Z zanimanjem sem prebrala poročila o seji parlamentarne komisije za peticije, ki se je v petek ukvarjala z domnevnim šikaniranjem dveh novinarjev Maga na delovnem mestu. Povsem razumem izjemno hude zdravstvene, poklicne in siceršnje težave kolegov Igorja Kršinarja in Silvestra Šurle. Grobi posegi lastnikov, nagle zamenjave in premestitve, korenite spremembe uredniške politike in prihod novih urednikov, še posebej iz drugih redakcij ali časopisnih hiš in podobno niso dogodki, ki bi, zajedljivo rečeno, blagodejno vplivali na novinarjevo počutje. Vem iz lastne izkušnje in izkušenj številnih drugih kolegov, ki s(m)o nekaj podobnega ‘dali skozi’ pred Kršinarjem in Šurlo. Postopek je bil podobno poniževalen in brutalen, kakor sedaj, nemara v določenih primerih še bolj, a to ni zadeva, ki bi bila primerna za ‘licitacijo’. Slehernika njegov primer najbolj prizadene in vsak ga ‘prenaša’ v skladu s svojim značajem. Nekateri bolj, drugi manj dostojanstveno, nekateri bolj, drugi manj pokončno.

Mene je seveda najbolj prizadelo ravnanje ‘mojih’ lastnikov (direktor Primorja Dušan Črnigoj je v opravičilo za pomoč pri moji odstavitvi dejal, da je to moral storiti, saj drugače v Kopru ne bi več gradil) in vodstva časopisne hiše, ki so ga nastavili. In navsezadnje države, ki v mojem primeru s svojimi inšpektorati in sodišči bolj kot za ‘pravico v razumnem roku’ skrbi za to, da molči, kadar bi morala govoriti. Da zna govoriti in da je tudi sposobna ukrepati še bistveno hitreje kot zgolj »v razumnem roku«, tako rekoč bliskovito, je razvidno iz primera kolegov z Maga; v pičlem mesecu se je njunega primera lotila parlamentarna komisija za peticije in celo inšpektorat za delo. Ja, prav tisti inšpektorat, na katerega se sama brez pravega odziva obračam že dobro leto.

Inšpektorat za delo bi imel s Primorskimi novicami delo že takoj, ko je julija 2006 po posredovanju Roberta Časarja in Andreja Lovšina (tako je razlagal takratni direktor Sergej Škrlj) funkcijo prevzel novi odgovorni urednik Tino Mamić. Urednico deska Darjo Verbič je hotel razrešiti kar ustno in na njeno mesto postaviti teto poslanke Eve Irgl. Ker so mi takrat še pustili delati, se je vse skupaj vendarle končalo zakonito, a tako, da je Verbičeva ostala brez službe. Kmalu potem sem prišla na vrsto sama in se nato zaradi kršenja zakona o delovnih razmerjih in aktov decembra obrnila na inšpekcijo za delo v Kopru in na sodišče.

Obe inštituciji sem med drugim obvestila o tem, da je bil nadzorni svet družbe seznanjen z spornim delovanjem direktorja, še več, ta ga je informiral, da mu je Robert Časar svetoval, kako naj se me znebi. Ta isti nadzorni svet je direktorja zamenjal s Časarjevo piarovko Suzano Zornada Vrabec, ki se je nekaj pred tem z njim pogovarjala o prevzemu mesta odgovorne urednice. Ko sem se po bolniški, ki je bila posledica enoletnih pritiskov in šikaniranj, vrnila na delo, me je poslala domov do razsodbe sodišča. Odvzela mi je pravico do dela, ključe od pisarne, kljub v pogodbi zapisane pravice do uporabe telefona sem ga morala takoj prepisati na svoje ime. Odvzela mi je elektronski naslov in ga prenesla na svojega. Informacijska pooblaščenka je za razliko od inšpekcije za delo zelo hitro opravila nadzor in ugotovila, da je direktorica kršila zakon o varstvu osebnih podatkov. Izdala je odločbo, na katero pa se je delodajalec seveda pritožil in postopek še ni končan.

Kršitev notranjih aktov družbe, moje pogodbe in zakonov je bilo še veliko. Najbolj bode v oči najem detektiva, ki naj bi ugotovil, da kršim navodila zdravnika o bolniški odsotnosti. Čeprav sem imela od zdravnika predpisano neomejeno gibanje in je direktorica to vedela, ji je odvetnik Franci Matoz svetoval detektiva. Kot je zapisal v svoji informaciji Ljubo Trbižan in izpovedal na sodišču, mi je večkrat sledil »par ur dopoldan ali par ur popoldan«, me fotografiral in snemal. Čeprav naj bi me opazoval z razdalje približno 30 metrov, je med drugim videl, da pijem kavo. Inšpektorat RS za notranje zadeve je prav tako hitro in korektno raziskal zadevo, ugotovil, da me je detektiv tajno opazoval in spremljal ter s tem kršil zakon o kazenskem postopku. Izdal mu je odločbo o prekršku in ker se je detektiv pritožil, je inšpektorat zadevo predal okrajnemu sodišču v Kopru. Tudi komisija za preprečevanje korupcije je v načelnem mnenju ugotovila, da je ravnanje detektiva, ki za svoje naročnike pridobiva informacije v nasprotju z zakonom in poklicno dolžnostjo varovanja zasebnosti, osebnostnih pravic in osebnih podatkov posameznikov pri opravljanju detektivske dejavnosti ter pri tem uporablja metode, ki so z zakonom dovoljene le obveščevalno-varnostnim službam države in policije, kršitev dolžnega ravnanja in omogočanje neupravičene koristi naročniku detektivskih storitev. To pa ustreza definiciji korupcije.

O vsem tem ima inšpekcija za delo v Kopru in v Ljubljani vse informacije in dokumentacijo. Do zdaj sem od Inšpektorata RS za delo dobila le delni odgovor, datiran 31. 8. 2007, ki sta ga podpisala glavni inšpektor Borut Brezovar in direktorica inšpekcije nadzora delovnih razmerij Jana Uran. Nanjo sem se pisno potem še vsaj dvakrat obrnila, vendar brez odziva. O zadevi sem se vljudno pozanimala tudi 11. januarja letos, ker pa spet nisem dobila odgovora, sem pismo z dokazili 18. januarja in 12. februarja napisala tudi ministrici za delo Marjeti Cotman. Hitra reakcija v primeru novinarjev Maga s strani Boruta Brezovarja me je spodbudila, da sem včeraj vse skupaj poslala še njemu.

Ker pa počutje novinarjev skrbi tudi poslance, so enako pošto dobile tudi poslanke Eva Irgl, Majda Širca, Barbara Žgajner Tavš, Majda Potrata in Marjetka Uhan. Majda Potrata in Majda Širca sta mi kljub vikendu že odgovorili, na ostale, zlasti inšpektorat, pa še čakam. Kaj pravite, bom deležna enake skrbi kot Magova novinarja?

Objavljeno pod mediji in splet | | |