Zakaj je v kokošnjaku sedela tudi ASK
pina, petek, 7. marec 2008Če ne bi bilo 8. marca, bi si ga bilo treba izmisliti. To je namreč dan, ko domači mediji vsako leto znova z neverjetno, že občudovanja vredno trmo vztrajajo pri stereotipih. Tukajšnje televizije tako odprejo vrata svojih studiev izključno ženskam; če pa je že kdaj skoznje (razen voditelja, seveda) po pomoti pripuščen še kak moški, je možnost, da se bo pogovor kljub začetnim salonskim višavam »ženskega vprašanja« v petih minutah začel sukati okoli esence ženske biti, torej vprašanja, kdo doma pomiva posodo in kdo pere perilo, toliko večja.
Resnici na ljubo je treba na tem mestu reči, da je v primerjavi z lani letos voditelj Poptevejevih Trenj (te so pač včeraj odprle osmomarčevsko omizjevanje) le dojel, da imajo njegove gostje doma najbrž pomivalne in pralne stroje, zato se na tej ravni debata le ni vrtela. A kaj mu je potemtakem sploh še preostalo drugega, kot da se je veliko vprašanje, ki je najavljalo temo oddaje, v kateri naj bi ženske govorile o moških, lahko glasilo samo še, ali nas pred volitvami čaka poroka. Se ve, katera!
Pustimo ob strani, da se očitno omizja, ki ga zasedajo ženske, ne morejo ukvarjati z resnimi temami – z njimi se bodo spet do leta osorej pač ukvarjali moški, več kot le prevladujoči spol te in podobnih televizijskih oddaj. Tudi bi bilo dolgočasno vsakič znova ozmerjati koncepte takšnih priložnostnih klepetov, ki se nikakor ne znajo dvigniti iz kotla moško-ženskih stereotipov, hkrati pa jim je nerodno kot edini res ženski temi, o katerih moški pač ne morejo reči ničesar tehtnega, prepoznati rojevanje in materinstvo – povabljenke o moških kot moških tako niso povedale ničesar, vsaj ne ničesar, kar bi premoglo kanec izvirnosti ali lucidnosti, o sebi pa so načvekale kar precej. Pre- in več od tega. In še manj ima smisel ugotavljati, kaj je avtoriziralo nekatere gostje, da so sploh, in to takole javno, stresale svoja mnenja o vsem, o čemer pač so, pri tem pa smešile mnenje ene med njimi samo zato, ker je noseča (!?). Tisto, zaradi česar si četrtkova Trenja velja zapisati v zgodovinski spomin, je namreč predvsem medijska manipulacija, ki si je, da stvari le ne bi bile tako očitne, nadela vsebinsko scela kaotično obleko.
Tematski kaos, ki je skušal obdelati vse od tajkunov prek modrih oči potencialnega premiera do spolne vzdržnosti (in, seveda, poroke, se ve, katere), nikakor ni bil naključen, še manj spontan. Zdi se, da je bil tam iz enega samega razloga. Ta razlog se imenuje Andrijana Starina Kosem, v oddaji predstavljena kot predsednica nadzornega sveta Dela. Ne, ni govorila o moških kot moških, ni govorila o svojih »ženskih« izkušnjah znotraj pretežno moškega gospodarskega in političnega sveta. In tudi ni govorila, ker se na to kot nadzornica medijske hiše spozna, denimo o fenomenu feminizacije novinarskega poklica. Še manj je seveda govorila o poroki, se ve, kateri. Pravzaprav je ASK v primerjavi z drugimi govorila zelo malo.
Da bo uro in pol sedela v kokošnjaku – ki našemu spolu ni bil ravno v čast in moškim najbrž ne v slast, vsekakor pa v krohot, češ, glejte, takšne ste, po njem pa se še običajno energičnemu voditelju tokrat ni dalo kikirikati –, je očitno privolila iz povsem drugega razloga: da bo lahko v samo njej zagotovljeni pozornosti med enim in drugim oglasnim blokom napadla Janeza Janšo. Seveda kot predsednika vlade, čigar tesna sodelavka je bila še pred nedavnim. Pri tem je podrobnost, da je to naredila prek ovinka družine Petek, zanemarljiva.
Sredi porok, vzdržnosti, ginekoloških težav, idealnih moških, otrok in karier, direktorjev v maricah in tako naprej, ki so se gnetli pod naslovom Ženske o moških, se je tako odvil skoraj petnajstminutni osebni, a seveda še kako tudi politični obračun, ki najbrž ne bo ostal brez kontra obračuna. Voditelju se je za povrh še zareklo (se mu je res?) nekaj takega, kot, no, to je bilo deset minut za Andrijana Starina Kosem. Presežek, ki ga Uroš Slak najbrž ni pričakoval, je dodala Marta Kos, »strokovnjakinja za javno nastopanje«, ko se je ASK zahvaljevala v imenu svojega brata, predsednika izginjajoče protikorupcijske komisije.
Poanta? Zloraba oddaje, ki naj bi (priložnostno, seveda) o moških spregovorila z ženskim pogledom (uf, karkoli to že je), ni bila le šolski primer medijske manipulacije in politične instrumentalizacije, ampak obenem zelo lep primer, kako deluje svet, ki mu vlada moški princip. Za osmi marec povsem na mestu. Malo upanja daje samo umanjkanje zaključnega podatka o številu klicev na anketo; očitno jih je bilo sila malo. Ne, ni spraševala, ali bo poroka, se ve, katera, ampak, kdo ima pri vas doma zadnjo besedo. Pri Slaku očitno … Drugod pa – daljinec.
Objavljeno pod nt, življenje s slogom, mediji in splet | 
| 
|
Pravilna definicija - tole včeraj je bil čisti kokošnjak. Slaku pač tokrat ni uspelo. Zanimivo je to, da sta ob vseh teh afnah, od katerih se imajo nekatere za zelooo pametne (Nina Ivanič in Saša Einsidler) zablesteli predvsem Saša Lendero in Nina Osenar, ki znati lepo neposredno reči bobu bob. Povsem me je presenetilo, kako starokopitni sta postali Einsidlerjeva in Ivaničeva. Kot da je življenje po njunih merilih edino relevantno. Mislim, Einsidlerjeva zagovarja vzdržnost pred poroko. Give me a break! Tipičen primer nekoga, ki je pozabil, kako je biti mlad.
Zanimiv je v tem kontekstu tudi intervju s Stojanom Zdolškom v Mladini. Tudi ta zgleda kot naročen. Novinar se je skrbno izogibal nevarnosti vprašana o pritiskih Laškega kot lastnika na uredništvo Dela pred letom 2006. Kot da teh pritiskov ne bi bilo. Mladina se ni ravno proslavila s tem. Obsedeni z JJ ji pride prav vsak njegov sovražnik. Čeprav je iste baže kot JJ.
se strinjam z oznako kokošnjak. za moje pojme sta se zblamirali predvsem einsiedlerjeva in ivaničeva, tisto nakladanje o vzdržnosti, ki izključuje spolni akt, vse ostale oblike zadovoljevanja pa so dovoljene…kakšno sprenevedanje! tudi o njuni politični razgledanosti
ne gre izgubljati besed. po kakšnem ključu se je v tej babji klepetalnici znašla ASK, ki se je ves čas vidno dolgočasila? očitno je čakala na svojih vnaprej dogovorjenih 5 minut
Je imel potem prav Stalin, ki ga tako rad citira naš Slavoj Žižek, rekoč, da seveda je paranoičen, saj ni nor?
In še dodatek h kronologiji neznosne lahkosti medijske manipulacije, le da je bila tokrat morda celo zares spontana, ker je, glede na njenega avtorja, težko verjeti, da je bila zavestno domišljena? V ponedeljkovem Vročem stolu na nacionalki je voditelj ob pomoči Pahor-Kresal-Golobič v studiu ter Slivnik-Balazic v nekaksni “analitični” komori poleg njega iskal novega voditelja na levici. Na koncu je, morda tudi zato, ker ga ni našel, potegnil iz rokava nekakšno opravičilo, da v prejšnji oddaji bojda čas ni dopuščal objave rezultatov ankete, ki je v športnem duhu gledalce spraševala, kdo bo zmagal, Janez Janša ali Ivan Zidar. Kaj levica, poanta oddaje, odtisnjena v glavo gledalca, je bila jasna: Janša 85,6 %, Zidar 14,4 % …
Res vzorčen primer kokošnjaka. ASK je bila v njem z zelo očitnim drugačnim poslanstvom. Težko je reči, katere tehtnost besed je najbolj navdušila. Za vselej pa se je vsekakor vtisnila v spomin trenerka javnega nastopanja s svojim buuuuuuu nravnost v kamero in mikrofon. Še sicer vedno nervozni voditelj je bil spričo povedanega razorožen in osvobojen napetosti. Starina in z njo pop tv pa sta očitno segala po višjih ciljih.
ta svet deluje po ženksem in ne moškem principu. Stare zlajnane na glavo obrnjene stvari so c človeški družbi očitno stalnica. Zakaj ženski? Eksplozija rojatev, kar je najbolj poudarjena značilnost trenutka na planetu je tipično ženksi koncept - ta preglasi vse ostale banalnosti o katerih smo pripravljeni debatirati. Ženski princip je tudi v imenu svojih potomcev uničiti dokončno vse, kar bi njih morebiti (ne nujno, ampak obstaja sum) lahko oviralo. Posledica je nepovratno uničenje vseh divjih živih bitij. Padanje vseh norm je odobreno s svetostjo življenja lastnega potomca - od tod nezaslišno ravnanje s klavnimi živalmi, poveličanje žretja njihovih komaj skotenih potomcev, kot največji dosežek kulinarike, pomanjkanje razumevanja čustev teh bitij, ki se od ljudi ne ločijo po drugem, kot po količini (enkrat za spremembo je kvaliteta enaka). To so ženski pricnipi. Moški je agresiven in samodestruktiven. Planet in odnos ljudi do živega in neživega sveta odseva prevlado ženskega principa tudi v fanatičnem zagovarjanju ene same prave religije, pomanjkanju filozofije, umetnosti,.. čudno kako z lahkoto sprejemamo stereotipe. Res pa je, da moški v ženskem svetu z agresivno močjo ohranja svojo vlogo ravno z manifestacijami fizične prevlade. Sliši se banalno, ampak zadeva deluje in ljudje ob apokalipsi izumiranja delajo otroke, kot da imajo nešteto planetov že jutri na voljo, kjer bodo le-ti lahko izrazili svojo individualnost in spoštovanje do življenja.
Se opravičujem za globalno misle v tako lokalnem “kurniku”, če že s tem nisem žaljiv tako kot predhodniki?