Pričakovali bi, da se bo razprava o »zdravstvenem pregledu« skupne kmetijske politike EU (Common Agricultural Policy, CAP oziroma SKP), ki trenutno poteka pod slovenskim vodstvom na ravni kmetijskih ministrov, izzivov, ciljev in strategij kmetijske politike resno lotila. Pa se jih ne, ker bi bili s tem načeti interesi držav, interesnih skupin in posameznikov, povrh tega od politikov in uradnikov nihče ne zahteva. Utemeljevanje politike, s katero bi, če bi resno mislili, lahko tudi prepričali splošno javnost, ni v kratkoročnem interesu doloečnih kmetijskih skupin, predvsem peščice, ki po ekonomskih kriterijih sploh ne bi smela biti deležna pomoči. SKP je v resnem družbeno-interesnem precepu med tem, kaj bi bilo družbeno zanimivo in bi lahko prepričalo javnost, in tem, kaj je kmetijstvo pripravljeno sprejeti.

O nekaterih stvareh se pač ne sme govoriti, ker takoj spodbudijo raznovrstne ideološke pomisleke. Tako je že dolgo tudi s skupno kmetijsko politiko Evropske unije. Nastala je v kriznem povojnem času, ko je bilo v ozkem jedru Zahodne Evrope pomembno doseči prehransko neodvisnost od Američanov in zagotoviti strateško raven proizvodnje hrane zaradi nevarnosti izza železne zavese. Pričeli so s cenovno zaščito, ko je to pripeljalo v presežke hrane in visoke proračunske stroške pa so v devetdesetih uvedli neposredna plačila. Oboje je omogočal visok proračun, ki je postal tudi simbol težav EU. Čeprav ni več največja posamezna postavka proračuna EU, SKP še zmeraj sproža stalne kritike. Teh ne ustavijo niti stalne reforme. Trenutno poteka »zdravstveni pregled« SKP, ki pa očitno ne bo spremenil nič bistvenega. Razprava zaradi razprave poteka le v ozkem krogu.. Zaradi načina odločanja v EU o tem razpravljajo le kmetijski ministri in ker ima večina držav proračunske koristi, na okopih pa sedanji sistem varujejo brezštevilni uradniki in kmetijski lobisti, ta razprava ne more pripeljati do korenitih sprememb.

Od SKP imajo koristi predvsem večji pridelovalci in razvitejše države, kmetje dobijo od 100 evrov na ha v Estoniji do v povprečju 700 evrov na ha v Belgiji. Razlike v obsegu sredstev na posamezno kmetijo so še bolj očitne. Nekatere večja podjetja in posamezniki dobijo tudi več kot 300.000 evrov davkoplačevalskega denarja na leto, 50 % od 30 milijard evrov za neposredna plačila dobi 5 % največjih proizvajalcev. Kmetijska politika pa pri tem ne zmore odgovarjati na nekatere nove izzive, ki jih javnost vedno bolj pričakuje od proizvodnje hrane: to je, da bo hrana v celoti varna, da bodo cene primerne za potrošnike in kmete, da bo kmetijstvo zmanjšalo svoje učinke na podnebne spremembe in se na slednje tudi prilagodilo. Nihče ne more biti proti ohranitvi okolja, varovanju rastlinskih in živalskih vrst, za vzdrževanje estetske kulturne krajine, za pomoč šibkim in revnim kmetom, vprašanje pa je, ali sodobna kmetijska politika zna odgovoriti na ta vprašanja in zakaj sploh plačujemo kmete.

O tem se zaenkrat kmetijski ministri nočejo pogovarjati. Odgovor na preprosto vprašanje, zakaj potrebujemo kmetijsko politiko, je zavit v tančico praznih gesel. Za njo se skriva prerazdelitveni interes manjših večjih skupin kmetov, ki na noben način nočejo izgubiti zgodovinsko pridobljenih koristi. Slovenski kmetje režejo sicer manjši del evropske pogače, saj so pretežno majhni in premalo intenzivni, vendar je tudi v Sloveniji več kot podvojitev proračuna v zadnjih desetih letih pripeljala do tega, da proračunska plačila predstavljajo že polovico ustvarjenega dohodka slovenskega kmetijstva. Poudariti tudi velja, da je tak razvoj panogi, ki je bila že precej v škripcih, prinesel tudi novi razvojni zamah. Tudi v Sloveniji ne znamo odgovoriti na vprašanje, zakaj je potrebno letno razdeliti skoraj 300 milijonov evrov podpor v različnih oblikah. Kmetje bodo rekli, da jim to pripada, splošna javnost pa se zbudi le ob omenjanju zneskov za največje gospodarje.

Ekonomistom se ježijo lasje ob novicah, da določen gospodarski sektor dobiva takšno javno podporo. Ta sredstva je moral nekdo ustvariti. Povrh sredstva ne pridejo v celoti do kmetov. Večino jih poberejo posredniki, višje cene proizvodnih vložkov, predelovalna industrija in tudi administracija. Tak koncept kmetijske politike, pa naj njeni zagovorniki še tako tiščijo glavo v pesek, ne more dolgo vzdržati. Javne politike, tudi ta, postajajo vedno preglednejše, javne finance zmeraj bolj skope, vsak izdani evro mora imeti nek smisel in namen. Vprašanje je zelo enostavno: ali te podpore zagotavljajo nekaj, kar družba potrebuje in česar trg ne more »dati«.

Odgovor bo morda za nekatere presenetljiv. Da, del podpor SKP že ponuja nekaj družbeno koristnih storitev. V povezavi s kmetijstvom je to seveda varna hrana, okusna in sledljiva, sta prostor in okolje, so naravne vrste in biološka raznovrstnost, lepa krajina, čisti naravni viri, poseljen prostor ter nova vprašanja, kakršno je blažitev in prilagajanje podnebnim spremembam. Hočemo ali nočemo, pomembna je tudi stabilnost cen hrane in zagotavljanje nekakšne osnovne prehranske varnosti, kar v sodobnem času ni več toliko povezano s vprašanjem varnosti, ampak socialnim ravnovesjem, če ne, morda heretično, celo z makroekonomsko stabilnostjo. Ekonomisti za te pojme uporabljajo skupen termin javne dobrine in eksternalije. Težko bomo našli nekoga, ki bi trdil, da to niso pomembna vprašanja. Vprašanja je le, ali je za to potrebno res toliko države in ali instrumenti SKP tudi zagotavljajo te storitve, povezane s kmetovanjem. V zadnjih desetih letih se je tovrstnega argumentiranja in izvajanja politike že oprijel množinski pojem skupne kmetijske politike.

Kakšno kmetijsko politiko bi torej lahko opredelili v splošnem družbenem interesu? Predvsem bi ji morali odvzeti predznak kmetijska. Ta sektorski prizvok le moti in zavaja. Ne gre za reševanje dohodkovnih problemov kmetijstva in upravljanje s kmetijskimi trgi, ampak za upravljanje s prostorom, naravo in podeželjem, a vendar tudi s prehransko verigo. Spremeniti kaže ime politike v smeri evropske politike za upravljanje z naravnimi viri ali za zagotavljanje prehranske in energetske varnosti. Jasno definirati cilje v smislu zagotavljanja tistih javnih dobrin in zunanjih učinkov gospodarskih aktivnost, ki jih je treba urejevati na evropski ravni, in opredeliti ciljno naravnane instrumente za uresničevanje zastavljenih ciljev. Zato so potrebna tudi proračunska sredstva in politika ima s sedanjo ravnijo proračuna kje začeti jemati.

V časih vsebinsko šibke in pragmatične komisarke in evropske komisije ni pričakovati, da bi prišlo do spremembe s strani, ki je poklicana za dajanje predlogov. Kmetijski ministri so sodobni politiki, katerih naloga je, da plujejo na interesih in ne burkajo javnosti. Zakaj bi drezali v nekaj, kar ne prinaša volilnih glasov in zgolj povzroča konflikte? Javnost te »bizantinske kompleksnosti« SKP niti ne razume in SKP se tako vzdržuje, kot se je nekoč komunistična ideologija. Ker ni sposobna preobrazbe, jo bo čas – in ta bo prišel kmalu – odplavil na smetišče zgodovine. Zato bomo jedli manj varno hrano, izgubili še več naravnih virov, dopuščali socialno nevzdržna nihanja cen, ker je to pač vgrajeno v zakonitost delovanja kmetijskih trgov, zaradi podnebnih spremembe pa bo proizvodnja hrane v marsikaterem delu Evrope precej ogrožena. Pretiravanje? Ne, vse gre v to smer …

Obrniti tok ali ga vsaj bolj produktivno usmeriti je možno le s politično-ekonomskimi inštitucionalnimi spremembami. Kmetijstvo je preveč pomembno, da bi ga prepuščali zgolj kmetijskemu »getu«. Potrebujemo reorganizacije ukvarjanja s temi vprašanji na državni in evropski ravni, predvsem pa odgovorne politike, ki se bodo ukvarjali z realnimi problemi in ne le sledili toku interesov. Vendar – ali je to zgolj problem kmetijstva, je kaj drugače na področju socialne, ekonomske, zdravstvene, šolske politike? Sodobni čas je iz demokracije naredil naoljeni stroj za interesne izravnave, realni svet in njegovi problemi pa gredo mimo. Forma in kratkoročnost prevladujeta nad vsebino in dolgoročnim problemskim reševanjem. Nič novega, pa vendar kaže na to vedno znova opozarjati.

Objavljeno pod nt, gospodarstvo | | |