Če drži v zadnjih dveh tednih neštetokrat slišana teza, da so se ratingi vlade v zadnjih javnomnenjskih raziskavah popravili zaradi operacije ‘letališki stolp/čista lopata’, potem je blizu sklep, da bosta policija in tožilstvo v marsičem odločilno vplivala na izid letošnjih volitev. Kolikor uspešnejša bosta v že začetih postopkih in napovedanih novih iz tega ‘okvira’, toliko bolj verjetno je, da bodo volivci te uspehe pripisali predvsem dvema vladnima strankama, SDS in NSi, ki imata v rokah ključne resorje (pravosodnega in notranjega) ter premiera. Personificirano povedano, je usoda Janeza Janše, predsednika vlade, ki je po uradni razlagi poskrbela za to, da lahko policija in tožilstvo neodvisno in uspešno delata, odvisna od tega, kako bo svoje delo opravila Barbara Brezigar, generalna državna tožilka.

V tem ‘objektivnem’ političnem okvirju Barbari Brezigar ne bo prijetno, kajti na eni strani so zbujena pričakovanja javnosti oziroma volivcev morda še vedno večja od tega, kar je tožilstvo sposobno, na drugi strani pa se povečujejo tudi pričakovanja dela politične elite same. In z njimi skušnjava, da dolga leta nabirajočo se nejevoljo volivcev zaradi neučinkovitosti pravne države izkoristijo za instantno instrumentalizacijo. Ni malo znamenj, da se nekaj takšnega dogaja v primeru urada za varstvo konkurence in ni rečeno, da ne bi koga premamilo uporabiti podoben recept tudi pri tožilstvu.

‘Zgodba tega tedna’, namreč opustitev tožilskega pregona v primeru Orion, po svoje že priča o tem, da del politike od tožilstva pričakuje vlaganje obtožnic po načelu boljše ena danes več kot en glas jutri manj. Generalna državna tožilka, ki ima z opustitvami pregona oziroma zavrženjem ovadb zaradi pomanjkanja dokazov sama zelo konkretne izkušnje iz leta 1996 (primer Depala vas), bi se morala tovrstnim posrednim pritiskom znati zoperstavljati, a je na drugi strani tudi sama v položaju, ko uspeh nujno potrebuje. Bilanca tožilstva je po treh letih daleč od bleščeče in če ostanem le pri primeru Orion, ki bi zaradi svoje razvpitosti moral biti ‘paradni’ primer tožilstva - tožilec Boštjan Penko je zanj po lastnih besedah potreboval tri leta. Morda ne veliko, če je delal sam, ampak nerazumno dolgo s stališča državljana, ki čaka, kaj bo država ukrenila. Z drugimi besedami, če država, generalna državna tožilka, niti v takšnem primeru organizacijsko ne poskrbi, da bi elitna tožilska skupina prej prišla do odločitve, se lahko državljan le sprašuje, kaj se dogaja v manj pomembnih primerih.

Ni pristojnost in naloga Barbare Brezigar, da ve za sleherni primer, vendar je kot generalna državna tožilka objektivno odgovorna za to, da, denimo, še vedno ne vemo, kaj je s ’stoodstotno dokazljivimi’ (Janez Janša) ugotovitvami o nezakonitostih, ki jih je pred skoraj letom dni odkrila vladna komisija na Sovi. Na koncu tretjega vmesnega poročila te komisije (z datumom 24. maj 2007) piše

To poročilo se pošlje Vrhovnemu državnemu tožilstvu z zaprosilom po proučitvi morebitne individualne kazenske odgovornosti posameznikov v zvezi s sumom nezakonite dejavnosti Slovenske obveščevalno varnostne agencije in sumom pridobitve protipravne premoženjske koristi posameznikov oziroma pomoči pri tem.

vrhovno državno tožilstvo pa molči še danes, čeprav gre tudi v tem primeru za takrat zelo razvpito zadevo in je odgovor pričakovala (ga še danes?) sama vlada, ki je poročilo sprejela na svoji seji.

Z izjemo ministrovanja v pomladni vladi leta 2000 je Barbara Brezigar (54) vso svojo kariero, osemindvajset let, preživela v tožilskih vrstah, kot tožilka je bila leta 2002 tudi neodvisna kandidatka (s podoporo SDS in NSi) na predsedniških volitvah, ko je z Janezom Drnovškom prišla v drugi krog. Njena tožilska pot ni bila premočrtna: čeprav je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja med drugim dobila proces proti proslulemu grosupeljskemu podjetniku Sandiju Grubeliču (ki ga je branil Peter Čeferin), so jo leta 1995 spregledali pri imenovanju vodje ljubljanskega tožilstva; takratni generalni državni tožilec Anton Drobnič jo je nato imenoval na mesto vodje posebne tožilske skupine, zaradi česar se vzdevka ‘Drobničev kader’ ni več znebila.

Posebna tožilska skupina se je pod vodstvom Brezigarjeva lotila številnih primerov. Vseh ni končala z obtožnico ali pa obtožnica ni prepričala sodišča, med drugim v brniški orožarski aferi in nekaterih primerih divjega lastninjenja, poleg že omenjene zavržene ovadbe v primeru Depala vas (mimogrede, po prevzemu zasebne tožbe, kar zdaj svetujejo tudi posameznikom iz primera Orion, je to zadevo znova prevzelo ljubljansko tožilstvo in nazadnje vložilo obtožnico) pa je ostala v spominu predvsem po pritožbi, s katero je preprečila zavrnitev zahteve po obnovi procesa ljubljanskemu nadškofu Gregoriju Rožmanu. Seveda pa tudi po sporu Brezigarjeve s takratno generalno tožilko Zdenko Cerar (zaradi ovadbe, ki je Dragu Kosu in Romanu Prahu očitala nezakonito prisluškovanje novinarjevemu telefonu), po katerem je Brezigarjeva leta 1999 odstopila.

Neposredno po tem jo je ‘zaneslo’ v politiko, najprej v vlado in jeseni leta 2000 še na parlamentarne volitve (na listi SDS), leta 2002 v predsedniško tekmo in leto kasneje v državljansko pobudo Nekaj je treba storiti, ko se je skupaj z vodjo svojega predsedniškega predvolilnega štaba Vaskom Simonitijem, Rudijem Šeligom, Dragom Jančarjem, Aleksandrom Zornom in drugimi podpisala pod šest zahtev za demokratizacijo. Za očitke, da se za tožilko tovrstni politični angažma ne spodobi, se ni zmenila, podobno kot za nedavne, da ‘čez vrsto’ omogoča pravosodno pripravništvo svojima otrokoma.

A vse to je zdaj videti manj pomembno. Po tistem, kar je znano, so kriminalisti odločilne dokaze za odobritev hišnih preiskav v operaciji proti gradbincem zbrali v manj kot mesecu dni. Od organizacije dela tožilstva bi moralo biti zdaj edinole odvisno, kako hitro in temeljito bo pregledano zaseženo gradivo. Neposredno pristojen za to je vodja posebne tožilske skupine, objektivno odgovorna pa Barbara Brezigar, ki je te dni zagotovila, da je v minulih letih poskrbela za izobrazbo in strokovno izpopolnitev tožilcev, poleg tega pa ni ugovarjala trditvam, da so tožilci zdaj povsem avtonomni. Torej mora zdaj poskrbeti ’samo’ še za to, da bo o obtožnicah odločeno občutno prej kot v treh letih. In kakor koli že bo odločeno, bo tudi za to odgovornost predvsem pri generalni državni tožilki.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |