piratov s Karibov… “bad boys”, od katerih ima vsak kakšno dodano vrednost (eden dobro strelja, drugi karta, tretji zna s prostitutkami - govorim o Piratih s Karibov, ne o moštvu Chelsea, a zaradi tega overall še niso inteligentni), ki jih lahko vodi le nori Jack Sparrow (Mourinho) in to tako, da jim vseskozi dopoveduje, da sem jim godi krivica, ker jim ima ves svet za kriminalce. Težava ni, da tega ni vedel le Grant, ampak tudi Abramovič kot domnevno ugleden poslovnež. Aja, in zakaj je Mourinho izbral neatraktivne, industrijske igralce? Ker je veliki šef od njega zahteval že v prvi sezoni domačo lovoriko in v drugi evropski naslov, oblikovanje igre pa zahteva čas in mentalno stabilne fante, preverjene v otoškem nogometu… Koga pa naj bi kupil? Riquelmeja?
2. Avram Grant; že ob imenovanju sem se držal za glavo, saj gre za trenerja, ki je kot selektor Izraela proti Sloveniji v domači tekmi (sicer v Turčiji) postavil igro z eno špico in to takrat, ko je potreboval zmago. Rezultat: 0:0 brez šans; in na drugi strani je bil Bojan Prašnikar z bunkerjem. No, Grant, ki je bil poslan v ogenj, da reši Ševčenka, ga je preselil v drugo moštvo, še naprej igra z eno špico, moštvo pa je dokončno spremenil v talca Didierja Drogbaja. Če reprezentant Slonokoščene obale ne da gola, običajno ni točk.
3. Henk Ten Cate; donedavni trener Ajaxa , ki ga je zagrebški Dinamo izločil še pred skupinami pokala UEFA, je bil pripeljan za pomočnika, ki si je nenadoma želel uveljavljati avtoriteto na kapetanu Terryju. Aja, še prej je bil pomočnik Riijkarda v Barceloni, ki je bila takrat na vrhuncu moči, zato jo je lahko treniral kdorkoli. “Seljak na vlasti”, pač. Tudi zato je Chelsea še vedno mali klub.
4. Zavlačevanje s podaljšanjem Lampardove pogodbe; OK, se strinjam, da gre za igralca, ki na sredini “zaduši” vse druge (Steven Gerrard v angleškem dresu je najboljši dokaz za to), a ima troje pljučnih kril, nenormalno sposobnost regeneracije (koliko tekem je že odigral v nizu) in kar je najpomembneje - je Anglež. Chelsea je s Terryjem in Lampardom (dodajte še Shauna Wrghta Phillipsa) vsaj dajal videz otoškega moštva (za razliko od npr. Arsenala). Zdaj mu grozi, da se bo spremenil v skupek nepremišljeno selekcioniranih legionarjev.
5. Nicholas Anelka; kaj meni slačilnica o igralcu, ki v sporu med lastnikom in trenerjem, krivdo naloži igralcem? Ravno spori med Abramovičem in Mourinhom so poganjali Chelsea, ker so bili na trenerjevi strani vsi igralci; vsaka tekma je bila referendum za Mourinha. Zdaj, ko je evidentno, da slačilnica igra proti Grantu, jo sabotira prav njen ključni član. Toliko o vzdušju znotraj moštva. Aja, v času Portugalca ni bilo denarja za nakup 2 milijona evrov vrednega branilca, zdaj pa so se kar naenkrat našli milijoni za nakup problematičnega napadalca!?
Zaradi vsega naštetega celo Fenerbahce proti Chelsea ni brez možnosti. Predvidimo razplet obeh tekem; v prvi tekmi v kotlu Sukru Saracogluja na azijski strani Bosporja se bo začelo s pritiskom Turkov. Chelsea se bo branil, proti koncu tekme bo imel eno ali dve lepi priložnosti, a bodo šle mimo. Rezultat bo 0:0. V povratni tekmi bo sledila huda ofenziva Chelsea, ki je Turki - sploh z Volkanom na golu - verjetno ne bodo zdržali. Vse se lahko spremeni, če Turki prvo tekmo dobijo z golom razlike, kar sploh ni nemogoče, saj znajo zelo dobro zadevati iz prekinitev. Ne pozabimo tudi, da bo na drugi strani supermotivirani Mateja Kežman, ki je med 2004 in 2005 igral za Chelsea in da je Fenerbahce “dozorel” na gostovanju v Sevilli, ko so mu vsi predvideli potop. Pazite, vrnili so se po 2:0 v prvih 15 minutah po dveh prejetih pacerskih golih po krivdi lastnega golmana!!?? Plus: turško prvenstvo je lažje od angleškega, rezultatski presing bo manjši, UEFA bi bila vesela turškega kluba med štiri, lista poškodovanih pri Chelsea je vsak dan daljša itd.
ARSENAL - LIVERPOOL; tekmi za ljubitelje taktike in pas-nogometa na sredini brez zaključnega strela na gol. Dve ekipi, ki se poznata v dno duše. Kljub temu bi dal prednost Liverpoolu, ki je tipična ekipa za tekme na izpadanje, poleg tega je Arsenal še vedno v igri za angleški naslov. Arsenal je AC Milan zlomil le z ritmom, kar proti Liverpoolu ne bo zadoščalo. Prva tekma remi (verjetno brez golov), na drugi zmaga Liverpoola 1:0 ali po enajstmetrovkah.
Disclaimer: avtor pričujočega zapisa čuti osebne antipatije do Arsenala še iz časov Vieire, Bergkampa, Keowna itd.
SCHALKE - BARCELONA; the only question is: ali lahko še tako slaba Barcelona premaga enega vodilnih bundesligašev, kjer trener že dva meseca visi na nitki in ki je dobil Porto le zahvaljujoč vratarju. Odgovor: da, ker Neuer po moje še ni sposoben takšnih predstav ponavljati iz teden v teden. Hecno: Barca bo najmanj v polfinalu lige prvakov in druga v Španiji, čeprav gre za ekipo v zadnjih vzdihljajih, ki mora na remont. Zakaj?
1. Ne le, da med igralci in Rijkaardom ni več ljubezni, ampak niti odstotka volje za medsebojno sodelovanje. Rijkaard spominja na Mobutuja Sesse Sekoja, ko mu sporočijo novico, da so uporniki pet kilometrov pred Kinshaso. “Odstopil bom, če me bodo lepo prosili,” je takrat povedal svetovalcem in nato vendarle odšel umret v Nico.
2. V ekipi ni vodje; ko da Ronaldinho gol sezone s škarjicami, vstaneta dva in ploskata, kot da bi izbil žogo v avt, ostali na klopi pa mirno sedijo. Se kdo spomni izraza na obrazu Katanca, ko je dal Mile gol Ukrajini s sredine!? No, vidite, kaj vam hočem povedati.
3. Barca igra predmoderno; proti Vilarealu ni bilo igre prek bokov, ampak je živela (in umrla) od prebliskov podcenjenih vezistov (Iniesta, Xavi). Thierry Henry mora po 10 letih spet igrati na levi strani napada, kar ga evidentno frustrira, poleg tega je že “past his prime”, kar je Wenger dobro vedel. Ronaldinho je v dobi informacijske tehnologije prečitana knjiga; nekako kot šahist, ki ga bo računalnik prej ali slej začel redno premagovati. Kljub temu bi moral ostati v Barci, saj je še vedno njen najboljši igralec. Itak ga bodo pa nagnali, ker v tem klubu nikoli niso znali ceniti lastnih legend. Vsi so morali oditi skozi stranska vrata: Maradona, Laudrup, Romario, Ronaldo, Rivaldo itd. Vse bolj se zdi, da bo Messi, ki je na veliko nagnjen k poškodbam, končal kot Michael Owen. Eto’o je žrtev lastnega značaja; ko je začel misliti, da je najboljši, je propadel, ker so od njega vsi pričakovali več. Golman Valdes je posledica katalonske kvote, Thuram evidentno v letih, Krkič obetaven, a kje je visoki centerfor, ki bi dajal gole z glavo? Nobenemu se ne da igrati obrambe, vse skupaj izgleda obupno počasno in predvidljivo; spominja bolj na Unicefove dobrodelne tekme, ko se zberejo člani zaslužne generacije kakega moštva in malo brcajo za afriške otroke. Vse pove dejstvo, da so osem pik za Realom, ki ga je relativno lahko v dveh tekmah izločila Roma, drugouvrščena ekipa propadajoče Serie A, ki zaostaja 6 pik za Interjem, s katerim je pometel klub, ki nima šans, da osvoji naslov angleškega prvaka!
Saj res, Roma!
AS ROMA - MANCHESTER UNITED;
disclaimer: pisec teksta je die-hard MUFC-fan že iz časov Briana McClaira, Leeja Sharpa, Erica Cantonaja itd.
Roma igra nogomet prihodnosti z relativno najcenejšim moštvom, kdo v Evropi je pred letom dni vedel za Tonneta? Igrajo 4-2-3-1, kjer “enka” ni napadalec, ampak polšpica Totti; to je približno tako, kot da bi v košarki popolnoma ukinili težke centre. Si predstavljate? Nogomet brez napadalcev, le s hitrimi bočnimi igralci in tehnično superpodkovanimi vezisti!? In izgleda dobro, “čak vrlo dobro”, še posebej v protinapadu. De Rossi je po mojem najbolj podcenjeni evropski igralec, Aquiliani bo novi Del Piero, obrambna vrsta na čelu z Mexesom pa je italijansko stabilna. Spalleti je trener za Barco. Edina težava tega kluba je njegovo okolje, kar prinaša s sabo samodestruktivni temperament in občasne implozije moštva. Ena takšnih se je zgodila lani na Old Traffordu, ko jih je MUFC nažgal s 7:1. V glavnem, tule je možno vse. Najboljši igralec sveta (Cristiano Ronaldo) vs. najboljša ekipa sveta, igralo se bo v atomskem ritmu, tole tekmo bom gledal, čeprav bom sredi aprila nekje na drugem koncu sveta. Če bi bil nogomet matematika, bo tale par odločil evropskega prvaka, tako pa se lahko še vedno vmeša kak Liverpool.
P.S.: vsem tistim, ki menite, da je Premier League absolutna št. 1 med ligami v Evropi: koliko angleških moštev je še v pokalu UEFA?
Menim, da je Chelsea pod Grantom igral kar solidno, tako da Granta ne bi preveč kritiziral. Kar se tiče Anelke, bi dejal, da je to igralec, ki je bil v izjemni formi pred prihodom v Chelsea, a se je po prihodu v novi klub kar nekoliko izgubil. Chelsea je po mojem mnenju zanesljivi polfinalist. V angleškem dvoboju bi več možnosti pripisal Arsenalu, čeprav se strinjam, da bo Liverpool krepko mešal štrene. Barcelona se bo na žalost srečno uvrstila naprej. Čeprav ima Schalke lepo priložnost za polfinale. Manchester pa bo moral odmisliti lansko (pre)lahko zmago proti Romi, če želi naprej.
BTW, sem prav razumel, da je zate Roma najboljši klub na svetu?
To sezono so po igri (in ob upostevanju resourceov - Roma pac ne kupuje pregresno dragih okrepitev, ampak iz Lecceja privlece Vucinica) zagotovo najblizje idealu nogometa - Nizozemski 1974.
Drugace se pa s tvojo oceno - z izjemo dela o Grantu - povsem strinjam. Izraelceva naloga je bila namrec dvigniti nivo igre Chelsea, pa mu ne uspeva niti ohraniti Mourinhovega nivoja. Limitirano mostvo (glede atraktivnosti) , pac.
Pa kaj res nobenega ne zanima ta fuzbal?
Priznam, da je Chelsea takoj potem, ko je mesto trenerja prevzel Grant , padel v formi. Vendar moraš priznati, da se v zadnjem času dvigujejo. Praktično so spet zraven, kar se boja za naslov angleškega prvaka tiče.
Mojih 5 centov na temo Chelsea. Če začnem z Mourinhem in njegovo menjavo. Teza, da je bil razlog neatraktivni nogomet (v primerjavi z njegovo prvo sezono je šlo res vsako sezono navzdol), se mi zdi bolj dimna zavesa za medije kot kaj drugega. Pravi razlog verjetno tiči nekje med vztrajnim grajenjem kulta osebnosti, s čimer se ni postavljal le pred igralce temveč tudi nad sam klub, kar je za upravo jasno nesprejemljivo in – kot drugič – njegovo nastopanje v medijih, ki je pogosto pomenilo negativno publiciteto za sam klub. Pogosto je s svojimi izjavami povzročil bumerang efekt (pogosto so njegovo podžiganje kot izdaten boost pri motivaciji omenjali igralci ostalih moštev). Po rezu je rezultat več kot očiten, sploh v medijih. Količina dnevnih citatov v Sunu, na Sky Sports in polemik na Guardianovih športnih blogih je neprimerljivo manjša.
Kar se Granta in Ten Cateja tiče bo kaj več vredno reči ob koncu sezone. Prvi je kot je že v prispevku omenjeno pač popolnoma nepomemben faktor v mednarodnem nogometu in si je Abramovičevo naklonjenost in stolček priboril preko poznanstev (Pini Zahavi & co.). Za upravo ima vsaj kar se tiče pojavljanja v medijih blagodejen učinek. Namesto vedno bolj žolčnih Josejevih odzivov smo deležni generičnih izjav, ki bi jih lahko podajala telefonska tajnica. Forma po njegovem prevzemu funkcije ni padla, kot (imo!) zmotno trdi homerun. Zadnje tri tekme pod Mourinhem (poraz z Villo in remija z Blackburnom in Rosenborgom) so bile povsem anemične, vprašanje kako bi ob takšni formi reagirali proti Unitedu, če bi bil še na klopi. Problem Granta tiči v tem, da z izjemo z odliko opravljene naloge v skupinskem delu Lige prvakov in potopa tedaj visokoletečega Man Citya (ter pogojno še pokalne zmage nad delno oslabljenim Liverpoolom), ni uspel dobiti tekme, ki bi jo res moral. Domača tekma z Villo, finale pokala s Tottenhamom (motiv reševanja sezone Spursev gor ali dol. Ob takšnem naboru igralcev ne sme biti izgovora.), Portsmouth v gosteh in Liverpool doma so dovolj zgovorni primeri. Naslednji mejnik bo jutrišnje gostovanje pri Spursih (le dva domača poraza po nastopu Ramosa, pa še to takoj po njegovem prihodu), ki je pomembno z vidika lovljenja obeh tekmecev. Drugi mejnik bo nedeljski derbi z Arsenalom, ko se bo odločala usoda sezone. Če na katerem od teh testov pogrne (bognedaj na domačem), bo vsaj z vidika navijačev z njim konec. Gre za mestna rivala, katerih skalp vsaj po mnenju tribune pomeni več kot skalp katerekoli severnjaške ekipe.
Ten Cate je zame uganka, njegovega vloge v tem mozaiku ne bi znal prav ocenit. Kolegi Culeti mu ob vsaki priložnosti pišejo slavospeve za njegov prispevek v Barci, kjer naj bi bil pravi tvorec uspehov preteklih let. Koliko je na tem resnice ne vem, a če to trobi vsa katalonska falanga bo že res.
Trditev, da je moštvo dokončno postalo talec Drogbaja, se mi zdi smešna, sploh če se ozremo na lansko sezono. S tem, kar igrajo pod trenutno trojico (sistem 4-3-3 že viden v sezoni 05/06), je njegova vloga precej relativna napram igri obeh kril (J. Cole/SWP in Kalou/Malouda) oz. v zadnjih tednih igri sredine (Lampard - Makalele – Ballack. Ko se že pri tem, prav zadnji tedni so dokaz kako bi lahko funkcionirala reprezentanča linija z Gerrardom in Lampardom – ob njiju je potreben le DM na ravni Makaleleja. Problem reprezentance je, da ga angleži nimajo, problem Chelsea pa da je Mourinho prodal edinega naravnega naslednika - Diarro). Rezultat zavisi bolj ali manj zgolj od igre teh dveh faktorjev, ne glede na to ali je v špici Drogba ali Anelka. Mourinhev romb iz lanske sezone je dajal Drogbaju veliko večji pomen in je bil obenem genialna zamislica v primeru potrebe po hitri spremembi tempa/taktike. Tekmi z Arsenalom, domača pokalna tekma s Spursi, gostovanje pri Valencii (in verjetno še kakšna) so fenomenalne prav zaradi popolnih preobratov v dveh potezah. To je bil pravi odraz genialnosti Mourinha, ki ob vseh njegovih muhah in napakah pretehta njemu v prid.
Za konec še glede poškodb. Lista poškodovanih se ne daljša vsak dan, pravzaprav teden dni nazaj prvič (!!!) po dveh sezonah povsem prazna. Trenutno je na njej le Čech, pa še on se menda v kratkem vrača. Tudi v primeru, da se ne bi, njegov izostanek ne more biti noben izgovor v Ligi prvakov. V šahovski igri z možnostjo enajstmetrovk so njegove siceršnje kvalitete nepomembne – vsaj dokler ne premaga fobije in končno ubrani kak penal. Cudicini in celo Hilario sta pri tej kategoriji nesporno boljša izbira.
“Mojih 5 centov na temo Chelsea. Če začnem z Mourinhem in njegovo menjavo. Teza, da je bil razlog neatraktivni nogomet (v primerjavi z njegovo prvo sezono je šlo res vsako sezono navzdol), se mi zdi bolj dimna zavesa za medije kot kaj drugega. Pravi razlog verjetno tiči nekje med vztrajnim grajenjem kulta osebnosti, s čimer se ni postavljal le pred igralce temveč tudi nad sam klub, kar je za upravo jasno nesprejemljivo in – kot drugič – njegovo nastopanje v medijih, ki je pogosto pomenilo negativno publiciteto za sam klub. Pogosto je s svojimi izjavami povzročil bumerang efekt (pogosto so njegovo podžiganje kot izdaten boost pri motivaciji omenjali igralci ostalih moštev). Po rezu je rezultat več kot očiten, sploh v medijih. Količina dnevnih citatov v Sunu, na Sky Sports in polemik na Guardianovih športnih blogih je neprimerljivo manjša.”
Ce si pozoren, si opazil, da so danes v nogometu trenerji (Ferguson, Wenger, Capello) skoraj enaki zvezdniki kot igralci. Negativna publiciteta je vseeno boljsa kot sedanje stanje, v katerem Chelsea sploh nima publicitete. Mourinho je moral imeti kult osebnosti, ker je le tako lahko vodil mostvo; gre za star psiholoski trik, ki ga v manj ekstremni verziji ze 15 let prakticira Ferguson. S tem je namrec scitil svoje igralce in nase prevzemal vso zlivanje gnojnice po Chelsea. Ne le, da je svojim igralcem s tem omogocil nekaksen dusevni mir, ampak je slacilnico drzal skupaj s pristopom “sami smo proti celemu svetu” in to je delovalo. Vsaka tekma zase je bila dokazovanje, da nam “zunanji sovraznik” (ostali klubi, liga, sodniki, mediji itd.) ne morejo do zivega, zato je lahko iz mostva vsakic izvlekel 120 %. Res je po rezu rezultat ociten: Chelsea je izgubil ves glamour IN moznosti za naslov angleskega prvaka.
“Forma po njegovem prevzemu funkcije ni padla, kot (imo!) zmotno trdi homerun. Zadnje tri tekme pod Mourinhem (poraz z Villo in remija z Blackburnom in Rosenborgom) so bile povsem anemične, vprašanje kako bi ob takšni formi reagirali proti Unitedu, če bi bil še na klopi.”
Verjemi, da v MUFC ni sans, da bi zamenjali trenerja po treh anemicnih tekmah; poglej zacetek sezone, ko je bil Manchester po prvih 4 kolih blizje dnu kot vrhu. Pri teh tekmah je slo pa za samoizpolnjujoco se prerokbo: igralci so vedeli, kaj se pripravlja, Sevcenko in Ballack sta razbila slacilnico, denarja za nove igralce kao ni bilo, Abramovic pa je potreboval le se motiv za zamenjavo. Kateri veliki klub sploh menja trenerja zgodaj jeseni!?
“Problem Granta tiči v tem, da z izjemo z odliko opravljene naloge v skupinskem delu Lige prvakov in potopa tedaj visokoletečega Man Citya (ter pogojno še pokalne zmage nad delno oslabljenim Liverpoolom), ni uspel dobiti tekme, ki bi jo res moral.”
Tocno to, vcerajsnja tekma s Spursi je zivi dokaz za to.
“Ten Cate je zame uganka, njegovega vloge v tem mozaiku ne bi znal prav ocenit. Kolegi Culeti mu ob vsaki priložnosti pišejo slavospeve za njegov prispevek v Barci, kjer naj bi bil pravi tvorec uspehov preteklih let. Koliko je na tem resnice ne vem, a če to trobi vsa katalonska falanga bo že res”
S strinjam, vendar gre po mojem pri Ten Cateu za efekt Quieroz. Nekateri trenerji so pac lahko le zelo dobri pomocniki in nic vec kot to. Najvecji dokaz za to sta omenjeni Quieroz (pogorel v Madridu) in McLaren, oba sta zrala ob Fergieju. Po moje sta Barcini dve sanjski sezoni bolj posledica zbrane individualne kvalitete, ki je enkrat morala explodiratim, mentalitete in somraka ostalih vodilnih klubov, kot pa nacrtnega ustvarjanja nizozemskega trenerskega staba. Dober trener pac ne pusti, da mu borbe za zasluge unicijo mostvo.
“Trditev, da je moštvo dokončno postalo talec Drogbaja, se mi zdi smešna, sploh če se ozremo na lansko sezono.”
OK, mogoce prehuda izbira besed, vendar je dejstvo, da gre za igralca, ki zahteva igro, podrejeno njemu (visoke zoge, ki jih sprejme, nato da nazaj vezistom da opalijo po golu). Poleg tega “dusi” drugo spico; kljub temu gre za enega izmed petih najboljsih igralcev na svetu, le se Inzaghi bolj od njega “zivi” za gole…
“S tem, kar igrajo pod trenutno trojico (sistem 4-3-3 že viden v sezoni 05/06), je njegova vloga precej relativna napram igri obeh kril (J. Cole/SWP in Kalou/Malouda) oz. v zadnjih tednih igri sredine (Lampard - Makalele – Ballack. Ko se že pri tem, prav zadnji tedni so dokaz kako bi lahko funkcionirala reprezentanča linija z Gerrardom in Lampardom – ob njiju je potreben le DM na ravni Makaleleja. Problem reprezentance je, da ga angleži nimajo, problem Chelsea pa da je Mourinho prodal edinega naravnega naslednika - Diarro).”
Po mojem Lampard in Gerrard res tezko funkcionirata skupaj, razen ce se ne bi Lampard (tako kot nekoc Boban za Hrvasko) ne bi zrtvoval in igral na zadnjem veznem. Gre res za identicna tipa igralcev, tudi McClaren ju je ze probal vkomponirati in jima zadaj dal Hargreavesa, pa ni slo. Problem je, ker sta oba “straight-forward” igralca; ko dobita zogo predse, naredita par korakov in ustrelita na gol; ce ju das levo ali desno, jim odvzames manevrski prostor za igro; mogoce bi lahko igrala skupaj, ce bi eden bil bolj spredaj, drugi zadaj, zagotovo pa ne, da sta v 4-4-2 skupaj v sredini v liniji…
“Rezultat zavisi bolj ali manj zgolj od igre teh dveh faktorjev, ne glede na to ali je v špici Drogba ali Anelka. Mourinhev romb iz lanske sezone je dajal Drogbaju veliko večji pomen in je bil obenem genialna zamislica v primeru potrebe po hitri spremembi tempa/taktike. Tekmi z Arsenalom, domača pokalna tekma s Spursi, gostovanje pri Valencii (in verjetno še kakšna) so fenomenalne prav zaradi popolnih preobratov v dveh potezah. To je bil pravi odraz genialnosti Mourinha, ki ob vseh njegovih muhah in napakah pretehta njemu v prid.”
Po moje je bil vsaj lani kljucni igralec Michael Essien, ki je lahko igral v sredini, na desnem boku (po njegovih akcijah padli odlocilni goli na Camp Nou in na Mestalli), po sili razmer tudi na desnem stoperju… gre za igralca, ki lahko v nekaj minutah povsem spremeni dinamiko tekme in ima enormne tekaske sposobnosti…