Da uspešno vlagajo davkoplačevalski denar v raziskave in razvoj in spodbujajo podjetja pri razvoju novih izdelkov in storitev z večjo dodano vrednostjo, da jim pomagajo pri odpiranju novih delovnih mest, se hvalijo politiki na ravni EU in v vladah držav članic v zadnjih dveh letih. Izvedenec bruseljskega raziskovalnega inštituta Bruegel Bruno van Pottelsberghe v svoji pravkar objavljeni študiji izhaja iz vprašanja, ali so sploh postavili prave cilje. Naredili so veliko manj, kot so obljubili in se zavezali. Dve glavni zavezi so potrdili v okviru lizbonske strategije: povečati vlaganja v raziskave in razvoj do leta 2010 na 3 odstotke BDP, od tega morajo javna vlaganja države doseči 1 odstotek, vlaganja zasebnih podjetij pa 2 odstotka BDP.

Leta 2006 je delež vseh vlaganj - javnega sektorja in podjetij - v raziskave in razvoj v EU bil še zmeraj pod 1,8 odstotka BDP, tudi v ZDA je ostal na dobrih 2,5 odsotka BDP, Japonci pa so svoja vlaganja v zadnjih nekaj letih postopno povišali na več kot 3 odstotke BDP, največji napredek pa so dosegli Kitajci. V desetih letih so svoj delež vlaganj v raziskave in razvoj dvignili z 0,5 na 1,5 odstotka BDP, zato ni čudno, da zahodnim podjetjem vse bolj konkurirajo tudi z izdelki in storitvami z večjo dodano vrednostjo, ne več zgolj s poceni sešitimi majicami. Ob tem je treba omeniti, da je Kitajska imela bistveno večjo gospodarsko rast kot zahodne države - v zadnjih letih več kot 10-odstotno letno rast BDP.

Od leta 2000 do 2006 so kitajska podjetja vlaganja v raziskave in razvoj glede na delež BDP podvojila na 1 odstotek BDP in že prehitela podjetja v EU - sicer le za las -, ki so so svoj delež v istem času kljub občutno nižji rasti BDP za malenkost znižala. Seveda so podjetja iz EU del denarja v raziskave in razvoj vložila tudi na Kitajskem, kjer so množično odpirala svoje tovarne.

At EU level, the aggregate government sector should first correct its own failure and support research activities up to a threshold of one percent of GDP. Setting targets for private R&D is ineffective. The drivers of private R&D call for a more integrated European market for technology, notably an EU patent in lieu of the current system, which involves prohibitive costs. Also, more funding is needed for academic research, as a magnet for local and foreign business R&D activity in Europe.

So pa med članicami EU velike razlike. Švedska in Finska za raziskave in razvoj že namenita bistveno več kot 3 odstotke BDP (Švedska že blizu 4 odstotke), okrog 2,5 odstotka BDP dosegajo tovrstna vlaganja na Danskem, v Avstriji in Nemčiji. Slovenija je na desetem mestu in je najuspešnejša nova članica, vendar ji do cilja 3 odstotke BDP še zmeraj manjka 1,5 odstotne točke, kar pomeni, da bi morala letos in prihodnje leto svoja vlaganja podvojiti, pravi Bruno van Pottelsberghe. Ali ji bo to uspelo, je v največji meri odvisno od vlade. Javna vlaganja v višini 1 odstotka BDP so kot spodbuda in zgled veliko pomembnejša, kot so prepričani politiki, je za www.razgledi.net pojasnil izvedenec Bruegla. Sloveniji med novimi članicami po deležu skupnih vlaganj tesno sledi Češka. Na repu lestvice je z vlaganji 0,42 odstotka BDP Ciper.

Vlaganja v raziskave in razvoj

^{Vir: Bruegel}

From 1996 to 2006 the median R&D intensity in Europe increased only slightly. In absolute terms, the most dynamic countries have been Finland (+1.2 percent), Austria (+0.9 percent), Denmark (+0.6 percent) and Sweden (+0.5 percent). These four countries already had a very high level of R&D intensity in 1995, and have made the most marked improvement over the subsequent decade. It is worth mentioning that three countries have seen a drop in their levels of R&D intensity: France (-0.1 percent), the United Kingdom (-0.2 percent), and the Netherlands (-0.2 percent). Their levels of R&D expenditure play an important part in aggregate EU R&D intensity. /…/This drop may be explained in part by a drop in government-funded R&D observed in the three countries, which has not been offset by an increase in business R&D expenditure.

Bruno van Pottelsberghe politikom sporoča, da nobena članica EU ni uresničila ciljev, ki si jih je sama postavila v nacionalnem razvojnem programu, kar pomeni, da nobena članica EU ne nameni 1 odstotka BDP javnega denarja za raziskave in razvoj na področju izobraževanja (financiranje visokošolskega izobraževanja, laboratoriji) ali za spodbujanje raziskav in razvoja v podjetjih (subvencije, naročila). Najbližje temu cilju so Švedska, Finska in Avstrija. Večina vlad je kljub zavezam na podlagi lizbonske pogodbe svoj delež javnega financiranja raziskav in razvoja po letu 2002 znižala.

Koliko vlagajo v raziskave in razvoj podjetja in koliko država

_{Vir: Bruegel}

Izvedenec Bruegla ugotavlja, da bolj kot so bile članice oddaljene od 3 odstotkov BDP za vlaganja v raziskave in razvoj, višji cilj kot so njihovi politiki napisali v nacionalne razvojne programe, ki so jih vlade morale pripraviti na podlagi lizbonske strategije in predložiti evropski komisiji. Najbolj nerealistični sta bili poljska in latvijska vlada, ki sta predvideli, da bosta med letoma 2002 in 2010 delež vlaganj v raziskave in razvoj, izražen v deležu BDP, kar početverili. Cilj slovenske vlade, da bo svoj delež podvojila, je Bruno van Pottelsberghe ocenil kot ambiciozen. Ker je majhna država, bi bilo treba določiti sektorje, ki jih država želi razvijati, Madžari so recimo že izbrali biotehnologijo, je pristavil.

Sektorji, kjer podjetja največ vlagajo v raziskave in razvoj

_{Vir: Bruegel}

Razlike med vlaganji v raziskave in razvoj po sektorjih je treba po besedah izvedenca Bruegla upoštevati pri ocenjevanju posamezne države. Vlade prav tako lahko dosežejo ustrezen učinek le, če pri določanju svojih ciljev upoštevajo strukturo industrije v državi, ni namreč smiselno s splošnimi subvencijami in davčnimi olajšavami spodbujati raziskave in razvoj v sektorje z nizko ravnijo tehnologije.

• Technological specialisation explains the variation in R&D intensity much better than any other country specificities.
• Not taking into account industrial specialisation may lead to a highly skewed ranking of countries.
• When industrial specialisation is taken into account, only Sweden and the US still outperform other countries. Neither Japan nor Finland has a particularly high R&D intensity in relation to what their industrial structures would suggest.
In a nutshell, business R&D intensity is endogenous, not exogenous. Governments should therefore go beyond traditional incentive policies such as direct R&D subsidies or tax credits. To set a business-funded R&D target at the country level is thus either wishful thinking or an implicit industrial policy – a way to alter the country’s industrial structure. In other words, there is no basis for the setting of EU-wide or country targets in the Lisbon programmes unless the EU’s intention is to determine member states’ industrial structure. Pouring R&D money into low-tech sectors would clearly have only a very small impact on aggregate efficiency.

Visok delež vlaganj Finske, Danske in Švedske v raziskave in razvoj je rezultat specializacije v industrije z visokimi tovrstnimi vlaganji. Seveda pa se podjetja odločajo za vlaganja v raziskave in razvoj predvsem na podlagi pričakovane povrnitve vlaganj. Pri tem imajo ZDA pomembno prednost pred EU - ZDA imajo enoten trg 300 milijonov potrošnikov, EU pa ima 27 različnih trgov, kjer proizvodnja izdelka v Amsterdamu in njegova prodaja v sosednji Belgiji še zmeraj velja kot izvoz. Ko podjetje v ZDA svoj izdelek ali storitev zaščiti s patentom, ta velja po vsej državi, v EU pa je treba patent, ki ga potrdi Evropski patentni urad, uveljaviti, potrditi in prevesti še v nacionalnem patentnem uradu v vsaki državi članici posebej. Zaradi tega so stroški za patent, potrjen na Evropskem patentnem uradu in 13 članicah EU, kar 11-krat višji kot v ZDA. Razlika je še večja ob upoštevanju 20-letne zaščite patenta. Leta 2004 so stroški v tem primeru v EU znašali 20 tisoč evrov, v ZDA le 1800 evrov.

Toda velikost trga ne pojasnjuje nadpovprečne uspešnosti Švedske. Bruno van Pottelsberghe ugotavlja, da ta država izstopa, ker največ denarja po deležu BDP - slabih 0,8 odstotka - med vsemi članicami OECD investira v akademsko raziskovanje in razvoj. Vlaganja v akademsko raziskovanje in razvoj v Sloveniji po teh podatkih znašajo med 0,2 in 0,3 odstotka BDP. Visoka vlaganja v razsikave in razvoj v akademskih ustanovah je tudi spodbuda za raziskave in razvoj novih izdelkov, tehnologij in storitev v podjetjih.

Razmerje med vlaganji v raziskave in razvoj podjetij in v akademskih ustanovah

_{Vir: Bruegel}

This strong emphasis on academic research is also a stimulus for business R&D: universities generate new ideas which are then transferred to the private sector. The transformation of these ideas into products or processes requires further applied research activity and development. /…/Provided effective technology transfer systems are put in place, academic research is probably the most effective source of new ideas, which in turn induce further research in the business sector. /…/ Not only does academic research feed ideas to the market, but it also attracts more funding from the business sector and promotes the setting up of scientific clusters.

Kot je Bruegel opozoril septembra lani, EU premalo investira tudi v visokošolsko izobraževanje, evropske univerze so slabo vodene, premalo avtonomne in neučinkovite. Vlaganja v akademske raziskave in razvoj so magnet, s katerim države članice lahko ohranijo in pritegnejo uspešna podjetja, ne pa nerealni cilji, ki jih v svojih razvojnih programih določijo vlade.

Objavljeno pod znanost in tehnologija, gospodarstvo | | |