Prav verjetno je, da bi šel film Juno skoraj neopazno mimo mene, če ne bi v povzetku podelitve letošnjih oskarjev opazil scenaristike, ki je zanj v prvi vrsti najbolj zaslužna. Čeprav seveda še zdaleč ne edina, ki je iz njega naredila eno najbolj posrečenih filmskih izkušenj zadnjih let. Pravzaprav bi jo bilo težko zgrešiti, imenuje se namreč Diablo Cody, kar je seveda psevdonim, njena nekonvencionalna (in precej neokusna) obleka in tetovaža na rami pa sta nakazovali, da ne pripada ravno scela hollywoodskemu glamurju.

Vendar je več kot očitno, da zna pisati, kajti najprej se je proslavila z blogom (Pussy Ranch), v katerem je sproti opisovala svoje izkušnje striptizete v Minneapolisu, potem je o tem napisala knjižno uspešnico Candy Girl, nakar se je neki brihtnež spomnil, da je od nje zahteval scenarij. Tako je nastala izjemna osnova za filma, ki so ga prevzeli režiser Jason Reitman ter izvrstni glavni igralci, Ellen Page, Michael Cera, Olivia Thirlby, Jason Bateman, Jennefer Garner in drugi.

Kaj je tisto, kar naredi Judo tako prisrčen, optimističen in zabaven? Prav gotovo ne osnova tema, ki je najstniška nosečnost, ampak način, na katerega je ta prikazana. Juno MacGuff je bistra, precej nekonvencionalna punca, ki hoče ugotovi, za kaj pri seksu pravzaprav gre in za to uporabi najboljšega prijatelja, inteligentnega, precej štorastega, a prisrčnega sošolca Paulija Bleekerja. Izid je za Juno, ki čisto samoumevno prevzame odgovornost za vse, precej bolj usoden, kot si je morda predstavljala. Vendar tega nihče iz njene neposredne okolice je sprejme kot tragedijo, ampak se popolnoma strinjajo z njeno idejo, da bo dala otroka posvojiti.

Komedija človeških nravi se tukaj šele dobro začne, izpeljana pa je s tako duhovitimi in nepredvidljivimi preskoki, pa s tako suvereno igro glavnih junakov, da smo popolnoma očarani, kar velja tudi za izvrstno glasbeno spremljavo, kamero in scenografijo.

Juno je netipično ameriški film tudi zato, ker v njem ni nobenega nasilja, nobenih velikih nasprotij (če izvzamemo osnovnega, da nekdo ima nekaj, česar si ne želi, drugi, ki si to želi, pa tega ne more imeti), zato pa precej več razumevanja in topline, kot smo ju vajeni. In ko v zadnjem prizoru nesojeni očka in mamica sedita na ograji pred domačo hišo in skupaj igrata na kitaro, to ni klišejski srečni konec, ampak konec, kakršnega bi tovrstna najstniška izkušnja morala vedno imeti.

Objavljeno pod kultura in šolstvo | | |