Stanislav Kovač je v preteklih tednih v Financah nazorno pokazal, da je pomemben del 5,6-odstotne inflacije v Sloveniji posledica 12,9-odstotnega povečanja cen hrane. Šok, ki je povečal domače cene hrane, je bil globalen, kar potrjujejo rekordne stopnje inflacije v številnih državah po svetu (npr. inflacija v ZDA se je povečala na 4,3 odstotke; v evroobmočju se je povečala z 1,9 na 3,1 odstotka). Vendar pa so se ob enakem cenovnem šoku cene hrane v evroobmočju povečale kar za 8 odstotnih točk manj (4,9 odstotke). To kaže, da se slovensko gospodarstvo bistveno slabše odziva na svetovne šoke kot preostale države EMU. Ker lahko v prihodnje pričakujemo nove globalne cenovne šoke na trgih nafte, surovin in hrane, predvsem zaradi hitre rasti produktivnosti in kupne moči Kitajske in Indije, je treba poiskati odgovor na vprašanje, kako se mora gospodarstvo ob takšnih šokih odzivati.

Strukturne posebnosti Slovenije

Vpliv globalnih cenovnih šokov je odvisen od strukturnih značilnosti gospodarstva. Pri naftnih šokih smo skupaj z Jožetom Damijanom in Igorjem Mastnom leta 2005 opozorili na dejstvo, da nižje trošarine v absolutnem znesku in višje uteži cen naftnih derivatov v indeksu cen življenjskih potrebščin pomenijo močnejše odzivanje maloprodajnih cen naftnih derivatov na svetovne cene. Slovenija ima trošarine, ki so v absolutnem znesku med najnižjimi v EU (skoraj polovico zneska v Združenem kraljestvu) in tako kot druge tranzicijske države skoraj dvakrat višjo utež naftnih derivatov v indeksu cen življenjskih potrebščin kot bolj razvite države (skupen vpliv svetovnih cen nafte je med 8 in 9 odstotkov). Zato ima povečanje svetovnih cen nafte v Sloveniji lahko kar dva do trikrat večji prispevek k inflaciji kot v državah EU z visokimi trošarinami in manjšim deležem v potrošni košarici.

Podobno velja tudi v primeru svetovnih šokov pri cenah hrane. Ker je Slovenija revnejša od večine držav z evrom, je delež hrane v potrošni košarici nekoliko večji in enaka sprememba maloprodajnih cen hrane bolj zmanjša blaginjo v Sloveniji. (Razlika s celotnim evroobmočjem je majhna; v Sloveniji je delež izdatkov za hrano 15,1-odstoten, v evroobmočju pa 14,3 odstotke.)

Kako se odziva slovensko gospodarstvo

Poleg navedenih strukturnih značilnosti, na katere ne moremo vplivati, na prenos svetovnih cen v maloprodajne cene vpliva tržna struktura. Na domačem trgu distribucije naftnih derivatov je tržna koncentracija velika, saj imamo dva velika in nekaj manjših igralcev. Način prenosa svetovnih cen v domače cene je določen povsem administrativno, z modelom, ki absolutne spremembe svetovnih cen neposredno prenaša v končne cene. Bruto marža distributerjev je določena v absolutnem znesku, tako da ti ne prispevajo dodatno k povečanju inflacije. Seveda pa cenovnih šokov ne absorbirajo.

V primeru hrane je situacija bolj zapletena. Maloprodajne cene se določajo tržno, kar pomeni da se marže proizvajalcev hrane in trgovcev lahko prilagajajo tržnim pogojem. V kolikšni meri lahko domači proizvajalci in trgovci prenesejo povečanja cen v maloprodajne cene, je odvisno od elastičnosti povpraševanja in od tržne konkurence. Ker so se v lanskem letu količine prodane hrane zmanjšale manj, kot so se povečale cene, lahko sklepamo, da je elastičnost povpraševanja po hrani manjša od 1, kar pomeni, da lahko proizvajalci in trgovci družno povečajo cene ne da bi zmanjšali prodajne prihodke. Manjša kot je konkurenca med proizvajalci hrane in distributerji (grosisti in trgovci), lažje bodo prvi in drugi povečevali cene. Ker je v Sloveniji koncentracija v trgovini višja in posledično tržna moč trgovcev višja, trgovci višje cene proizvajalcev hrane lažje prenesejo v maloprodajne cene.

Kot je potrdil menedžer največjega trgovca v Sloveniji Žiga Debeljak, so odstotne marže v Mercatorju v letu 2007 ostale nespremenjene, kar pomeni, da so absolutne marže v evrih ob povečanju cen proizvajalcev hrane povečali. Z drugimi besedami, tržna koncentracija v trgovini omogoča, da trgovci ne nosijo nikakršnega bremena povečanja svetovnih cen hrane, še več, ob neelastičnosti povpraševanja lahko ugotovimo, da so situacijo izkoristili in prihodke celo povečali, obenem pa so neto plače v panogi povečevali po eni izmed najvišjih stopenj v Sloveniji (povečale so se za 9,2 odstotka; v celotnem gospodarstvu pa za 7,9 odstotkov). Če bi bila konkurenca na tem trgu večja, kar pomeni, da bi morali v preteklosti preprečiti, da se npr. Mercator v Jankovićevih časih na domačem trgu ne bi širil s prevzemi, bi del svetovnih cenovnih šokov absorbirali tudi trgovci bodisi tako da bi brzdali rast plač bodisi s povečevanjem produktivnosti. Prizadevanja urada za varstvo konkurence, da preprečuje za potrošnike škodljive združitve in kartelne prakse podjetij, je zato ključno.

Krog prilagajanj se s povečanjem maloprodajnih cen še ne zaključi. Višje maloprodajne cene znižajo življenjski standard ljudi in v primeru močnih sindikatov in aktivistično nastrojenih sindikalnih voditeljev, lahko pričakujemo (v Sloveniji pa tudi opazimo) povečanje groženj s stavkami. Ker se zaradi svetovnih cenovnih šokov v večini slovenskih podjetij dodana vrednost ni povečala (izjema so trgovci), bi se v primeru povečanj plač konkurenčni položaj slovenskih podjetij poslabšal, saj bi ta morala dvigniti lastne cene. Obenem bi se zmanjšalo agregatno povpraševanje po delu, brezposelnost pa povečala. Zato je z vidika omejevanja posledic svetovnih cenovnih šokov ključno, da se sindikati sprijaznijo z dejstvom, da naftni cenovni šok zmanjša agregatno dodano vrednost in s tem razpoložljivo pogačo za delitev in ne zahtevajo povečanja plač, ki bi kompenziral to zmanjšanje blaginje. Blanchard in Gali (2007) sta pokazala, da je posledica globalnih naftnih šokov vedno nižja gospodarska rast in višja brezposelnost. Vendar pa so tiste države, ki so imele manjšo realno rigidnost plač, povečale brezposelnost manj kot države z bolj fleksibilnimi plačami. Sindikalni voditelji bi narodu naredili veliko uslugo, če bi višje plače zahtevali takrat, ko bi jih podjetja lahko izplačala, torej takrat, ko bi se povečala njihova produktivnost in ne takrat, ko se odvijajo svetovni cenovni šoki in se agregatna dodana vrednost zmanjša.

Kaj lahko pričakujemo?

Rast svetovnih cen hrane v lanskem letu je posledica dveh glavnih dejavnikov. Američani so uvedli subvencije za pridelavo koruze za biogoriva, s čimer so preusmerili velik del proizvodnje koruze v proizvodnjo goriv namesto za hrano in s tem povzročili dvig cen koruze in posledično sprožili tudi val prilagoditev cen drugih vrst hrane (npr. koruza je hrana za prašiče, tako da so se tudi ti podražili, pšenica je substitut pšenice, po katerem je bilo tudi večje povpraševanje, itd.). Drugi in dolgoročno pomembnejši razlog pa je v tem, da z realno konvergenco oziroma z zmanjševanjem razlik v razvitosti v Indiji in Kitajski lahko tudi v prihodnje pričakujemo stalna povečevanja cen hrane, surovin in nafte. Dogajanje v letu 2007 je zgolj začetek daljšega obdobja prilagajanj svetovnih cen, ki bodo zmanjševala povečanje življenjskega standarda v bolj razvitih državah. Čeprav se bo na višje cene odzvala tudi ponudba, pa bodo ti odzivi postopni, še posebej pri nafti. Zato moramo v Sloveniji poskrbeti za večjo konkurenco v proizvodnji hrane, trgovini in distribuciji. Obenem morajo sindikalni voditelji razumeti, da svetovni cenovni šoki zmanjšajo dodano vrednost v Sloveniji in te enostavno ni mogoče nadomestiti s prilagoditvijo plač, ne da bi bila ob tem prizadeta podjetja. Če bodo sindikati vztrajali pri svojih zahtevah, bo v prihodnje nezadovoljstvo med ljudmi ne le zaradi višje inflacije, ampak tudi zaradi nižje gospodarske rasti in višje brezposelnosti.

Objavljeno pod nt, gospodarstvo | | |