V utemeljenost in uspeh stavke prepričani sindikalist zgleda drugače kot Dušan Rebolj v sinočnjih Trenjih ali Dušan Semolič dan prej v Odmevih. Ni tako nervozen in popadljiv kot predsednik Pergama in ne tako negotov kot predsednik največje sindikalne centrale ZSSS. Predvsem pa ne spreminja za nazaj razlogov za stavko. Soočeni z neovrgljivim dejstvom, da plač v skladu s sindikalnimi zahtevami niso uskladili bolj ali manj le v podjetjih, ki si tega ne morejo privoščiti, so sindikalisti posegli po ’strukturnih razlogih’ za stavko.

Sindikalisti bi se zdaj torej radi pogovarjali o tem, da se med deležem plač in deležem dobičkov v BDP odpirajo ‘škarje’ (kot malodane povsod drugje po Evropi), da je delo (navzlic odpravljanju davka na plače) preveč obdavčeno, da je vlada tudi z drugimi davčnimi ukrepi (odprava olajšave na naložbe) prispevala k cementiranju neperspektivnih delovno intenzivnih panog z nizko dodano vrednostjo itd., torej o skoraj vsem, o čemer so se nazadnje imeli imenitno priložnost pogovarjati pred dobrimi tremi leti. Takrat so dialog zviška in na ulici zavrnili, po tistem pa nanizali vrsto zmag, med katerimi je bila delovnopravna zakonodaja ena od najpomembnejših.

Skupaj s sindikati so minula tri leta zmagovali tudi branitelji nacionalnega interesa oziroma varuhi družinske srebrnine. Toliko lažje, kolikor bolj jim je neodločna in nekompetentna vlada s svojimi potezami šla na roko (če spomnim le na rokohitrsko iskanje ’strateškega partnerja’ za Slovenske železnice ali najnovejši spodleteli poskus prodaje Telekoma). Razpravo o morebitni (verjetni) zvezi med ‘tajkunizacijo’ gospodarstva, razraščanjem klientelizma in korupcije, oligopolizacijo trgovine in živilstva na eni ter obrambo nacionalnega interesa na drugi strani vedno znova onemogočajo aktualne ‘škandalizacije’ in ‘ideologizacije’ ob posamičnih ekscesih. Sindikati in drugi branitelji nacionalnega interesa, ki bi radi imeli zelenopoljske naložbe tujega kapitala, s proizvodnjo visoke dodane vrednosti in posledično spodobnimi plačami, očitno tudi o morebitni zvezi med tem, da takšnih naložb ni, ker pač hkrati ni ničesar, kar bi hoteli prodati tujemu kapitalu, nočejo razmišljati.

S togo consko obrambo pred ‘podivjanim kapitalizmom’ in ‘tujimi kobilicami’ so sindikati in ‘nenačelna brambovska koalicija’ na dobri poti, da po številnih dobljenih bitkah izgubijo vojno. Kar bi se na simbolni ravni zgodilo že, če bi namesto tuje banke, ki ji ni bilo dovoljeno povečanje deleža, v NLB vstopil kateri izmed tujih finančnih skladov: Niste hoteli strateškega partnerja, dobili ste kobilico!

Nič od tistega, kar sindikati pričakujejo ’strukturnega’ od države, jim ta vlada ne more dati, trem izgubljenim letom bosta sledili še najmanj dve. A prej več, pa ne le zato, ker so bila leta debelih krav za reforme bistveno ugodnejša od prihajajočih. Poskusite se namreč spomniti, kaj je v zvezi s stavko oziroma o ‘dinamičnem ravnotežju med delom in kapitalom’ v minulem tednu dejal Borut Pahor. Točno, nič! Pravzaprav tudi prejšnje tedne ni pretiraval s prizadevanji, da bi se socialni demokrati v tem pogledu profilirali. Morda je to v pristojnosti nominiranega podpredsednika prihodnje Pahorjeve vlade Mitje Gasparija, toda tudi njega te dni ni bilo na spregled. Pa druge levosredinske opozicijske stranke? Imam občutek, da so vse skupaj zamudile imenitno priložnost, da ‘tukaj-zdaj’ zasedejo javni prostor s svojimi ‘vizijami’ države, v kateri ne bo nihče ‘prisiljen shajati s 400 evri plače’.

In to v dneh, ko je bila domača stavka skupaj strašljivimi novicami iz mednarodnega gospodarskega okolja v ospredju pozornosti, vlada s premierom na čelu pa ‘do vratu’ v evropskih zadevah. Čeprav je sam Janez Janša sporazum o sodelovanju med parlamentarnimi strankami v času predsedovanja EU proglasil za ‘mrtvo črko na papirju’, njegov ‘duh’, kakor je videti, vseeno živi. Ni pa izključeno, da opozicija ne ve, kaj bi kazalo povedati, vsaj dokler ji tega ne povedo uvoženi spin doctors.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |