Verjemi, da v MUFC ni sans, da bi zamenjali trenerja po treh anemicnih tekmah; poglej zacetek sezone, ko je bil Manchester po prvih 4 kolih blizje dnu kot vrhu. Pri teh tekmah je slo pa za samoizpolnjujoco se prerokbo: igralci so vedeli, kaj se pripravlja, Sevcenko in Ballack sta razbila slacilnico, denarja za nove igralce kao ni bilo, Abramovic pa je potreboval le se motiv za zamenjavo. Kateri veliki klub sploh menja trenerja zgodaj jeseni!?

“Problem Granta tiči v tem, da z izjemo z odliko opravljene naloge v skupinskem delu Lige prvakov in potopa tedaj visokoletečega Man Citya (ter pogojno še pokalne zmage nad delno oslabljenim Liverpoolom), ni uspel dobiti tekme, ki bi jo res moral.”

Tocno to, vcerajsnja tekma s Spursi je zivi dokaz za to.

“Ten Cate je zame uganka, njegovega vloge v tem mozaiku ne bi znal prav ocenit. Kolegi Culeti mu ob vsaki priložnosti pišejo slavospeve za njegov prispevek v Barci, kjer naj bi bil pravi tvorec uspehov preteklih let. Koliko je na tem resnice ne vem, a če to trobi vsa katalonska falanga bo že res”

S strinjam, vendar gre po mojem pri Ten Cateu za efekt Quieroz. Nekateri trenerji so pac lahko le zelo dobri pomocniki in nic vec kot to. Najvecji dokaz za to sta omenjeni Quieroz (pogorel v Madridu) in McLaren, oba sta zrala ob Fergieju. Po moje sta Barcini dve sanjski sezoni bolj posledica zbrane individualne kvalitete, ki je enkrat morala explodiratim, mentalitete in somraka ostalih vodilnih klubov, kot pa nacrtnega ustvarjanja nizozemskega trenerskega staba. Dober trener pac ne pusti, da mu borbe za zasluge unicijo mostvo.

“Trditev, da je moštvo dokončno postalo talec Drogbaja, se mi zdi smešna, sploh če se ozremo na lansko sezono.”

OK, mogoce prehuda izbira besed, vendar je dejstvo, da gre za igralca, ki zahteva igro, podrejeno njemu (visoke zoge, ki jih sprejme, nato da nazaj vezistom da opalijo po golu). Poleg tega “dusi” drugo spico; kljub temu gre za enega izmed petih najboljsih igralcev na svetu, le se Inzaghi bolj od njega “zivi” za gole…

“S tem, kar igrajo pod trenutno trojico (sistem 4-3-3 že viden v sezoni 05/06), je njegova vloga precej relativna napram igri obeh kril (J. Cole/SWP in Kalou/Malouda) oz. v zadnjih tednih igri sredine (Lampard - Makalele – Ballack. Ko se že pri tem, prav zadnji tedni so dokaz kako bi lahko funkcionirala reprezentanča linija z Gerrardom in Lampardom – ob njiju je potreben le DM na ravni Makaleleja. Problem reprezentance je, da ga angleži nimajo, problem Chelsea pa da je Mourinho prodal edinega naravnega naslednika - Diarro).”

Po mojem Lampard in Gerrard res tezko funkcionirata skupaj, razen ce se ne bi Lampard (tako kot nekoc Boban za Hrvasko) ne bi zrtvoval in igral na zadnjem veznem. Gre res za identicna tipa igralcev, tudi McClaren ju je ze probal vkomponirati in jima zadaj dal Hargreavesa, pa ni slo. Problem je, ker sta oba “straight-forward” igralca; ko dobita zogo predse, naredita par korakov in ustrelita na gol; ce ju das levo ali desno, jim odvzames manevrski prostor za igro; mogoce bi lahko igrala skupaj, ce bi eden bil bolj spredaj, drugi zadaj, zagotovo pa ne, da sta v 4-4-2 skupaj v sredini v liniji…

“Rezultat zavisi bolj ali manj zgolj od igre teh dveh faktorjev, ne glede na to ali je v špici Drogba ali Anelka. Mourinhev romb iz lanske sezone je dajal Drogbaju veliko večji pomen in je bil obenem genialna zamislica v primeru potrebe po hitri spremembi tempa/taktike. Tekmi z Arsenalom, domača pokalna tekma s Spursi, gostovanje pri Valencii (in verjetno še kakšna) so fenomenalne prav zaradi popolnih preobratov v dveh potezah. To je bil pravi odraz genialnosti Mourinha, ki ob vseh njegovih muhah in napakah pretehta njemu v prid.”

Po moje je bil vsaj lani kljucni igralec Michael Essien, ki je lahko igral v sredini, na desnem boku (po njegovih akcijah padli odlocilni goli na Camp Nou in na Mestalli), po sili razmer tudi na desnem stoperju… gre za igralca, ki lahko v nekaj minutah povsem spremeni dinamiko tekme in ima enormne tekaske sposobnosti…

Ce si pozoren, si opazil, da so danes v nogometu trenerji (Ferguson, Wenger, Capello) skoraj enaki zvezdniki kot igralci. Negativna publiciteta je vseeno boljsa kot sedanje stanje, v katerem Chelsea sploh nima publicitete. Mourinho je moral imeti kult osebnosti, ker je le tako lahko vodil mostvo; gre za star psiholoski trik, ki ga v manj ekstremni verziji ze 15 let prakticira Ferguson. S tem je namrec scitil svoje igralce in nase prevzemal vso zlivanje gnojnice po Chelsea. Ne le, da je svojim igralcem s tem omogocil nekaksen dusevni mir, ampak je slacilnico drzal skupaj s pristopom “sami smo proti celemu svetu” in to je delovalo. Vsaka tekma zase je bila dokazovanje, da nam “zunanji sovraznik” (ostali klubi, liga, sodniki, mediji itd.) ne morejo do zivega, zato je lahko iz mostva vsakic izvlekel 120 %. Res je po rezu rezultat ociten: Chelsea je izgubil ves glamour IN moznosti za naslov angleskega prvaka.

Kar se Granta in Ten Cateja tiče bo kaj več vredno reči ob koncu sezone. Prvi je kot je že v prispevku omenjeno pač popolnoma nepomemben faktor v mednarodnem nogometu in si je Abramovičevo naklonjenost in stolček priboril preko poznanstev (Pini Zahavi & co.). Za upravo ima vsaj kar se tiče pojavljanja v medijih blagodejen učinek. Namesto vedno bolj žolčnih Josejevih odzivov smo deležni generičnih izjav, ki bi jih lahko podajala telefonska tajnica. Forma po njegovem prevzemu funkcije ni padla, kot (imo!) zmotno trdi homerun. Zadnje tri tekme pod Mourinhem (poraz z Villo in remija z Blackburnom in Rosenborgom) so bile povsem anemične, vprašanje kako bi ob takšni formi reagirali proti Unitedu, če bi bil še na klopi. Problem Granta tiči v tem, da z izjemo z odliko opravljene naloge v skupinskem delu Lige prvakov in potopa tedaj visokoletečega Man Citya (ter pogojno še pokalne zmage nad delno oslabljenim Liverpoolom), ni uspel dobiti tekme, ki bi jo res moral. Domača tekma z Villo, finale pokala s Tottenhamom (motiv reševanja sezone Spursev gor ali dol. Ob takšnem naboru igralcev ne sme biti izgovora.), Portsmouth v gosteh in Liverpool doma so dovolj zgovorni primeri. Naslednji mejnik bo jutrišnje gostovanje pri Spursih (le dva domača poraza po nastopu Ramosa, pa še to takoj po njegovem prihodu), ki je pomembno z vidika lovljenja obeh tekmecev. Drugi mejnik bo nedeljski derbi z Arsenalom, ko se bo odločala usoda sezone. Če na katerem od teh testov pogrne (bognedaj na domačem), bo vsaj z vidika navijačev z njim konec. Gre za mestna rivala, katerih skalp vsaj po mnenju tribune pomeni več kot skalp katerekoli severnjaške ekipe.

Ten Cate je zame uganka, njegovega vloge v tem mozaiku ne bi znal prav ocenit. Kolegi Culeti mu ob vsaki priložnosti pišejo slavospeve za njegov prispevek v Barci, kjer naj bi bil pravi tvorec uspehov preteklih let. Koliko je na tem resnice ne vem, a če to trobi vsa katalonska falanga bo že res.

Trditev, da je moštvo dokončno postalo talec Drogbaja, se mi zdi smešna, sploh če se ozremo na lansko sezono. S tem, kar igrajo pod trenutno trojico (sistem 4-3-3 že viden v sezoni 05/06), je njegova vloga precej relativna napram igri obeh kril (J. Cole/SWP in Kalou/Malouda) oz. v zadnjih tednih igri sredine (Lampard - Makalele – Ballack. Ko se že pri tem, prav zadnji tedni so dokaz kako bi lahko funkcionirala reprezentanča linija z Gerrardom in Lampardom – ob njiju je potreben le DM na ravni Makaleleja. Problem reprezentance je, da ga angleži nimajo, problem Chelsea pa da je Mourinho prodal edinega naravnega naslednika - Diarro). Rezultat zavisi bolj ali manj zgolj od igre teh dveh faktorjev, ne glede na to ali je v špici Drogba ali Anelka. Mourinhev romb iz lanske sezone je dajal Drogbaju veliko večji pomen in je bil obenem genialna zamislica v primeru potrebe po hitri spremembi tempa/taktike. Tekmi z Arsenalom, domača pokalna tekma s Spursi, gostovanje pri Valencii (in verjetno še kakšna) so fenomenalne prav zaradi popolnih preobratov v dveh potezah. To je bil pravi odraz genialnosti Mourinha, ki ob vseh njegovih muhah in napakah pretehta njemu v prid.

Za konec še glede poškodb. Lista poškodovanih se ne daljša vsak dan, pravzaprav teden dni nazaj prvič (!!!) po dveh sezonah povsem prazna. Trenutno je na njej le Čech, pa še on se menda v kratkem vrača. Tudi v primeru, da se ne bi, njegov izostanek ne more biti noben izgovor v Ligi prvakov. V šahovski igri z možnostjo enajstmetrovk so njegove siceršnje kvalitete nepomembne – vsaj dokler ne premaga fobije in končno ubrani kak penal. Cudicini in celo Hilario sta pri tej kategoriji nesporno boljša izbira.

Drugace se pa s tvojo oceno - z izjemo dela o Grantu - povsem strinjam. Izraelceva naloga je bila namrec dvigniti nivo igre Chelsea, pa mu ne uspeva niti ohraniti Mourinhovega nivoja. Limitirano mostvo (glede atraktivnosti) , pac.

BTW, sem prav razumel, da je zate Roma najboljši klub na svetu?