Novinar: »Koliko so Slovenske železnice odštele za študijo A.T. Kearneyja?«

Vizjak: »Zelo malo. Cena 32.000 evrov je bila določena na javnem razpisu. Osem ljudi je projekt vodilo šest mesecev.«

To pomeni, da je osem svetovalcev projekt vodilo za 5.333 evrov bruto na mesec skupaj, oziroma za 667 evrov bruto na mesec na strokovnjaka. Izvrstna cena in zgled, kako se služi s svetovalnim delom.

@bumerang

Poseben komentar si zasluži tudi del, povezan s produktivnostjo Telekomom Slovenije. V skladu z nasveti svetovalne družbe A.T. Kearney je Telekom Slovneije v začetku leta 2004 ustanovil hčerinsko družbo GVO in vanjo prezaposlil skoraj petino vseh zaposlenih. Število zaposlenih v Telekomu Slovenije se je v letu 2004 glede na leto 2003 zmanjšalo za 20%, zaradi česar se je ustrezno povečala produktivnost za 25% (ob predpostavki, da se število linij oziroma priključkov ni povečalo). A to je poceni trik za povečevanje produktivnosti. Na tak način bi Telekom Slovenije (ali katerikoli drug operater) lahko z ustanavljanjem hčerinskih družb ali celo izločanjem celih dejavnosti (npr. IT) dobil fantastične rezultate pri indikatorju, ki ga je izpostavil Vizjak. Vendar je to metodološko napačno.

Pri izračunih produktivnosti in mednarodnih primerjavah je potrebno upoštevati metodološko pravilno konsolidirane podatke, ki pa ne potrjujejo Vizjakovih navedb glede primerjav produktivnosti. Poleg tega je indikator, ki ga omenja Vizjak, le eden v vrsti indikatorjev, s katerimi se meri operativna produktivnost. Njegova slabost je, da favorizira operaterje, ki se osredotočajo na ponujanje osnovnih storitev, in v slabši položaj postavlja tiste operaterje, ki ponujajo bolj sofisticirane in običajno tudi dražje storitve.

Bi se moral Telekom po vaši oceni v prihodnosti povezati ali pa je pripravljen na samostojno rast in razvoj?

A.T. Kearney je svetoval Telekomu Slovenije dve leti, v letih 2002 in 2003. Pred začetkom projekta je bil Telekom na dnu evropske lestvice po produktivnosti, ki se meri po številu priklopov na zaposlenega, danes pa je med prvimi petimi, šestimi državami in je po produktivnosti dela že prehitel angleški British Telecom in Telekom Austria. Takrat je bil švicarski Telekom zelo močan zgled, vendar ga je danes slovenski Telekom že skoraj dohitel. Njegov dobavitelj je Iskratel, ki ima prilagojene rešitve za manjše telekome, zato ni odvisen od velikih dobaviteljev, kot sta skupini Alcatel-Lucent in Nokia-Siemens. S priključitvijo veliki grupaciji Telekom Slovenije torej ne bi pridobil pri tehnologiji in tudi ne pri pogajalski moči. Pravega razloga za prodajo zato nisem videl. Vidim pa možnosti v partnerstvu. Menim, da sta hrvaški in slovenski telekom dovolj komplementarna. Medtem ko ima Hrvaški Telekom nižjo produktivnost dela kot Telekom Slovenije, ima na marketinškem področju dobro razvite koncepte, ki bi jih lahko Telekom Slovenije koristno uporabil. Tudi od kakšnega drugega telekoma bi se lahko veliko naučili. Ne vidim pa potrebe, da bi se Telekom kapitalsko predal nekomu. Preživi lahko namreč sam.

Ali po šlamastiki v NKBM in Telekomu Slovenije, še vedno trdite, da je država dober prodajalec…?

Če bi katerakoli resna mednarodna korporacija tako prodajala kakšnega od svojih delov na način Bajuk / M.Janša, bi letele glave, o tem ni dvoma

“Pa pustimo te ZDA, ki so od nas bistveno večje in drugačne. Poglejmo raje, kako imajo urejeno najbolj liberalizirane in hkrati uspešne evropske države, ki pa so Irska, Švica, Danska, Nizozemska, Luxemburg.”

Od gornjih dveh je Luxemburški telekom 100% v lasi države, v Švici pa je še vedno zvezna država lastnik 54% SWISSCOMA (v skladu z zakonom).

telekomunikacije so gospodarska dejavnost, ki temelji na tehnologiji, a ta za uspešno poslovanje ni najpomembnejša. Telekomunikacijsko podjetje za uspeh potrebuje ekonomska in druga znanja. V regulirani dejavnost, kakršna so telekomunikacije, je zelo pomembno poznavanje regulative in zakonodaje s področja varstva konkurence. Poslovni modeli se morajo nujno prilagajati pravilom sektorske in tržne regulacije. Kjer operaterji tega ne počno, trg ne deluje, pogosti pa so tudi sodni spori med udeleženci na trgu.

V Sloveniji žal preveč pogosto poslušamo o naši “tehnološki” razvitosti. Analiza slovenskega telekomunikacijskega trga je pokazala, da so izdatki operaterjev za nakup tehnološke opreme celo nesorazmerno visoki v primerjavi z operaterji v članicah EU. Tako so nas pristojni ves čas osveščali o naši tehnološki razvitosti, še danes pa ne slišimo skoraj nič o storitveni, organizacijski in drugi razvitosti. O slednjem seveda ne slišimo veliko, ker na tem področju nismo uspešni. Tovrstne uspešnosti namreč ne moremo preprosto kupiti, kot lahko na primer kupimo opremo za UMTS.

O tem, ali sme ekonomija kot znanost ali stroka govoriti o telekomunikacijah: telekomunikacije kot take so tehnika, pač žice, oddajniki, prejemniki, aparati ter tehnično učinkovit način delovanja. No, ekonomija pa govori o tem, (1) kako to zmes tehnike tudi poslovno učinkovito uporabljati na ravni podjetja (ti imaš lahko najbolj čudovito tehnološko omrežje, vendar če nimaš dobrega poslovnega modela in ne znaš tega tržiti oziroma dobro prodati potrošnikom, lahko enako čudovito hitro propadeš) ter (2) kako to zmes tehnike tudi narodnogospodarsko učinkovito uporabljati (da denimo nimaš monopolov, ker so monopoli družbeno neučinkoviti - dragi, ampak da zagotavljaš ustrezno raven konkurenčnosti na trgu z regulatorji konkurence).