Kakor je videti, vlada zaradi ne-prodaje Telekoma ne bo deležna kritike zaradi ’stvari same’. Očitali ji bodo ‘nepotrebne’ stroške, zapletenost in protislovnost razpisnih pogojev in kar je podobnega, gotovo pa tudi morebitni IPO oziroma prodajo manjšega deleža po modelu NKBM. Ker bi s slednjim pač ustregla marsikomu in zato dobila kakšen glas na volitvah več. Kakor s ’subvencioniranimi’ vrtci, izrednimi davčnimi olajšavami oziroma draginjskimi dodatki, avtocestnimi vinjetami, bojem proti tajkunom … Najbrž od vsega začetka niti ni bilo tako mišljeno, a vladi, ki je začela z davčno reformo v prid bogatim in tesnim zavezništvom z določenimi (’veliko’)kapitalskimi krogi, se mandat izteka v ganljivi skrbi za ‘malega človeka’, tranzicijsko-globalizicijskega poraženca in razžaljenca.

Pravzaprav s tisto skrbjo, ki jo je imel Janez Janša na jeziku dolgo opozicijsko desetletje pred letom 2004. Tako je, recimo, Janša videl Slovenijo navznoter leta 1994:

Na eni strani je tako nekaj deset tisoč tistih, ki so za desetino vrednosti prišli do imetja v vrednosti več sto tisoč mark (…), na drugi strani so tisoči delavcev in drugih, ki so prav tako desetletja prispevali v različne stanovanjske sklade, dobili pa niso ničesar. (…) Na eni strani je ozek sloj nekdanje vodilne garniture, ki je imel desetletja privilegiran dostop do informacij in znanja (…), na drugi strani so stotisoči delavcev, ki so jim desetletja govorili, da so gospodarji vsega, danes pa ostajajo na cesti brez zaposlitve in s skromnim certifikatom. (…) Na eni strani je sloj občinske in državne birokracije, ki na podlagi skritih navodil nekdanjih komunističnih gospodarjev na vse načine zavira izvajanje zakona o denacionalizaciji (…), na drugi strani so tisoči zakonitih lastnikov in njihovih potomcev, ki jim je Komunistična partija po letu 1945 premoženje ukradla. (…) Na eni strani so monopolna in skoraj neobdavčena podjetja, predvsem igralnice, ki z veliko žlico delijo nezaslužen denar (…), na drugi strani podjetja, ki se borijo za preživetje, ki imajo dobre programe in sposobna vodstva, pa nimajo dovolj poceni svežega kapitala. (…) Na eni strani so bankirji, ki so odkupovali nekatere jugoslovanske dolgove po ceni 57 centov za dolar (…), na drugi strani so davkoplačevalci in izčrpana podjetja, ki komaj preživijo mesec, zdaj pa naj bi iz svojih žepov plačevali jugoslovanske dolgove. (…) Denar je, le prerazdeliti ga je treba pravičneje.

Tako jo vidi danes:

No, ne bo držalo, da tajkunov pri nas ni še nihče videl. Prav prepoznavni so. Tajkun je nekdo, ki je pred leti prišel v napol privatizirano podjetje s prazno aktovko, danes pa ima na svoje ime vpisanih ali naokrog poparkiranih za milijone evrov delnic ali deležev tega istega podjetja. Ali pa nekdo, ki je bil pred leti po volji politike postavljen za direktorja velikega trgovskega podjetja, nato pa je tudi zaradi poslovanja njegovih privatnih podjetij ali podjetij njegovih sinov s tem podjetjem ali njegovimi dobavitelji njegovo družinsko premoženje naraslo na preko 20 milijonov evrov.

Na eni strani … na drugi strani, vmes pa krivica oziroma goljufi in pokvarjenci vseh barv (no, predvsem ene), krojev in vzorcev. Dokler se ne pojavi nekdo, ki ve, da denar je (konec koncev je Slovenija lani stopila v ‘zlato dobo’) in ga je tudi namenjen razdeliti ‘pravičneje’.

Probleme z distribucijo družbenega bogastva imajo tudi drugje. Po pravkar objavljeni raziskavi berlinskega inštituta za gospodarske raziskave (DIW) se nemški srednji sloj zmanjšuje bistveno hitreje, kot je kazalo doslej. Posledično se kajpak krepita socialni ‘obrobji’, pri čemer je mobilnost navzdol močnejša kot navzgor. V obdobju 1986 - 2006 se je tako delež tistih, ki imajo manj kot 70 odstotkov mediane (prihodkov, ki ločijo spodnjo in zgornjo polovico) z 20,7 povzpel na 25,4 odstotka, delež tistih, ki imajo več kot 150 odstotkov mediane pa s 16,5 na 20,5 odstotka.

_{Prihodkovni sloji v Nemčiji}

^{vir: DIW}

Pri tem se, sta ugotovila Markus Grabka in Joachim Frick, nizek socialni status ‘betonira’. Od tistih, ki so bili leta 1996 ’spodaj’, jih je do leta 2000 tam ostala dobra polovica, med letoma 2000 in 2006 pa že dve tretjini. Možnosti povzpeti se na socialni lestvici se torej zmanjšujejo, prav tako pa se zmanjšuje nevarnost ‘izpada’ iz vrhnje skupine, saj se je tam ‘zabetoniranost’ s 64 odstotkov povečala na 69. Mobilen je le še srednji sloj, ki se je po letu 2000 zmanjšal z pet milijonov ljudi - z 62 na 54 odstotkov prebivalstva.

Po prav tako včeraj objavljeni raziskavi düsseldorfskega inštituta za makroekonomijo (IMK) pa so v zadnjih treh letih, ko je nemško gospodarstvo raslo (skupno za 7 odstotkov), realne čiste plače padle za 3,5 odstotka; med prejšnjim obdobjem rasti (1998 - 2001) so za skoraj 4 odstotke zrasle. Še bolj so v minulih treh letih nazadovali socialni transferji, pokojnine denimo celo za 6 odstotkov. Dobički podjetij so se na drugi strani povečali za 25 odstotkov.

Dve raziskavi s podobnimi ugotovitvami na dan, ko se je v devetih nemških zveznih deželah začela stavka javnih uslužbencev. Politične posledice tega prerazporejanja po družbeni lestvici pa so že nekaj časa vidne tudi v ‘radikalizaciji’ nemškega volilnega telesa oziroma vzponu Levice (na lokalnih volitvah) in sploh priljubljenosti politikov, ki se profilirajo s kritiko ‘finančnih kobilic’, ‘pohlepnih menedžerjev’ in ‘družbeno neodgovornih lastnikov’. Kar trenutno prinaša politične točke, a zato še ni politični koncept. Prej nasprotno, zmanjšuje prostor za dolgoročne vrednostno opredeljene politične programe in široko odpira vrata populizmu.

Tudi Janša, ki s svojo stranko svojčas ni hotel več biti socialen, ne more biti verodostojen zaščitnik ‘malega človeka’. Je le politični špekulant iz vedno večje galerije podobnih domačih in evropskih ‘umetnikov všečnega’ oziroma ’sezonskega’. Malo liberalizma zdaj, malo populizma potem, malo socialnosti včeraj, malo fleksibilnosti jutri, malo odprtosti v Bruslju, malo nacionalnega interesa doma … Volilni ciklus zahteva instantne ‘rešitve’: zaradi tistega, kar bo Janša ‘pravično prerazdelil’, lahko nemara zmaga na volitvah, vendar zato verjetnost ponovitve ‘mercatorja’ ali ‘telekoma‘ ne bo nič manjša.

Z drugimi besedami, vprašanje ‘odnosa do kapitala’, s katerim so bili med ponedeljkovim Vročim stolom izzivani Borut Pahor, Gregor Golobič in Katarina Kresal, je v tej ‘okleščeni’ obliki vprašanje, na katero se ne da odgovoriti. Je ‘napačno’ vprašanje, saj je poenostavljeno na odnos do posamičnih, domnevno spornih ali pa tudi ne primerov koncentracije in lastništva, pravzaprav kar konkretnih kapitalistov, ob katerih je mogoče ‘po definiciji’ razvneta čustva volivcev le še razpihovati. Z Janšo ni mogoče tekmovati, kdo zna volivčevim ušesom bolj prijetno pljuvati po ‘tajkunih’. Stvari so v globaliziranem svetu veliko bolj zapletene, da bi jih bilo mogoče poosebiti v nekaj ‘kraljev z Betajnove’, te se da vselej ‘po potrebi’ proizvesti, še posebej ‘njihove’. (Tudi Vladimir Putin jih je, pa zato o njegovem ‘odnosu do kapitala’ ne vemo nič več kot prej in niti po volitvah, ki so bile minulo nedeljo, ne vemo, kakšno ‘našo’ Rusijo si on in njegov naslednik ‘navznoter’ pravzaprav predstavljata.)

Na-eni -strani…na-drugi-strani-Slovenija je izhodišče, ki onemogoča vsebinsko razpravo o razvoju in rasti ter kakovosti življenja, umeščeno v globalni okvir in dolgoročne časovne razsežnosti. Spet enkrat, kakor že pred volitvami leta 2004, ko so šli neopazno mimo ‘pogovori o prihodnosti’ pri predsedniku države Janezu Drnovšku. Je pa to razprava, ki se ji nekega dne ne bo več mogoče izogniti.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |