Kosovo je znamenje, da so geopolitične počitnice končane
darja, ponedeljek, 18. februar 2008Šest pogojev, ki jih z izjemo zakonite oblasti ni v mednarodnem pravu - upravičen razlog, pravi cilji, zadnja možnost, zakonita oblast, sorazmernost in verjetnost uspeha -, bi moralo biti izpolnjenih za priznanje “izborjene neodvisnosti”, je Bruno Coppieters, profesor na bruseljski univerzi VUB menil na nedavni razpravi o Kosovu, ki jo je organiziral Center za evropske politične študije (CEPS) v Bruslju. Prepričan je, da so trije pogoji izpolnjeni, in sicer upravičeni razlog, pravi cilji in verjetnost uspeha. Za preostale tri ni prepričan, zato meni, da bi morali nadaljevati z iskanjem kompromisne rešitve v okviru OZN, da Kosovo ne bi bilo le delno priznano s strani mednarodne skupnosti.
Coppieters was himself dubious about this, arguing that the interpretation of how to apply such principles as a just cause would lead to impossible disagreements. He advocated their use in political debate, which could indeed help frame the political context for decisions.
Gerald Knaus iz Evropske pobude za stabilnost je bil zelo pesimističen glede dolgoročnega dogajanja na Kosovu. Civilna misija, ki jo EU pošilja tja, bo po njegovih besedah najbolj ambiciozna in draga misija EU do zdaj. Še težje bo pripraviti strategijo za gopodarski razvoj Kosova, ki mu grozi, da bo postalo najbolj izolirana država v Evropi, ker njegovi prebivalci ne bodo mogli pridobiti vizumov za potovanje v tujino.
However, problems of legitimacy and coherence loom ominously on the horizon. Even more fundamental is the problem of developing a viable economic development strategy for Kosovo, which stands to become the most isolated country in the whole of Europe by virtue of visa restrictions on the movement of its people.
Janusz Bugajski iz Centra za strateške mednarodne študije iz Washingtona je izpostavil, da mednarodno pravo in posebej legitimna vloga varnostnega sveta OZN pri priznanju izborjene odceptive ne bi smela biti edini in glavni arbiter pri odločanju o suverenosti države. Politična realnost je bila pogosto drugačna.
Political realities often prevailed otherwise, which could either be for reasons of realpolitik or implicit recognition of some of the criteria presented by Coppieters. Milosevic’s attempted mass expulsion or genocide of the Albanian population in 1999 deprived Serbia of its right and legitimacy to govern Kosovo.
Ne-neodvisnost Kosova je po mnenju Bugajskega treba tehtati recimo z diktaturo, ki bi vodila do masovne represije ali genocida. Glede vpliva neodvisnosti Kosova na odnose med Rusijo in Zahodom pa ameriški izvedenec pravi, da Rusija ni zainteresirana za rešitev statusa Kosova, ampak se s priznanjem Kosova ne strinja zato, da bi spodbila prizadevanja EU in Nata za vzpostavitev miru in demokracije na Balkanu. Nekateri drugi udeleženci so prepričani, da Rusija z vetom v varnostnem svetu poleg tega še opozarja nase.
A widely prevailing view among the independent participants was that Russia was not really interested in Kosovo, but was willing to use its veto card in the UN Security Council to advance its international geo-political presence, and to undermine the efforts of the EU and NATO in the Balkan region.
Po besedah Dmitrija Trenina iz Centra Carnegie iz Moskve je že od sredine leta 1999 jasno, da je Srbija Kosovo za vedno izgubila, vendar sta takrat Srbija in EU zamudili priložnost, da bi rešili to vprašanje. Ker Kosovo ni bilo sredstvo za novo rivalstvo med velikimi silami Rusijo in Zahodom, zdaj lahko postane eden od simbolov tega boja. Glas o dnevu neodvisnosti v Prištini bo prodrl do Abhazije, Kurdistana in Tajvana, pa tudi do Tbilisija, Bagdada in Pekinga. Kljub temu ni pričakovati, da bo Kremelj po receptu ZDA in EU priznal Abhazijo, Južno Osetijo in Pridnestrje. Rusija se zaveda, da bi bili stroški tega priznanja previsoki, pa tudi rešitve ne bi prineslo. Trenin je naštel več primerov rešitev za zamrznjene konflikte na območju nekdanje Sovjetske zveze, recimo sporazum o skupni državi med Moldovo in Pridnestrjem, avtonomijo za Južno Osetijo v okviru Gruzije, priznanje Abhazije s tem, da so območje Gali vrnili Gruziji in rešitev konflikta na Gorskem Karabahu. Kosovo je po Treninovih besedah signal, da so geopolitične počitnice, ki jih je svet užival od konca hladne vojne, končane.
However, the political context for pursuing such solutions is now characterised by the return of international power relations. Kosovo is a signal that the geo-political holiday the world had enjoyed since the end of the Cold war is now finally over.
Večina udeležencev razprave je menila, da je pretirano govoriti, da bo neodvisnost Kosova povzročila domino efekt. Prepričani so, da ne bo povzročila odcepitve Baskije od Španije, Škotske od Velike Britanije in razpada Belgije. Na Balkanu se ne bojijo razpada Bosne in Hercegovine in Maskedonije, utegne pa se zgoditi, da se bo severni del Kosova priključil nazaj k Srbiji.
Objavljeno pod svet | 
| 
|
Vse bo ostalo na istem mestu ostale bodo samo vroče glave in v teh glavah je bistvo zabito od rojstva vsakega državljana Srbije staro več kot 100 let in se te glave ne streznijo kakšne grozote so se takrat dogajale zdaj pa povzročajo enake grozote kot so jih imeli sami pred več kot 100 leti.Takim ljudem ne bo pomagal niti Bog-Niso pa vsi krivi ljudstvo je nadmudreno eni so že spoznali,da politika zastruplja
svojo ljudstvo nekateri pa tega ne bodo nikoli rajši poulični protesti,da imajo politiki svoj kriminalni imič in samo siromaštvo sram naj jih bo.
Ne strinjam se s Kosto. Predvsem ne z zaljivostjo, ki jo nanasa prebivalcem Srbije. Me pa izredno spominja na napihnjeno vehemenco nasega slona v trgovini s porcelanom - zunanjega ministra. Vsekakor je res in se strinjam, da je Srbija v polpretekli zgodovini sama zarisala danasnjo pot Kosova in je za vse dogodke prejsnjega konca tedna - ali bolje zadnjih dvajsetih let - kriva izkljucno sama. Ne strinjam pa se, da so za to odgovorni prebivalci Srbije. In tu je po mojem mnenju problem mednarodne skupnosti - tako svetovne - kot se v veliko vecji meri evropske. Igrala se je s predsedniskimi volitvami v Srbiji. Skoraj zgrozil sem se, ko sem na vhodu v Beograjsko areno na zakljucni konvenciji radikala Nikolica videl izobesene vecmetrske zastave Coca Cola. Kdo sedaj koga vlece za nos? Kdo je obljubljal Srbiji, da bo mednarodna skupnost - ali EU, ce zelite - Srbijo podprla, ce bo srbski narod dojel in na volitvah “nagradil” evropsko-demokraticno usmerjenost? To so prebivalci storili, mislili so, da so si utrli pot v Evropo. A je takoj po volitvah prisla hladna in boleca streznitev. Sporazum o sodelovanju z EU je kar naekrat postal “politicni” sporazum, nekaksen pravni akt, ki ga dosedanje drzave, ki so se borile za clanstvo v EU ne poznajo. Zal mi je, da slovenski gledalci vceraj niste gledali govora Nikolica na izrednem zasedanju srbskega parlamenta. Dobesedno izsmejal je to evropsko usmerjenost, ki jo je “prodajal” Tadic. Izsmejal je demokracijo. In na nek nacin je imel prav. Ne zato, ker se je zgodila “krivica” odtujitve Kosova. Temvec zato, ker smo vsi mi, prebivalci Evrope - predvsem pa vehementna Slovenija - naredili premalo ali celo nic, da bi z mehanizmi, ki jih Evropa vsekakor premore, pomagali demokraticnim in v Evropo gledujocim silam v Srbiji, da bi oni danes imeli obraz pred soprebivalci. Namesto tega smo jih mi - Evropejci - prepustili kamenjanju, ki se (jim) bo zgodilo v prihodnjih dneh. Zakaj?