Poljska vlada premiera Donalda Tuska ni izkoristila prvih sto dni, pravi Andrzej Sadowski, namestnik vodje varšavskega liberalnega inštituta Adama Smitha. Pravi, da se vlada ukvarja le s tem, kako bi ostala na površju, da bi zaplavala, še posebej proti toku, pa ne. Sadowski je razočaran še toliko bolj, ker so Tuskovi liberalci pred volitvami oblikovali vlado v senci, govorili o reformnih konceptih in osnutkih zakonov, ki da jih imajo pripravljene, po volitvah pa niso naredili ničesar.

^{foto: amp}

Menite torej, da so liberalci napovedali pravilne ukrepe?
Na deklarativni ravni se stranke med seboj niti ne razlikujejo preveč. Vsaka bi se bojevala proti korupciji, poenostavila davčni sistem in znižala davke. Ko pa pridejo na oblast, ohranjajo status quo, prevzet od predhodnikov.

Vlada zdaj napoveduje enotno davčno stopnjo za leto 2010.
Če naj bi bilo leto 2010 dobro za kaj takega, bi bilo leto 2008 še bolj. Ni razloga za zavlačevanje. Če pogledate države okrog Poljske, ki so enotno davčno stopnjo že uvedle, vidite, da je to mogoče storiti hitro. Seveda, če za to obstaja iskrena politična volja.

Tako preprosto pa najbrž le ni. Predsednik države grozi z vetom, koalicija pa nima večine, s katerim bi ga lahko preglasovala.
Če bi enotna davčna stopnja koristila devetim desetinam prebivalstva, bi bilo presenetljivo, če bi jo predsednik in druge politične stranke prebivalstvu predstaviti kot neugodno.

Vendar pa dobro veste, da več političnih sil enotno davčno stopnjo predstavlja kot slabo za tiste, ki zaslužijo malo, in dobro za bogate.
To je kajpak napačna argumentacija, ki jo je mogoče preprosto spodbiti. A je treba za to imeti politično voljo, se soočiti z drugimi strankami. Enotna davčna stopnja je dobra tako za državo kot državljane. Prvi omogoča zmanjšanje izdatkov za aparat finančnih uradnikov, ki se morajo zdaj prebijati skozi milijone davčnih napovedi, državljanom pa absurdno nalogo pisanja teh napovedi.

Evro je videti podoben primer. Nekateri menijo, da bi ga bilo dobro kar najhitreje uvesti, drugi spet, da je treba počakati na pravi trenutek. Namestnik finančnega ministra meni, da bi ga bilo možno prevzeti konec mandata, vlada pa ni določila nobenega roka.
To je dobro. Gre za povsem tehnično vprašanje, ki je za celotni proces manj pomembno. Prehod na evro bo smiseln le, ko se bo raven gospodarske razvitosti Poljske približala ravni držav evroobmočja. Potem bo uvedba skupne valute povsem naravni proces in ne politični akt, ki nima ničesar skupnega z ekonomsko racionalnostjo.

Imajo pa morda takšne deklaracije določen simbolni pomen, saj silijo vlado k izpolnjevanju maastrictskih kriterijev, nizkemu proračunskemu primanjkljaju, inflaciji, obrestnim meram, zadolžitvi …
Na to, kar omenjate, ima vlada različen vpliv. Nima ga na obresti, v določeni meri na inflacijo, gotovo pa ga ima na javne dolgove. To je problem, ki ga nobeni politični sili ni uspelo rešiti. Zadolžitev presega 500 milijard zlotov (okrog 140 milijard evrov) in njihovo servisiranje letno stane približno toliko kot znaša proračunski primanjkljaj. Če te zadolžitve ne bi bilo, tudi proračunskega primanjkljaja ne bi bilo.

Kaj pa plačna politika? Vlada je pod pritiskom, naj plače poveča. Koliko je to nevarno za gospodarstvo?
Nevarne so zahteve predvsem za vlado. Različne poklicne skupine so pač ugotovile, da vlada ne vlada, kar je povzročilo val zahtev. Ni pa nobenega vzroka, da bi se vlada s plačami medicinskih sester, zdravnikov, rudarjev ali drugih poklicnih skupin ukvarjala. Pomislite samo na železarje, ki so včasih hodili protestirat pred vladno poslopje v Varšavo. Danes tega ne počnejo več. Zakaj? Ker je bilo železarstvo pred leti privatizirano. Dokler torej v zdravstvu ne bo korenitih sprememb, se bo stavke nadaljevale, delovanje sistema pa moteno.

Vendar sami veste, da je večina prebivalstva proti privatizaciji zdravstva.
Ne, povsem napak. Ko je Poljakom postalo jasno, kako resne so težave javnega zdravstvenega sistema, so se obrnili na zasebne klinike in zdaj je tam ne morejo sprejeti vseh. Problem pa niti ni v privatizaciji bolnišnic, temveč v tem, da država slabo opravlja funkcijo lastnika in organizatorja storitev. To funkcijo mora opustiti in postati garant zdravstvenih storitev za slehernega državljana. Te storitve pa lahko kupuje v konkurenčnem zdravstvenem sektorju.

Ali ni tega napovedala zdravstvena ministrica?
Sploh ne. Njej gre predvsem za to, da ohrani status quo in poveča dotok denarja v neučinkovit sistem. Pri tem pa bi morala spremeniti svojo funkcijo, privatizacija bi bila zgolj posledica. recimo tako, kakor to delajo v Bolgariji, kjer bolnišnice predajajo zaposlenim ali upnikom, z obvezo, da naslednjih 20 let nadaljujejo z zdravstvenimi storitvami.

Objavljeno pod svet | | |