Cilj in pot jasna, pogovor in dogovor nujna
admin, ponedeljek, 18. februar 2008GOST razgledi.net
Borut Pahor
predsednik SD
borut.pahor@socialnidemokrati.si
Zadnje čase sem deležen številnih in raznolikih kritik in mnogi me sprašujejo, zakaj nanje ne odgovarjam, zakaj pustim, da določeni dvomi in določene interpretacije ostajajo nepojasnene. Odločil sem se, da se odzovem, da razložim stvari, ki ne držijo in pojasnim vzroke in razloge za svoja dejanja. V tem trenutku imam pred seboj jasen cilj in jasno pot do njega. Prav vsako svojo misel in vso svojo energijo posvečam temu cilju. Pa vendar, tudi na ljubo mojim sodelavcem, bom nekaj stvari le poskušal pojasniti.
Socialni demokrati imamo en sam, vendar ne enostaven cilj. Na jesenskih volitvah ljudem ponuditi kompetentno ekipo z jasnim in uresničljivim načrtom ukrepov. To si ne želim samo zato, da ponudimo izbiro tistim, ki s sedanjo oblastjo niso zadovoljni. Ljudi želimo prepričati, da lahko socialni demokrati Slovenijo vodimo bolje. Torej ne želimo graditi samo na razočaranju, na podpori tistih, ki do vlade Janeza Janše gojijo negativna čustva. Nagovoriti želimo tudi tiste, ki ta mandat ne vidijo le črno belo, temveč razlikujejo med tistim, kar je ta vlada naredila dobrega in je potrebno nadaljevati in nadgrajevati ter tistim, kar je naredila slabega in je zato treba temeljito spremeniti. Skratka, nočemo zmagati zato, ker bi ljudje mislili, da je Janez Janša slab, temveč zato, ker bodo ljudje ocenili, da smo socialni demokrati boljši.
Navdih za moje razmišljanje je zagotovo državniški opus dr. Janeza Drnovška, ki je skozi tranzicijo vodil svoje vlade z jasno začrtano potjo; pripeljati Slovenijo v evropske integracije, s čimer je uokviril slovensko politiko in čemur je podredil vse ostalo. Prepričan sem, da je jedro osrednjih težav aktualne slovenske politike ravno v tem, da takega okvira danes nimamo. V tem, da Slovenija nima tretjega nacionalnega soglasja in da se zato politika ukvarja predvsem sama s seboj in s postranskimi vprašanji, pri tem pa pušča tista vprašanja, ki so res pomembna za našo prihodnost, samevati v predalih čakajoč na boljše čase. To je naša temeljna politična razvojna ovira in s tem se želimo soočiti socialni demokrati. Doreči želimo jasen cilj ter s pravim naborom ukrepov stopiti na dogovorjeno pot.
Vzorec delovanja kot dejavnik
Pri tem se mi zdi zanimivo razmišljanje, ki ga je te dni v tisku zabeležil dr. Jernej Pikalo, ko je pisal o drugi republiki, o tem, da potrebuje slovenska država in politika nov model, nov okvir delovanja. Da si želi države, ki bi ljudi navdihovala. Tudi sam sem prepričan, da se prepogosto zanemarja tisto, kar sam raje postavim v središče: to je vzorec političnega obnašanja. Mnogi to vprašanje napačno ocenjujejo, včasih celo podcenjujejo in zanikajo, da bi to sploh bilo pomembno. Sam pa menim, da je predvsem vzorec delovanja glavni dejavnik uspeha ali neuspeha neke politične ekipe in njenega programa. Končno način obnašanja določa stopnjo politične stabilnosti in kooperativnosti, določa ali bodo vse nacionalne sile usmerjene v razvoj države ali pa se bosta dva bloka med seboj vzajemno spodkopavala in se le surovo bojevala. Zato stavim na pogovor in dogovor kot temeljno vodilo politike, ki mora spodbujati in združevati ideje in ljudi.
To razmišljanje je izhodišče naših priprav na septembrske volitve, temu so podrejene tudi naše aktualne aktivnosti, ki so predmet komentarjev in analiz. Nekateri nam očitajo, da smo z razglasitvijo moje kandidature za mandatarja in z napovedjo naše ekipe, ki jo bomo v kampanji predstavili javnosti, začeli trgati sadeže, ki še niso dozoreli. Pa vendar sem ravno sam ob vsaki raziskavi javnega mnenja poudaril, da jih jemljemo tako, kot se take raziskave jemlje: kot nek kazalenik, ki pa nič kaj dosti ne pove o dejanskih volilnih izidih. Jasno pa je nekaj, prvič imamo socialni demokrati priložnost, da dobimo zaupanje za vodenje države. In temu primerno se želimo tudi pripraviti.
Verjamem, da moramo javnosti jasno predstaviti, kaj bomo počeli in kdo natančno bo to počel, če bomo dobili mandat za vodenje vlade. Verjamem, da je to do javnosti edino pošteno in jo tudi toliko cenim, da verjamem, da bo svojo volilno odločitev tehtala ravno po tem vprašanju: kaj si lahko kot državljan obetam od ene ali druge politične stranke. Nerad priznam, pa vendar, nekatere odločitve so bile spodbujene tudi z novinarskimi vprašanji, ki so se vrstila vse od lanskega dneva stranke, ko sem sporočil, da bom stranko vodil na letošnje parlamentarne volitve. Od tedaj se je ponavljalo vprašanje, kdo bo mandatar, če bomo socialni demokrati zmagali na volitvah. V zahodnih parlamentarnih sistemih je to vprašanje samoumevno, saj je praviloma predsednik tiste stranke, ki zmaga, tudi predsednik vlade. Ker pa so glede tega vprašanja v javnosti nastajali dvomi in govorice, smo hoteli socialni demokrati podati jasen odgovor in smo zato tudi s sklepom predsedstva to vprašanje zaključili.
Velika koalicija je izhod v sili
Drugi razlog, ki nas je vodil k temu, pa je bilo tudi dejstvo, da je priprava alternativnega vladnega programa prišla do točke, ko imamo na posameznih resorjih pripravljeno oceno stanja ter programska izhodišča z različnimi predlaganimi ukrepi. V tej točki bo bistvena ravno ekipa, ki bo zaključila s pripravo programa ter določila tistih nekaj prednostnih točk, okrog katerih bo osredotočena pozornost naše vlade. Zato mi je predsedstvo podelilo tudi mandat, da oblikujem ekipo, ki jo bomo v kampanji predstavili javnosti in po volitvah ponudili našim koalicijskim partnerjem.
V javnosti je bil precej odmeven že prvi korak, ko smo predstavili dogovor o političnem sodelovanjem z mag. Mitjo Gasparijem. V pogovorih, ki sva jih vodila skoraj dva meseca, sva ugotovila, da imava navkljub nekaterim preteklim razhajanjem tako sorodne poglede na reševanje osrednjih vprašanj našega prihodnjega razvoja, da je najbolje, da naše sile združimo za oblikovanje jasne razvojne alternative na jesenskih volitvah.
Bolj kot odzivi na zgornji vprašanji pa me čudi reakcijo na to, da sem za medije ponovil, kar sami že dolgo pišejo. Ocena, da kot politični voditelj sam nisem najbolj všeč nekaterim krogom znotraj našega polja političnega prostora. To ni nobena skrivnost in nič kaj pomembnega nisem razkril, ko sem o tem govoril. Pri tem pa sem izpostavil, da je to povsem legitimno in da je to povsem običajen moment političnega boja. Tudi na morebitne koalicijske pogovore ta izjava ne more vplivati, kar je bil strah nekaterih. Socialni demokrati smo že pred dobrima dvema letoma sklenili in javnosti to tudi predstavili, da imamo pri morebitnem izbiranju naših vladnih partnerjev dva kriterija: programsko sorodnost ter kompetentnost predlaganih nosilcev odgovornosti.
Na tej točki pa je mogoče dobro razjasniti tudi vprašanje velike koalicije, ki prav tako dviga precej prahu. Že, ko smo se z našimi nemškimi in avstrijskimi kolegi pogovarjali o njihovih izkušnjah, smo poudarili, da so velike koalicije vedno le izhod v sili, ko zaradi volilnih izidov ni mogoče sestaviti programsko sorodne vlade. Nikakor pa to ni nekaj načrtovanega pred volitvami, še manj nekaj zaželenega. Trudimo se, da v vseh zmernih političnih silah vidimo tako potencialnega tekmeca, kot tudi partnerja. Podobnosti in razlike v programskih načrtih in v kompetentnosti ekip pa bodo javnosti omogočile, da svoje upanje podeli glede na pričakovanja, ki jih lahko v nas ali naše tekmece vloži.
To je okvir naših razmišljanj. No, o tem bo še precej priložnosti govoriti in pisati.
Objavljeno pod gost razgledi.net, slovenija | 
| 
|
52 odzivov na “Cilj in pot jasna, pogovor in dogovor nujna”
- 1 Pingback on februar 18th, 2008 at 12:59
No pa bo res posijalo sonce v naše vladne prostore
saj imamo zelo dobrega kulturnega Predsednika G.Turka
in sedaj še G.Pahor z njegovo strokovno skupino in bo Slovenija zaplula v kristalno čisto vodo.
Čeprav se strinjam z izvajanjem, in kot (še vedno volilec) SD v mnogočem pritrjujem, žal pri sebi opažam, da nisem Gandi. Ko bom jeseni volil, bom s srcem tudi za SD, predvsem za g. Potrča, glas pa bom oddal tistemu, za katerega bom prepričan, da ne bo paktiral s SDS. Glas bom dal tistemu, ki ne bo kompromisal s ostanki SDSa. Glas bom dal tistemu, ki bo izvedel “kadrovski tsunami” po kadrih, ki so bili SDSovsko nastavljeni. Prihodnost Slovenije je SDS pod 3% odstotki, predvsem pa nauk, da se SDSovsko obnašanje ne splača. Vsi SDSovci naj postanejo Silvester Šurla (ne pa Danilo Slivnik). Naj trg delovne sile odloči, ali so dejansko usposobljeni za pozicije…
Veste kaj si želimo ljudje? Spoštovanje! G. Pahor, dajte nam vrnit to, kar so nam vzeli.
Miha, spoštovanje vselej prične pri ….spoštuj samega sebe,…..brez tega ne bo šlo.
Dobro sporočilo, Borut. Tako pisanje je treba objaviti v vseh medijih. Mislim, da je ravnanje vodstva naše stranke v ljudeh v zadnjih tednih zasejalo določen dvom. Nekaj mlačnih odzivov, nereagiranj na provokacije in brez odmevnih demantijev, pa so ljudje že skoraj izgubili vero v SD in naše ljudi. Celo naši člani so postali nejeverni Tomaži. Pomembno je, da volivci SD in drugi prebivalci ugotovijo, da zmaga socialne demokracije v Slovenijo vrača spoštovanje dela, pravično nagrajevanje, enake možnosti za vse, predvsem pa družbo, ki ne bo dušila razmišljajočih in ne bo vsako nestrinjanje z vlado oz. uradno politiko označeno za narodno izdajstvo ter tožarjenje. Kritika bo vzeta kot dobronamerna spodbuda, ne pa kot nagajanje. Morda ljudje lahko živimo na ravni sedanjega standarda, vendar mora biti družbena klima bistveno drugačna. Če je delavec plačan z mizernimi 350€ na mesec, naj vsaj potem ne doživi še šikaniranja s strani šefov in delodajalcev. Če trgovke opravljajo nedeljsko delo, naj (kot piše v zakonu) to delo traja le 5 ur in naj bo pošteno plačano (dvakratno, prost dan med tednom, itd…), ne pa da z opravljenimi urami ˝mutijo˝, jih prenašajo v neke fonde ur in ˝flikajo˝ tedenske primanjkljaje delovnih ur. Pa vse državne pravnike (cerkvene ne) delajo. Pa sem tu navedel samo trgovce, kje so še drugi delavci. In od njih si lahko potem želimo domoljubja??? Tu je še veliko dela za našo stranko. Če bodo ljudje res verjeli in zaupali, potem lahko izboljšamo klimo v državi.
V ZDA se pri demokratih (njihov približek leve stranke) rojeva nov JFK, nov predsednik, ki navdušuje množice in jim sporoča Yes We Can. V Evropi ima Barack Obama prav tako veliko podpornikov. Nova velika leva stranka v Italiji je prevzela to Obamino geslo in gre z njim na volitve. Prijatelj mi je zadnjič rekel, da če Obama zmaga v ZDA bo to novo obdobje v svetovni politiki in ti novi politiki se bodo imenovali Obama generacija.
Slovenski Barack Obama je Borut Pahor. Kdor analitično spremlja politiko (in ne le kot pasivni opazovalec, ki sliši predvsem kar želi slišati) lahko opazi predvsem veliko spremembo med Pahorjem letnica 2000 in Pahorjem letnica 2008. To je sprememba iz popularnega politika v najboljšega državnika. Pahor govori o naši prihodnosti, kot jo on vidi, o moralnem in širšem okviru v katerem želi on živeti in v katerem želi da živimo vsi državljani Slovenije. Dviguje se nad nepomembne dileme kdo je naš in kdo ne, nepomembno mu je ali imaš nalepko levo ali desno… pomembno je ali si sposoben in ali si želiš. Sporoča nam, da če želimo v Sloveniji biti najboljši na svetu, smo lahko. Sporoča nam Yes We Can!
Pred nekaj leti sem bil skeptičen do Pahorjevih besed in njegovih dejanj v politiki, predvsem zato ker sem spremljal politiko kot leni opazovalec in ne analitično. Danes ga popolnoma podpiram in stojim za njim. Yes We Can!
Ne bom trdil, da mi kot politik g.Pahor ni všeč, vendar ,mi je g. Golobič ljubši. Želel bi, da bi začela sodelovati med seboj, korektno in pošteno.
Res, tisto, kar Slovenija potrebuje, je slovenski Obama. Cvetlicnobeseden, upanja poln, smehljajoc se mostograditelj brez programa. Right on!
Paradoksalno je, da Janši v boju proti Pahorju lahko največ pomaga ravno Golobič. SD bo v dilemi, ali naj stopi v koalicijo s SDS, le v primeru, če bo na volitvah osvojila drugo mesto. V primeru, da bo SD prva na volitvah 2008, bo v koalicijo povabila LDS, Zares in še kakšno stranko. Torej glas za Golobiča je dejansko glas za Janšo. Sam pa ne želim, da Janša zmaga ponovno.
Dobro da je g. Pahor utegnil dati intervju, kajti je full zmatran in se ne udeležuje manj pomembnih intervjujev. Niti na svoje Letne konference ga ni, čeprav ga njegovi člani pričakujejo.
V primeru, da Pahor zmaga (kar pa jasno, ne bo) ne bo delal leve koalicije… Jaz si pa res ne želim, še štiri leta desno vlado.
Odlično - kot cocacola, light seveda!
@ Elja
ne vem odkod ti ideja, da bo Borut sestavljal desno vlado. že večkrat je poudaril, da je velika koalicija vedno le izhod v sili, ko zaradi volilnega izida ni mogoče sestaviti drugačne vlade. nikakor pa to ni nekaj, kar bi si kdorkoli želel.
prejšnji teden je sicer že tudi izjavil, da v današnji politični situaciji ne vidi veliko možnosti, da bi to v Sloveniji lahko sploh bil izhod v sili. zato je povsem jasno, da se bo po volitvah lotil oblikovanja programsko leve vlade.
zanima pa me tudi, kdaj se je zgodilo, da se ne bi udeležil kake strankarske prireditve. ravno nasprotno, cele dneve je na terenu. je praktično edini predsednik stranke, ki ima vsako leto redne turneje po mreži. tako ohranja stik s terenom, to pa seveda terja veliko energije. zato me nič ne čudi, da je utrujen.
Uki, paradoksalno je pravzaprav razmišljati tako. Sedaj sem še bolj prepričan v to, da volim stranko ZARES, saj si ne želim še štiri leta politike “skregaj in vladaj”. Buuuuuuu….
Čeprav zmaga SDS na volitvah, nikjer ne piše, da lahko sestavi koalicijo, saj koalicijskim strankam ne kaže ravno najbolje in upam, da bo tako tudi ostalo. Navijam samo za stranko upokojencev, saj mi je zadnje čase njihova politika všeč.
Koj pa, če volim LDS?
strategija desnice je jasna in enotna od Hrvaške prek Slovenije do Italije in naprej.
najprej: ustvariti stanje politične napetosti. tako se politika zagnusi sredini, ki se zato ne udeleži volitev. hkrati se desnica v stanju politične vojne združi in homogenizira pod enim voditeljem. levica je seveda drugačna in se ponavadi ne združuje, temveč je razdeljena.
celotna fora, glavna past te strategije je vprašanje političnega obnašanja levice. če tudi ta pade na negativno kampanjo in sprejme taktiko politične napetosti, pripomore k temu, da se sredini politika res zagnusi in da abstinira. samo v takem scenariju lahko desnica upa na zmago. to se je zgodilo na Hrvaškem.
zato je ključno samo eno: levica mora na volitve pripeljati sredino. ostati mora drugačna od desnice. na pljuvanje ne sme odgovarjati z isto strategijo, ker bo sicer pri sredini ustvarila vtis, da so res vsi isti.
sicer pa, če se že govori o najboljših koalicijah. najboljše bi bilo, če bi Pahorjeva SD dobila polno odgovornost (kot jo je Jankovič dobil v Lj). tako bi imela možnost, da svoj program tudi odločno izpelje.
Borutovo politiko je potrebno razumevati skozi njegov big picture. Ko je izjavil, da je Rupel dober diplomat, sem najprej pomislil, čemu je sedaj to potrebno. Nato sem se poizkušal vživeti v Pahorjevo optiko: potrebno je povrniti zaupanje v državo in njene institucije, še posebej v občutljivem trenutku predsedovanja. Zato je potrebno restavrirati (kolikor je to pač mogoče) tudi zaupanje v Rupla. Če poizkušaš upoštevati takšno logiko, ki ne nabira poceni političnih točk, ampak je (s tem se pridružujem mnenjem nekaterih zgoraj) predvsem in izključno državniška, potem razumeš tudi takšno izjavo.
Ta uvod mimo prevladujoče teme je namenjen poudarku, da je potrebno Pahorjevo politiko razumeti skozi daljši časovni spekter in v okviru njegovega konceptualnega vzorca. Nekateri denimo že opozarjajo na to, da SD o alternativnem vladnem programu (AVP) le govori, nič pa še ni vidnega. Zakaj mislim drugače?
Prvič zato, ker je Borut že lansiral okvir političnega programa z dvema ključnima izjavama, ki jih bom izpeljal v nadaljevanju: strokovnost pred lojalnostjo in umik države iz sfer, kjer ni nujno potrebna oziroma je moteča.
Drugič zato, ker praktično nobena politična ekipa doslej ni bila podvržena tako kritični presoji javnosti, kot je prav Pahorjeva. Janša je primat med strankami dosegel šele dva tedna pred volitvami 2004, javnost pa od njega ni ne pričakovala in ne dobila pozitivnega programa njegovega vladanja, saj je alternativo gradil na kritiki LDSove oblasti. Njegov program se je začel izoblikovati šele po volitvah z mladimi ekonomisti, njihov reformni koncept pa je bil pokopan zaradi javnega revolta. Tako je nastal politični vakuum, v katerem se je smisel vladanja osredotočil na obvladanje, moč, oblast. Pri Pahorju je drugače: od aprila lani, ko je SD prevzel prvo pozicijo med strankami, se pričakovanja počasi kopičijo, hkrati pa raste kritična presoja Pahorjevih ravnanj. Poudarjam: to ni slabost! Za SD je to priložnost, da v tem kritičnem razmerju z javnostjo in zainteresiranimi mnenjskimi voditelji oblikuje pravo politično razpravo o prihodnosti. Javna naravnanost celotnega procesa, denimo preko javne razprave o Oceni stanja Slovenija danes (www.socialnidemokrati.si/avp), kaže, da Pahor in SD to priložnost razumeta in jo pravilno vrednotita!
Tretjič zato, ker imamo (končno) opraviti s politiko, ki bolj kot na volitve misli na državo. Ta politika je realna, a ambiciozna. Prijatelj je nekje zgoraj zapisal moje misli o generaciji Obama. Med Borutom in Barackom je očitna podobnost, ki ji kakšen komentator prostodušno prida oznako cvetličarstvo, dejansko pa je med njima očitna razlika. Borut poizkuša mobilizirati za spremembo z argumentom (ki postaja njegov leit motiv), Obama mobilizira z upanjem. Dejansko je Obama pri tem uspešnejši, ker uporablja vrednostni koncept nagovora, Borut pa dovolj konkretnega, da pri tem sreča tudi večji obseg nasprotovanja. Še posebej v času, ko inflacija in finančni trgi ter domači boj proti čarovnicam (pardon, tajkunom) ustvarja krizne razmere, Pahor pa na to ne odgovarja politično učinkovito, ker se ne spusti speljati na led socialne demagogije. Tudi ta odlika pove marsikaj o političnem programu. Ker je Pahor slog izpilil to te mere, da ta že predstavlja tudi politiko (konsenzualnost, nekonfliktnost, sodelovanje), ki v povezavi z gesli pod prvič predstavlja nov politični okvir.
Obamo podpiram in me navdihuje. Ker “Slovenije v vrhu sveta” ni mogoče doseči le skozi politično delovanje, ampak tudi skozi spremembo državljanske, podjetniške, učiteljeve, delavčeve zavesti, je mobilizacija z upanjem potrebna tudi Pahorju po formuli:
Slovenija = priložnost deregulacija
v vrhu sveta sposobnim
avtonomija ( motivacija za x sektorska )
podsistemov individualno uspešnost uspešnost
Da torej dosežemo realno spremembo za dobro življenje velike večine ljudi v Sloveniji, potrebujemo tudi navdih za individualno spremembo: biti najboljši v odnosu do soljudi in skupnosti ter biti najboljši, najustvarjalnejši, najinovativnejši v sferi svoje poklicne dejavnosti. Politika tega okvira ne more zagotoviti le skozi zakonodajno sfero ali sfero učinkovitosti in racionalnosti politike, ampak mora uporabiti tudi mobilizacijska orodja (desni konceptualni okvir namesto navdiha uporabi prisilo v bolj ali manj sofisticiranih oblikah).
Da se vrnem na izhodišče, torej k vprašanju obstoja ali neobstoja Pahorjevega programa. Z geslom “lojalnost pred strokovnostjo” je napovedal obsežno spremembo politične strukture, ki je konkretizirana v razmerju: Jaz sem SD, Ti si SDS ali LDS ali whatever, odlično, sodelujva, kje lahko skupaj prispevava k individualnemu razvoju (za skupno dobro)?! To je zelo pomembna sprememba, ki v samem bistvu spreminja prostor in vsebino slovenske politične kulture. Osrednja vrednota te filozofije je sodelovanje in povezovanje brez okvira ideološke delitve, ampak na temelju skupnih vprašanj prihodnosti.
S tem tesno povezana je napoved o umiku države iz sfer, kjer je ta moteča ali škodna, t.j. deregulacija. Ta pa utegne biti prav tako škodljiva, če nima ustreznega pridevnika. Pahorjev svetovalec Sebastjan Jeretič je Pahorjev koncept deregulacije poimenoval kot subsidiarno deregulacijo, saj je nujno, da se deregulacija izvede z hkratno vzpostavitvijo avtonomije podsistemov, torej načela subsidiarnosti (odločitve se naj sprejemajo na najoptimalnejšem nivoju).
Kar se mene tiče, je s tem postavljen politični program. Kar bo v okviru AVP verjetno sledilo, bo tehnologija tega procesa (posamezni ukrepi za sektorsko izvedbo takšne reforme). Glede vsebine tega procesa: Da, strinjam se, da je Slovenija v stanju, ko je potrebno razmišljati o spremembi na veliko. Da, strinjam se, da je Pahorjev politični program pravi odgovor na ta izziv. In še dodatek: Da, strinjam se, da je Pahor kot politik (in ne kak tehnokrat) sposoben razumeti problem, v njem prepoznati izziv, zastaviti in mobilizirati politično akcijo, predvsem pa bedeti nad tem, da se oblast ponovno ne izrodi in da država načrtno (z izvrševanjem njenega namena) ponovno restavrira zaupanje državljanov vanjo.
Zgoraj zapisana formula je popačena, zato jo naj ilustriram še enkrat:
Slovenija v vrhu sveta
=
sprememba politične kulture (sodelovanje namesto konflikta)
PLUS
( deregulacija X avtonomija podsistemov)
PLUS
(mobilizacija za individualno uspešnost X sektorska uspešnost)
Borut, hvala za razumljivo sporočilo.
Dovolj ga je bilo prebrati enkrat, da je odgovorjeno na vprašanja oz. mnenja ki se pojavljajo med ljudmi. Nekateri žal v vsaki besedi vidijo tisto, kar želijo videti oni sami.
Strinjam se s sebastjanom, ki je ponudil optimalno rešitev, da zmaga SD s polno večino in tako sprejme izziv vladati z vso odgovornostjo . Prepričana sem, da SD kot stranka in tudi Borut Pahor kot njen predsednik to zmore, ker verjamem v to.
Podpiram idejo umaknitve politike in tistih področij kjer ni koristna.
Slovenija nujno potrebuje spremembe. Res da je za spremembe potreben čas, vendar nam se ta čas izteka. Moramo začeti aktivneje spremljati dogajanja, se poglobiti v njih in brez naše reakcije tudi ne bo akcije. Dokler bomo samo pasivno čakali, sedeli in negodovali, se ne bo nič ( niti mi) premaknilo nikamor. Vsi si želimo živeti bolje, kvalitetnejše in uspešnejše. Možnosti nam bodo s politiko Boruta Pahorja in vseh njegovih sodelavcev in kandidatov dane….podprimo jih , dajmo jim naš glas. Zmaga SD na volitvah je tudi naša Zmaga, priložnost novih začetkov in uspehov.
Matevž,
“”Da torej dosežemo realno spremembo za dobro življenje velike večine ljudi v Sloveniji, potrebujemo tudi navdih za individualno spremembo: biti najboljši v odnosu do soljudi in skupnosti ter biti najboljši, najustvarjalnejši, najinovativnejši v sferi svoje poklicne dejavnosti. Politika tega okvira ne more zagotoviti le skozi zakonodajno sfero ali sfero učinkovitosti in racionalnosti politike, ampak mora uporabiti tudi mobilizacijska orodja (desni konceptualni okvir namesto navdiha uporabi prisilo v bolj ali manj sofisticiranih oblikah).”" - pod tole se podpišem s prve…..Bravo.
Matevz, zelo dobro si napisal … Bravo… podpisem !!
Jaz se s tistim kar je napisal predsednik Pahor absolutno strinjam.
Problem, ki ga jaz najbolj opažam, tako v vsakodnevnem življenju tako tudi v politiki, je komunikacija.
Komunikacije, kjer se ne deli na črne in bele, kjer poznajo tudi sive odtenke, kjer se ne stoji trdno vsak na svojem bregu ampak se poskuša s skupnimi močmi zgraditi most čez reko.
In to držo v tem trenutku premore samo Pahor.
Glasnika slovenskega političnega prostora sta v preteklosti bila predvsem prejšnja vlada LDS in sedanja vlada SDS, katera nista nikdar čisto zares upoštevala socialno politiko Socialnih demokratov: ta je služila zgolj kot dodatek ali kozmetično dopolnilo k neobrzdanemu vladanju političnih elit in kapitala.
Z vladavino Janeza Janše se je še okrepil politično gospodarski intervencionizem, klientelizem in slabo upravljanje z državnim premoženjem. Nismo dobili obljubljenega razvoja modernega šolstva, nismo bili deležni umika države iz gospodarstva in nimamo davčnih reform. Namesto učinkovitejšega in bolj dostopnega javnega zdravstva smo deležni njegove pospešene razgradnje. Dobili smo politizacijo državnega aparata in kadrovske čistke. Z vsesplošnim dvigom cen smo občutili socialno razslojevanje in izključevanje ter krčenje sistema socialne varnosti ravno v času, ko bi zaradi ugodne gospodarske klime morala socialna komponenta postati sestavni del pojma razvoja. In prav neupoštevanje socialnih mehanizmov in uporaba napačnega vzorca političnega obnašanja se za vladno koalicijo izkazuje za uničujoče.
Socialni demokrati se nahajajo pred najpomembnejšo nalogo, vzbuditi zaupanje ljudi in zmagati na naslednjih parlamentarnih volitvah. Potrebno se je zavedati, da edino z zmago na volitvah je možno zgolj socialne korektorje iz preteklosti pretopiti v konkretno socialno politiko prihodnosti. To pa več ni mogoče početi tako, da se obeša na zastarele koncepte in principe vladanja z drugega mesta, od koder so vsa mnenja neobvezujoča, vse kritike neme in vsa ušesa gluha. Samo iz položaja oblasti je mogoče ključne zadeve v naši državi spremeniti in Socialni demokrati se tega v odločilnem trenutku svojega razvoja odločno zavedajo.
Predsedstvo stranke je predsednika Boruta Pahorja potrdilo za mandatarja v primeru podpore ljudi Socialnim demokratom, mag. Mitja Gaspari, je kot pomemben kamen v mozaiku prihodnosti vladne ekipe predstavljen kot usklajevalec financ, gospodarstva in socialne politike. Po vsej državi že potekajo javne tribune na katerih so slovenski javnosti predstavljeni obrisi alternativnega vladnega programa z jasno vizijo o politiki Socialnih demokratov po volitvah.
Pomembno je, da državljani vemo kakšna je alternativa sedanji oblasti, želimo biti navzoči potrebnim spremembam, ki so in še bodo prikazana v modelu alternativnega vladnega programa. Pot mora biti jasna; pospešena modernizacijo države, ki vključuje tako konkurenčnost gospodarstva kot tudi socialno stabilnost, temelji naj na umiku vpliva države iz vseh tistih podsistemov, v katerih je politika preveč navzoča: v gospodarstvu, medijih, univerzah,… Razvidno pa mora biti tudi, da ne smemo biti samo kritični do sedanje oblasti, ampak je potrebno izreči sedanji oblasti tudi priznanje za nekatere dobre stvari in te peljati naprej.
Premik Socialni demokratov je v letu 2007 do danes inovativen, prepričljiv, ključen do takšne mere da so Socialni demokrati edina alternativa vladajoči politični eliti. Pri tem je seveda ključna osnovna politična usmeritev zmerne in povezovalne politične sile, ki temelji na pogovoru in dogovoru, na iskanju najširšega soglasja pri iskanju odgovorov na skupna vprašanja. Ravno zato politika Socialnih demokratov prihaja v ospredje, usmerjena je v razvoj, skozi katerega bo njena socialna politika našla plodna tla, trdno podstat, neomajne temelje, na katerih graditi prihodnost naše države Slovenije.
Spoštovani g. Pahor
Če bi bili danes predsednik vlade, s katerimi konkretnimi ukrepi bi se lotili inflacije ?
Hvala za odgovor in lep pozdrav
Za Slovenijo bi bilo najbolje, če dobi absolutno večino SDS. To je namreč edina stranka, ki je resna, kar se tiče razbitja tajkunskih in monopolnih mrež, privatizacije (umik države iz gospodarstva) in končanje klientalizma.
Žal ima v koaliciji izdajalce, kot sta SLS in DeSus.
Pahorja so pa same lepe besede, konkretnih ukrepov pa ni predstavil. V stranki ima pa poleg tega še skrajne levičarje.
To pomeni, da, če zmaga levica, se zna zgoditi, da bodo Pahorja nagnali in spet uvedli staro stanje klientalizma, korupcije, skrajno visokih davkov, birokracije in podobnega.
Ljudem je treba dopovedati, da pretiravanje v socialni državi ne deluje. Jasno jim je treba povedati, da ljudje boljše živijo v manj socialnih državah kot pa v bolj socialnih državah.
Ne moremo imeti konkurenčnega gospodarstva z visoko socialno državo. Treba je znižati davke, povečati fleksibilnost delovne sile, se upreti sindikatom, zmanjšati birokracijo.
mi je vseeno kdo bo tisti, ki spoštuje pravno državo in demokratične principe - kdo je sposoben videti kapitalizem čez “vrednost, ki se oplaja” ali “vse kar lahko kupim, lahko tudi naredim”. Važno mi je, da nas ne bo še iz politilčnih vrhov pital z izumiranjem naroda, dovoljeval betoniranja in asfaltiranja ter gradnje megalomanij s črnimi strehami,… važno mi je, da se prepoznam z opcijo, ki vlaga v kvalitetno izobrazbo in ne v naraščanje političnih lokalnih Univerz, važno mi je, da se s centralno odločitvijo (z lokalno samoupravo je popolnoma enako, kot je bilo s samoupravljanjem v podjetjih v nekih drugih časih) odloči, da je prepovedano betoniranje in asfaltiranje in gradbena megalomanija na vsakem kotičku državice, važno mi je, da se odločno prepove kurjenje t.i. biomase, ki nas vse, daleč bolj kot kajenje, v zimskem smogu čedalje bolj pohablja, važno mi je, da se naredi vizija javnega prevouza v mestih, da se mi omogoči uporaba kolesa in pešhoja na delovno mesto, da se ponovno ozelenijo uničena predmestja in slovenske vasice, da se vrnejo parki in fontane, da se do življenaj obnaša, kot do največje svetinje in se s tem ohrani tudi prostor za divje življenje v naravi, važno mi je, da se testosteronske navade, v obliki adrenalinskega uničevanja krajine s terenskimi vozili, motorji in snežnimi sanmi po državnih nacionalnih parkih kaznuje z družbeno koristnim delom, važno mi je, da se turizma ne prodaja, kot panoge, ki nas rešuje, ampak se gre v smer molekularno bioloških tehnologij, nanotehnologij in alternativ v smeri izrabe sončne svetlobe, važno mi je, da mi ne vsiljujejo kolektivizma, da kolektiv nikoli ne poseže v posameznikove človekove pravice, pa če so še tako banalne, kot je tišina in tema v noči namenjeni spanju in počitku,.. važno mi je,.. pravzaprav vse, kar množice ne marajo, se bojim. važna mi je kvaliteta. No, taka “moja” opcija je na volitvah očitno že izgubila. Taj, mogoče pa bi dotični Rifkin tudi volil zanjo? ne verjamem, tudi ta misli, da je posekati slvoenske gozdove znak napredne družbe, leta 2008 lepo vas prosim?
@james
…. z izjemo nanotehnologije … ?! ali pa bo Zemlja oglodana do kosti! Sicer ne vem, kaj lahko to tehnologijo ustavi? Upajmo, da december 2012!
Za biti uspešen v politik, je potrebno imeti razvit srednjeročni spomin. SD je imela spomladi 2005 kongres. Tam je bil predstavljen program, kako zmagati na volitvah. Narejen je bil na oceni, da si SD lahko privošči štiri leta v opoziciji, si pa Slovenija ne more privoščiti štirih ali bognedaj osmih let Janševe vlade.
Na podlagi te ocene je bila izdelana napoved, da Janševa vlada:
a) ni sposobna vladati štiri leta
b) ni sposobna prevzeti evra
c) ni sposobna predsedovati EU.
Danes vidimo, da so se vse tri napovedi uresničile. Skupaj so še samo za to, ker ne vedo, kaj bi. Evro smo prevzeli tako, da imamo sedaj portugalski scenarij v živo, v barvah in s slovenskimi podnapisi. EU pa predsedujemo tako, da že vsi po Evropi in svetu komaj čakajo, da prevzame štafeto Francija.
Borut Pahor ni bil avtor te ocene, ni dal te napovedi in ni izdelal takšnega programa. Je pa naredil tisto, kar dela najbolje. Se je prilagodil in še naprej citiral druge.
Po tistem, ko ni šel kandidirat za predsednika republike, je jasno, da na prihajajočih volitvah zanj šteje samo en rezultat. To je popolna zmaga in mandat za sestavo vlade. Vse, kar bo manj od tega, bo politični poraz in verjeten konec njegove politične kariere.
Ker bi bilo človeka pri njegov letih škoda in ker Jankovičev zgled v Ljubljani, kot je pravilno ugotovil že Sebastjan, kaže, da lahko le z večino in ne odvisnostjo od mini koalicijskih partnerjev kaj spremeniš na bolje in narediš razvojni napredek, Pahorjevo zmago (človek se obnaša, govori in deluje tako, kot da je vse odvisno od njega samega, zato ednina) tudi osebno popolnoma podpiram.
Poleg tega je SD 8vsaj tisti, ki smo zraven več kot en letni čas) po vseh kriterijih najmanj skorumpirana in klientelizmu podlegla stranka v Sloveniji. V zadnjih dneh, ko zapirajo direktorje, ker si vlada pač mora dvigovati ugled, se je to jasno pokazalo. SD v povezavi s temi ni omenjal nihče, vse ostale stranke pa še cerkev povrhu pa. SD je tudi edina, ki je do sedaj pokazala znanje in pripravljenost, da se priključi na svetovne politične tokove, kar je dokazala s strnkinim programom, ki je bil sprejet leta 2006. Ima največji delež visoko izobraženih volivcev, izjemen kadrovski potencial, dobre zveze z Evropo ter priložnost, da se dokaže potem, ko je Janša pričakovanja volivcev v treh letih spravil na minimum.
Edina težava, ki jo vidim pri doseganju 50 % plus na volitvah jeseni je v glavnih protagonistih za dosego tega cilja. Bojim se, da jim hodi po glavi eksluzivizem, da si zmage vsi niti ne želijo, ampak jih bolj zanima, ali bodo oni osebno izvoljeni. Bojim se, da težko prenašajo politični pritisk in ne bodo šli na nož. Bojim se skratka, da enostavno ne bodo sposobni zmagati, ko bo to potrebno (Temu se v slovenskem športu reče slab dan, ki običajno nastopi ravno takrat, ko se igra odločilna tekma. Prej in kasneje pa smo v odlični formi).
Zakaj ta strah? Kje se vidi, da je SD največja opozicijska stranka, če pa ne more izvoliti niti podpredsednika parlamenta? Kje se poznajo štirje novi poslanci? Koliko je zaradi njih več vloženih zakonov, postavljenih več poslanskih vprašanj in pobud, rešenih več težav navadnih državljanov? Statistika ne govori v njihov prid. Nova politika zahteva nove ljudi. Kje so? Novi so samo v tem, da niso (bili) člani stranke in so povečini do predvčerajšnjim imeli o njej povedati vse najslabše. Politika zahteva tudi stare ljudi. Ki imajo izkušnje, ki so nekaj že investirali, ki so zraven od začetka. Kje s(m)o ti?
Tisti, ki smo na takih mestih, da dnevno občutimo dolgo roko Janševega imperija in moramo nenehno braniti ustavne pravice, javno dobro, zakonitost oblasti ter pogosto celo osebno eksistenco, dobro vemo, da samo z nastavljanjem lic ne bo šlo.
To so torej ti drobni kamenčki, ki lahko poškodujejo in zavrejo mogočni stroj Boruta Pahorja. Ker je obdan s samimi strokovnjaki, novi pa so v prepolni čakalnici, ne dvomim, da se tega tudi sami zavedajo in so sposobni na te izzive ustrezno odgovoriti.
Če pa ne, pa nič hudega. Vedno se najde kdo, ki je pripravljen potegniti voz iz blata. Res pa je, da precej pomaga, če tisti, ki so na vozu v blatu, prej sestopijo. S sestopanjem ima pa Borut Pahor veliko izkušenj. Govori se, da je celo izumitelj koncepta.
Anton, vidim da še nisi poizkusil pomankanja. No, tudi to bo še prišlo, samo podpirati je potrebno SDS.
Nekateri imate težave z dojemanjem realnosti.
Nobena od napovedi, ki jih je zapisal Aljuš, se ni uresničila. Vlada je dokazala, da je sposobna vladati 4 leta (če tik pred volitvami kakšna stranka zapusti koalicijo, ne upoštevamo).
Vlada je dobro izpeljala sprejem evra. Trenutna inflacija nima veze z evrom, kot se portugalski scenarij še ni zgodil.
Vlada je sposobna predsedovati EU, le, da naši mediji nekatere manjše napake (napake delamo vsi), napihujejo do onemoglosti.
SD ni nič manj skorumpirana kot ostale stranke. Boško Šrot je bivši član SD-ja, ki pa je iz marketinških razlogov izstopil.
Tisti, ki najbolj jamrajo, kako trpijo pod Janšo, ne znajo navesti nič konkretnega.
To, kar pa je napisal Brane, pa nam napovedujejo že ke je bil Janša v opoziciji. Rezultati so pa nasprotni. Visoka gospodarska rast, najnižja stopnja brezposelnosti do sedaj, pa tudi inflacija je dosti nižja kot pod prejšnjimi vladami.
Za inflacijo (govorim o tistem delu, ki presega povprečno inflacijo evro območja), pa je tudi evropska komisija in ECB povedala to, kar že nekaj časa vemo. Krivo je pomanjkanje konkurence. Za to pa nosi večino krivde prejšnja vlada.
No, pa smo pri navijanju. nič o tem kam naj gremo in predvsem kako bomo po tej poti šli. Izzivov je ogromno, prvi je eksplozija prebivalstva (več kot milijarda nezaposlenih manj kot v najstniških letih muslimanov, indijcev in azijcev, nova milijarda južnoameričanov,..) in trajni genocid nad divjim življenjem z nepovratno izgubo biološke raznovrstnosti in rodovitne zemlje. Globalno - lokalno? levo - desno ali po sredi? A je prava pot “vse kar lahko kupim, lahko tudi naredim? A morajo številke zmeraj rasti? Zakaj morajo v družbi obstajati predpisi in tabu-ji? Kateri od njih? KAko bo s kvaliteto izobrazbe, kdo bo učil (a tisti, ki sam ne bo vedel)? kdo bo nadziral in kako? kako bo z uničujočim kolektivizmom, ki posamezniku v imenu vladavine povpečja in kvazi podjetništva jemlje nekoč “proste” dobrine (tema in tišina v noči, pitna voda in čist zrak, hlad v mestnem parku v vročem poletnem dnevu,..?),..? Koliko zdrave pameti bo premoglo pozidavanje (zaradi rasti prebivalstva še eden med glavnimi generator inflacije - pa če se ekonomska pamet s svojimi strokovnimi plašnicami še tako spreneveda)? Se ponavljam? Seveda se, saj govorimo o upravljalcih, ki bodo vplivali na življenje? Tisti, ki mi bo bližje, tisti ki ne bo kot američan Obama, sijajno govoril in nič povedal (popolno pomanjkanje vsebine, no teatralnost in populizem v smislu “mi lahko” je perfektna). Tisti, ki bo spremenil razmišljanje v kvaliteto za tiste, ki šele prihajajo. A sem ponovno zablodil v državo po Sokratu?
Bi se kar strinjal z Antonom. Janseva vlada je lepo zajahala svetovno konjunkturo, sindikati so bili zmerni, financminister pa dovolj ortodoksen. Zato je bila gospodarska rast visoka, produktivnost je zaradi odgovornih sindikatov prehitevala place, proracunska politika pa se je malce pozno, a vendar obrnila proti ciklu. Zahvalimo se torej dobri sreci, da se Jansa s svojimi nesposobnimi ministri ni rabil iti kriznega managementa. Saj se enih trgovcev ni mogel zrihtat, pa da bi se lahko spopadel z upadanjem konjunkture. Saj ne, da bi imel kaj upanja v Pahorja, edino carji, kot so Golobic, imajo dovolj znanja in mocne volje za krmarjenje v viharnih vodah.
Vsakič, ko se politika sooči s konkretnim problemom, je bistven način pristopa. Ali bo iskala najboljše rešitve tako, da bo prisluhnila vsem argumentom ne glede na to, kdo jih izreka, ali pa se bo zaprla v ozko skupino, ki na skrivaj pripravlja rešitve ter a priori zavrača vse, kar predlagajo drugi.
Za konkretno vsebino je pomembna forma delovanja, pomembno je, kako se k politiki pristopi. Zato je absolutno zgrešena aroganca tistih, ki mislijo, da so popili vso pamet sveta. Bistvena je pripravljenost in predanost odprtemu dialogu. Samo tako lahko pridemo do najboljših rešitev, ki pa jih lahko uspešno izvajamo samo, če za te rešitve dosežemo široko soglasje.
Zato je Borut najboljša rešitev. Zato, ker to razume in ker tako deluje. Ker se ne obnaša kot, da bi o vsem vse vedel, temveč združuje tiste, ki to dejansko vedo. Preveč je arogance, preveč surovosti, preveč je politične vojne. Politika bi se morala zavedati, kakšno vlogo igra v družbi. Predvsem pa bi morala temeljiti na spoštovanju drugih ter na pogovoru.
Če je Golobič alternativa Janši, potem gre Slovenija nazaj. Golobič je, tako kot Janša, produkt istih političnih razmerij, ki so vladala konec osemdesetih in na začetku devetdesetih, na prehodu v večstrankarski sistem. Tovrstna politika se je izpela, ko je odšel Janez Drnovšek. Janša je samo osamelec, ostalina nekih minulih časov, ki je uspešno zapolnil praznino po odhodu Drnovška.
Pahorjeve besede, da se zgleduje po Drnovšku pa so v direktni opreki z njegovo izjavo, da so mu blizu koncepti Pikala. Njegova tretja republika nima z Drnovškom nobene zveze in je s tehnicističnim, birokratskim in klientelističnim načinom vladanja, ki je bil značilen za LDS, skregana do konca.
To me utrjuje v prepričanju, da Pahor pobira pri vsakem tisto, kar mu je všeč, pri čemer všečne stvari presoja po tem, kdo jih je izrekel. Ni torej dovolj, da ponavljaš za drugimi, ampak moraš vedeti tudi zakaj. Če ne, hitro prideš v situacijo, ko sta ti hkrati všeč recimo Gaber in Fištravec, ki o istih temah mislita diametralno nasprotno.
Sicer pa vsa čast dobromislečim. Samo, zdi se mi, da poleg pripravljenosti na dialog potrebuješ tudi občutek, da presodiš, katere rešitve so dobre in katere ne. Včasih rešitve, o katerih lahko dosežeš najširše soglasje, niso dobre.
Banalen primer. Če bi ljudi vprašali, ali so za to, da jim ni treba več plačevati bencina, bi bili vsi takoj za. Soglasje sploh ne bi bilo problem. Odgovorna politika pa ne zna samo prisluhniti, ampak tudi sprejeti pravo odločitev in pri njej vztrajati.
Argument, da Pahor združuje tiste, ki dejansko vedo, je pa skregan sam s sabo. Kdo pa določi tiste, ki vedo? Javno mnenje, osebne preference, politična korist?
To je problem politike javnomnenjskih anket. Če je politika zvedena na goli p.r., potem vsebina in struktura sploh nista pomembni. Važno je, da se dogaja in da se piše.
Pa še nekaj. Ne morem se znebiti občutka, da si Pahorjevi svetovalci vedno zmišljujejo razlage in definicije njegovih potez za nazaj. Za to sta po moje možna dva razloga. Ali zanje ne vedo, dokler se ne zgodijo, tako kot ostali vodilni v stranki. Tipičen primer je Gaspari. Poslanska skupina o tem, da bo s Pahorjem sklenil “sporazum o političnem sodelovanju” (pazite na podrobnosti: ne s stranko, ampak z njim osebno), ni vedela nič. Preverjeno. Drugi razlog pa je lahko ta, da za temi potezami enostavno ni kakšnega globljega razmisleka od tega, kako najbolje obvladovati medijski prostor in kako uspešno zajahati ta ali oni val javnomnenjske podpore.
V tem pa je Borut Pahor nedvomno veliki mojster. Zato sem tudi prepričan, da zadnje (domnevno) padanje javnomnenjske podpore SD ne izvira iz večje uspešnosti SDS ali Janše ampak preprosto iz Pahorjevega občutka, da je visoka podpora stranki še prezgodnja. Nenazadnje Pahor pred vsakimi volitvami napove (možnost) zmage. Res pa je, da do sedaj vedno za tiste volitve, ki pridejo čez štiri leta.
Ko spremljam Boruta Pahorja , gledam njegove nastope, berem intervjuje….se mi včasih utrne misel, le kaj za vraga nam hoče povedat?
BP odgovarja na vsako pošto? Aja, ma dej= na mojo ni.
BP nima nobenega premoženja! Žalostno. Če zase ne zna poskrbet?!
BP bi se z vsemi pogovarjal in dogovarjal? Aja, s katerimi to? Če še med svojimi dela razlike….
Fant, bo treba v roke pljunit, madona in končno neki pokazat. Delat bo treba DELAT. In za pošteno delo dat plačilo in ne, ko ti nekdo vse naredi pol ga gladko malo -Canceled.
Sicer ne vem, ali je Aljus Aljus Pertinac, ampak zal ne morem resno jemat FDV-jevskih aparatcikov, ki preko Luksica drzijo za jajca tako politolosko katedro kot filozofarjenje stranke.
@Aljuš
V večjem delu se s tabo strinjam, pa vendar je eklekticizem z izbiranjem tistega, kar je nekomu všeč, povsem pravilna strategija. Temu se reče učenje iz izkušenj, ko dobre vidike povzameš, slabe pa pustiš.
Pri opusu dr. Drnovška je pomemben predvsem steber političnega pristopa: postaviti nad-cilj, ki bo določal način političnega delovanja in ki bo vse mikro dogajanje usmeril k temu cilju. Kako pomembno je to, se je pokazalo ravno v tem mandatu, ko vlada tava v temi, ker nima luči, proti kateri bi se usmerila.
Najbolj pa se s teboj strinjam v kritiki birokratsko tehnicistične politike, ki nam je vladala v 90ih. Razumem sicer, da je to posledica cilja, to je evropskih integracij, ki so se zvedle na harmonizacijo naše zakonodaje z evropsko. To je nedvomno terjalo birokratske politike, ki so ta cilj tudi dokaj uspešno (ob vseh šlamparijah) dosegli. Vsekakor pa je to povzročilo tudi vrsto negativnih učinkov, ki jih mora sedaj odpraviti politika, ki bo našo državo poenostavila in počlovečila. Glede tega povsem soglašam s tabo.
Pri prebiranju nekaterih komentarjev pod Pahorjevo vizijo bi bilo pričakovati, da se bo sam, kot zagovornik predstavljenih zamisli, aktivno vključil v razpavljanje (zakaj bi sicer zadevo dal na razglede, če se ni nameraval odzivati na posamezne debate in pravzaprav bi moral izkoristiti tehnično možnost neposrednega izmenjavanja mnenj, ki ga nudi internet!?), pa nič… No, potem sem ugotovila, da namesto Pahorja napol odgovarja oz. polemizira, pojasnjuje, dela reklamo itd. nek Sebastjan, ki vedno “ob pravem” trenutku vskoči (najbrž je tudi avtor prispevka).
Sploh pa tudi ne razumem, zakaj je uredništvo razgledov privilegiralo Pahorja oziroma zakaj ni podoben prostor odstopilo še drugim potencialnim mandatarjem (Janši, Šrotu, Golobiču, Kresalovi…) ali pa to še namerava narediti?!? Pošteno bi bilo ali pa se je uredništvo že kar opredelilo za “svojega” in se požvižgalo na načelo enakih možnosti…
@ nadja
opravičujem se ti, ker tega nisem posebej izpostavljal. zanemaril sem, da sem na tem forumu prvič.
v nečem imaš prav. sicer sem tiskovni predstavnik SD Sebastjan Jeretič, na forumih pa nastopam kot sebastjan, prvega dejstva pa pri tem seveda ne skrivam.
Nadja, seveda upam, da se bo BP s kakšnim komentarjem odzval na komentarje, glede ‘privilegija izbire’ pa: GG je že gostoval in upam, da bo kmalu spet, se pa trudimo in se bomo še tudi za gostovanje drugih strankarskih prvakov.
@Nadja
Popolnoma se strinjam s teboj.
Naj g. B. Pahor se sam vsede za PC in napiše odgovor.
Se bojim, da zelo slabo obvladuje delo za računalnikom.
Saj mogoče se bo njegova arogantna osebna asistenka, novodobna Grace Kelly, vsedla dol in nam odgovorila?!
Mene zanima še to, zakaj si vlači v svoj ožji izbor same stare “odslužene” obraze in zakaj ne da možnosti novim, mladim, ambicioznim ljudem ? Predvsem zakaj ne ženskam??
Tako radi si jemljemo Finsko za vzgled. Ženske na oblast !
Se popolnoma strinjam z včerajšnjo izjavo o Visokem šolstvu : Kvaliteta pred kvantiteto, vendar mar niste že malo pozni, zdaj ko je faxov ko gob po dežju? Jih boste ukinili??
Moram priznati, da sem resnično z veseljem prebirala vrstice, ki naj bi jih napisal g. Bortu Pahor. Zelo lepo sestavljeno, pohvalno. Resnično pa sem tudi z nekakšnim veseljem prebrala komentarje nekaterih blogerjev… Zakaj? Namreč g. Jeretič se izredno trudi za uspeh in dober ugled, predvsem vodstva stranke. Pridno vskoči, ko vidi, da nekdo ne govori oz. najlepše piše o njegovih nadrejenih. Osebno sem tudi sama (tako kot marsikdo na tem blogu) izredno razočarana nad NEPRIJAZNOSTJO IN NEKAKŠNO ODMAKNJENOSTJO našega nesojenega premierja g. Boruta Pahorja. Pinna, strinjam se, tudi nekaj zelo, zelo slabih izkušenj z asistentko g. Pahorja. Očitno to prakso uspešno nadaljujejo.
Sicer, da se razumemo, politika in program SD sta perla proti politikam ostalih strank. Trenutno nimajo konkurence, to je dejstvo. Res pa je, da bodo morali delati tudi na njihovi dostopnosti.
Čeprav se spet postavlja vprašanje: Ali bodo lepe besede in stavke uspšno pretvorili v pametno zgodbo?
Najbrž ne. Žal.
Volitve so šele čez sedem mesecev njihovi tiskovni predstavniki pa že danes mislijo, da so predstavniki vlade, asistenti, da so sekretarji, da o njihovem mladem generalnem tajniku ne izgubljam besed. Ta je sploh perla…
Skratka, SD pamet v roke! No pa tam jo že najbrž imate. Še v glavo. Predvsem vodstvo okrog g. Pahorja ker se zna zgoditi, da ga boste prav vi spotaknili med hojo do vladnega stola.
Odziv na to pisanje Boruta Pahorja po mojem mnenju kaze, da si drzavljani taksnih neposrednih izmenjav mnenj zelimo. Za politike, ki imajo oblast in tiste, ki si prizadevajo prevzeti oblast, imamo vprasanja in pricakujemo, da nanja odgovorijo. Opazam, da se politiki tega se premalo zavedajo, da nam ne zadosca, kar razlagajo v novinarskih prispevkih, na okroglih mizah. Splet jim daje moznost za neposreden stik z drzavljani, to je priloznost za dodatna pojasnila posameznih stalisc oziroma o posameznih odlocitvah in hkrati pa lahko politik ugotovi tudi, kako ga ljudje vidijo, kaj pozdravljajo, kaj pogresajo in se na te neposredne predloge in mnenja odzove s svojimi dejansji, dopolnitvami programa in podobno.
Mene ne moti, ce namesto politika recimo sproti odgovarjajo njegovi sodelavci, jasno je, da odgovarjajo na podlagi posveta z avtorjem oziroma podajajo stalisca vodstva stranke, ne osebna stalisca. Je pa splet tudi medij, ki zahteva odziv politika samega, recimo v tednu dni. Predsedniski kandidati so lani splet zelo slabo izkoristili. Ce se prav spomnim, je recimo na tem spletnem mestu svoja razmisljanja objavil le Mitja Gaspari.
Premalo je po moji oceni na taksnih spletnih mestih tudi razmisljanj predstavnikov civilne druzbe, pa tudi strokovnjakov. Slabo bi bilo, ce bi se omejili zgolj na politike.
Tikrat hura za Nadjo, ki je naredila to pr vajo kolikor toliko transparentno; morda lahko poskusi uganiti še, kdo je Matevž(pomoč:Pahor kot Obama?! tole bi lahko zakuhal kak pristo), pa bi bili še korak bliže pravemu forumu o BP-ju in njegovi pr-viziji.
Komisarju in ostalim. Sicer ne vem, kdo je Der Komisar pa me tudi ne zanima. Jaz predvsem ne morem resno jemat tistih, ki se skrivajo za nekimi psevdonimi. Saj to niso zmenkarije.
Za politološko katedro za jajce držat pa rabiš veliko večje vsestranske potenciale, kot jih imam jaz. No, če bi bili noter Tomšic, Makarovič, Zver, Jambrek in kar je še DEJANSKIH FDV aparatčikov (jawohl, to so tisti, ki so na oblasti, kot so na oblasti komisarji, nismo pa tisti, ki jih oblast preganja), bi si to že upal, glede na njeno dejansko sestavo pa ne. Kar se pa stranke tiče, jo držijo za jajca tisti, ki imajo vpliv na njeno politiko. Res pa je, da se v SD lahko odprto debatira, ima vsak pravico do svojega mnenja, ki ga lahko mirno zastopa in se mu nič ne zgodi, ker nimamo komisarjev.
Ne torej zamenjevati vsebinskih razhajanj ali drugačnih pogledov na določene poteze, z nekimi kvazi predsodki in šovinizmi, ki so se v kratkem pojavili na tem mestu. Seveda predvsem pri tistih, ki so šibki na vsebini.
Predlagam torej, da se vrnemo k vsebini zapisanega in polemiziramo o tem. Ne pa, ali je Pahor prijazen in kako seksi so njegove asistentke. Teoretiki medijskih zarot imate gotovo kje drugje več prostora, kjer se lahko mirno izživljate.
Da so pa Šrot, Kresalova in Golobič potencialni mandatarji, se pa ne strinjam. V Sloveniji namreč še nismo imeli vlade, ki bi jo vodil predsednik stranke z manj kot 10 % podporo. Po tem takem bi bil lahko kandidat za mandatarja tudi Karel Erjavec.
@ Igor Vidmar & Co.
Moje ime je Matevž Frangež, živim v Mariboru in sem aktivni član SD. Da ne bo potrebe po špekulacijah.
Gospod Vidmar, me veseli. Z veseljem prisluhnem Vašim komentarjem. Verjamem, da so napisani ali povedani iskreno in s prepričanjem. Takšni so tudi moji, zato ne čutim potrebe po diskvalifikaciji drugačnega mnenja.
Kar se po moje trenutno dogaja Pahorju in SD, je posledica konca t.i. efekta “namisljene nosecnosti” tj. ko v politiki volivci nekoga dejansko zacnejo dojemati kot nekaj, kar dejansko ni.
Meaning: Pahorja ze kaksno leto dni ljudje ne dojemajo kot vodjo opozicije, ampak kot mandatarja, BP pa tudi tako nastopa: deluje zdruzevalno; nikoli ne napada, ampak (se) le brani Ergo; izbira si funkcije (raje bom premier kot predsednik, halo!?) in ministre: ljudje imajo “vladanja” BP po letu dni zadosti in si zelijo spremembe. Vem, da se slisi bizarno, pa vendarle se je podobno zgodilo tudi Lojzetu Peterletu na predsedniskih volitvah: ljudje so se enostavno navelicali njegovega “predsednikovanja” po prvih 8 mesecih leta 2007.
Vsem SD-jevcem se tole: ce ste “kupili” Gasparija, zakaj ga ne izkoristite? Clovek je na vox-populi v top 10 in ima se ogromno kapitala s predsedniskih volitev, pa ga ni videti na eni tiskovni konferenci!? Vedno BP, BP in BP, ki se spozna na vse, ker poslusa vse, a na koncu si s tem ni kaj prida pomagati…
Tale stranka je nasploh cudna, zivi v neki paralelni realnosti; vodi jo neka zapoznela slaba kopija Tonyja Blaira (Oasis niso vec v modi, fantje!), njegovi dvorni svetovalci pa so vecinoma “arm-chair” teoretiki, ki ob prvi pravi politicni preizkusnji (ko Jansa na pladnju ponudi oblast) utihnejo in stratesko pogorijo na celi crti… hkrati vec kot polovice njenih poslancev ni ne videti ne slisati, najvec energije pa se izgublja z “obracunavanjem” s strujami, ki jih sicer nikjer ni videti. Ko nasprotnikova masinerija obracunava z njenim ideologom, ta ostane sam na “cistini”, njegovi kao-soborci pa v varnem zavetju paralelne realnosti, pardon kompromisarstva…
No, glavno, da pogovori z ministrskimi kandidati ze tecejo.
Benjamin, v mnogih vidikih se s tabo celo strinjam. Zgolj dva pomisleka.
Prvič, nisem še doživel, da bi se javnost naveličala Pahorja. Če si pozoren, njegov osebni rejting v tem času preveč ne upada (mislim vrednost ne mesto na lestvici). Zadnji mesec se mu je celo dvignil. Bolj se mi zdi, da se je on malo naveličal javnosti in sedaj bolj pove tisto, kar misli, kot pa tisto, kar bi se mu zdelo, da bi javnost rada slišala. To se mi zdi za stranko celo boljše.
Drugič, tudi če bi vsi tvoji očitki držali, vztrajam pri oceni, da ima ta stranka zelo velik, če ne celo največji kadrovski potencial, dobre zveze s tujino in relativno sprejemljiv program za veliko večino ljudi. Če ji kljub temu ne bi uspelo (v kar sicer ne verjamem), bo pa verjetno potrebno iskat razlog tudi v rečeh, ki jih navajaš.
Z velikim veseljem sem prebiral komentarje mojega teksta. Žal zaradi vseh obveznosti ne utegnem neposredno sodelovati v teh razpravah, a verjemite mi, da tega medija nikakor ne podcenjujem. Žal tudi v prihodnje, ko bom tako ali drugače nastopil na spletu, ne morem obljubiti vsakodnevnega spremljanja in sodelovanja v razpravah na forumih. Vendar zaupam mojim sodelavcem, ki bodo te razprave spremljali, da bodo znali dobro predstavljati naše argumente in poglede ter da bodo dobro zastopali politiko naše stranke.
V kratkem bo stranka nastopila z novo spletno strategijo, s katero vam bomo predstavljali naše prizadevanje za to, da javnosti ne septembrskih volitvah ponudimo alternativo z jasnim programom in s kompetentno ekipo. Trenutno se ukvarjamo predvsem s tem in v to vlagam vse moje sile. V tem okviru bo še veliko priložnosti za naše spletno srečanje, do tedaj pa vam želim prijetna spletna doživetja.
V podmladku SD-ja so Barracka Obamo imenovali ameriški Pahor.
ROTFL
Zveni kot besedilo, ki bi ga napisal Sebastjan
“vztrajam pri oceni, da ima ta stranka zelo velik, če ne celo največji kadrovski potencial”
Mene ni poleg, zato resno dvomim v to.
Res niso še vsi zraven, mnogi pa so že. V bistvu jih je vsak dan več. Sam pa Pahorja ne bi primerjal z Obamo.
Barrack je še “mlad” v političnem smislu in se mora še veliko naučiti. Podobnosti v njegovi politični govorici s Pahorjevo bi lahko mogoče iskali v preteklih letih, ko je tudi Pahor poudarjal predvsem spremembe, upanje, dogovor, itd. V zadnjem času je to malo nadgradil in sedaj že ponuja tudi kakšno konkretno rešitev. Za moj okus je pri tem sicer malo preveč pod vplivom raznoraznih ekonomskih “strokovnjakov”, zato se včasih zdi, da ni denarja za nič in bo samo še slabše. Res pa je, da na ta način ne bo mogel nihče reči, da je Pahor zmagal, ker je zganjal populizem.
Da bi pa Sebastjan pisal v njegovem imenu pa dvomim. Ne poznam primera, da bi Pahor komu dovolil, da bi govoril kot on.
ja ja Aljuš Pe.t..č